KO BI BILI LAHKO TAKO MOČNI KOT TI, ZINKA

 

Hišo  je bilo videti že od daleč. Kot ptica je čemela v bregu, med drevjem in se razgledovala po ‘starih’ Žireh.  Sedaj, pozimi, je sonca res bolj malo, sem pomislila, ko sem sopihala po strmi poti, toda poleti.....Takrat mora biti tu kot v raju. 

Z okna so me že pozdravljale jaslice in drevešček. 

Hiš, kakršna je Zinkina, je v Žireh bolj malo. Vse druge so že prenovljene, dozidane, zamenjali so okna in s tem podrli čar, ki ga izžarevajo stare hiše. 

V veži, pod polico z rožami, je nekaj ‘mlel’ hišni zajček. Podoben je morskemu prašičku, le malo večji. In potem sem stopila v prostorno hišo, s pečjo, od koder se je videlo v kuhinjo, kjer se je Zinka že vrtela okoli štedilnika. Radio je na vso moč ‘špilal’, na sporedu je bil Dunajski  novoletni koncert.

“Za  dva goveda je krme dovolj, “ mi je rekla Zinka, ko se je usedla kraj peči, sklenila roke na mizi.

 “Ja, če bi bil kdo pri volji, da bi tole  staro bajto popravil, dodelal...takoj  vse pustim iz rok. Jaz bi kuhala, skrbela za delavce, vse bi se lepo porazdelilo, “ je naštevala  in zdelo se mi je, da je po tihem vse skupaj že stokrat premlela  pri sebi. 

Njo je napadla še sladkorna. Že nekaj časa se ji je zdelo, da ji zdravje nagaja. Ko je šla v štalo, ‘povardjat ‘ k teličkom, je bila brez volje,  kot mlahava.  Kar legla bi nekam in zaspala. Potem ji je bilo tega dosti , preoblekla se je in stopila do zdravnika. Pa še kri mi preglejte, je rekla Radoševiču.

Hitro je ugotovil, kaj je vzrok njenemu slabemu počutju.

“Mogoče   pa  sem v zadnjim mesecih tudi bolj težko živela,”  razmišlja Zinka naprej. 

“Hčerka  Marta  se je preselila v Barko, v Zbilje.  Pa tako sva bili  ‘parjatli’!  Kar sem ji naročila, vse mi je naredila.  Ampak, jaz  prihajam v leta, sedemdeset jih bom,  kdo  bo skrbel zanjo, ko mene ne bo?!  Morala  sem  narediti ta korak....v njeno dobro....

Ampak zdaj mi je dolgčas. Njej tam  doli, meni pa doma.  No, saj ni tako hudo.  Marta se  v novem domu dobro privaja. Le včasih, ko jo ‘prime tisto’, je nemirna in  ima ‘svoje dneve’.   A to bo še vse dobro, glavno , da smo zdravi in da lahko delamo, “ je zaključila svoj samogovor  Zinka , se spet dvignila in  odšla v kuhinjo nekaj pomešat.

Zinka je v življenju doživela več slabega kot dobrega. Toda  odkar jo poznam, to pa je že zelo dolgo, je še nisem videla, da  bi ‘ucagala’, da se ne bi več borila. 

Mnogi smo poznali usodo njenega sina Milana,  ki je bil med prvimi avtoprevozniki,  ki je umrl v Rusiji. Zanj so sicer rekli, da je popil veliko preveč ruske vodke, toda nikoli se ne ve. Ona takšnim obsodbam ne bo nikoli verjela...

Sin bo za zmeraj počival  v tisti daljni, tuji in mrzli deželi, ker Zinka ni imela  denarja, da bi  ga prepeljala  domov.

Zinka je na svet prijokala v številni družini-pri Baševcu se je reklo po domače. Njena mama je imela iz prvega zakona že tri otroke. Tistega,  ki je imel srčno napako (pa potem tudi dokaj mlad umrl) je imela  Zinka najraje, saj  se ji je tudi on posvečal veliko več kot ostali  bratje in sestri. Potem pa je naneslo tako, da  mu med vojno  niso verjeli, da je z njim nekaj narobe. Odvlekli so ga v Cerkno, od koder so ga domači že naslednji dan  prišli iskat z vozom, ker  ni mogel več stopiti na noge.

 Zinka je bila stara tri leta, ko ji je umrla mama. Večina otrok je šlo za očetom, ki se je ponovno oženil z drugo, le Zinka je ostala  tam, kjer  je ‘gor rasla’. Pravi, da se je počutila še najbolj domače. Po očetu in mami je imela tri sorte  bratov in sester. Takrat otrok ni nihče prav nič razvajal  in bilo  je povsem običajno, da je s petnajstimi leti šla služit. Najprej za pestrno, potem pa za deklo. Nazadnje, preden se je poročila, je služila pri Katrniku - gostilničarju  v Žireh.

“Te hoje  od hiše do hiše mi je bilo že čez glavo dovolj, “ se spominja Zinka.

 “ Vsega sem bila naveličana in  sita.

»Pusti tega dedca pri miru, me je svaril stari Katrnik,  ko sem se začela  spogledovati z Mirkom.  Še mar mi ni bilo.  V njem sem videla  rešitev, da se  rešim  te tlake in - sem ga vzela. Bil je vdovec, s tremi otroki. Ni mi bilo lahko, ko sem prišla sem, k njemu.” 

Zinka se dvigne in zaokorži z rokami. Trdo je  delala ko je prišla  k hiši. Morda še bolj kot prej, ko je služila. Toda tolažila jo je misel, da dela za svoje, da bo drugače.....

“Mirkova mama je bila bolna na živcih, in to se je, zgleda,  podedovalo  naprej. Tudi moža so počasi izdali živci, jemal je tablete in jih obilno zalival z alkoholom. Ni bilo lahko . Prvih deset let je še kar šlo. Z otroki sem se dobro razumela, pa tudi na njem se še ni videlo, da bi bilo kaj narobe. Še sama  sem  imela dva otroka, Milana in Toneta.”

Zinka ni bila v službi, mož je začel piti, denarja ni bilo. Od jutra do večera je garala zunaj, na njivi in na travniku, z dedci pa ni bilo nič.  Še huje je bilo potem, ko se je rodila Marta. Ker je bila kar naprej bolna, jo je morala nositi na preglede v bolnišnico. Takrat je bilo najhuje. Zjutraj je za obe kupila žemljo in potem sta jo po malem jedli skozi ves dan, ko sta čakali pri zdravniku.....Velikokrat ni imela  niti za avtobus, ki bi jo popeljal nazaj v Žiri.

“Pa sem šla k Mežnarjevemu Janezu, in ga prosila, naj naju pelje kar tako. ‘Za gvišn’ sem mu obljubila, da mu denar povrnem, kopridem  domov. Ah, Zinka, mi je rekel, boš že, saj se nič ne mudi. Toda držala sem  besedo....”

*

Zinka je  počasi prišla do spoznanja, da bo, hočeš nočeš - morala  iti v službo. Ni sicer še vedela, kako to bo, toda brez denarja se pri tako veliki družini ni več dalo shajati.  Draga zdravila,  nekatera celo iz tujine, ki so jih zdravniki predpisovali Marti še zdaleč niso  bila poceni. 

“Šla sem delat v Polix.  Pospravljala sem in delila malico. V ranih jutranjih urah sem doma porihtala po štali, se preoblekla in šla. Marta je šla v Kamno Gorico, kjer je ostala pet let.  Ej, te njene težave s ščitnico. In živci !

Včasih sem se je celo jaz naveličala poslušat, ko je jamrala. Tudi sredi noči me je zbudila. Ni  bilo lahko!  Toda za Marto sem vse naredila. Ne vem, kako se bo privadila tam, v  Barki.(o tem  je kar naprej na glas razmišljala !)  

Dolgčas ji je, dolgčas. Tako krasno sobo ima! In k polnočnici so šli v stolnico, pomisli! Sedaj bo dobila še potni list. Rekli so mi, da jih poleti peljejo v Nemčijo. Jaz ji česa takega ne bi mogla  nuditi. Nikoli!”

 Nehote je Zinka znova in znova obračala besedo na hčer. Videla sem, da ji zelo veliko pomeni. Blizu sta si. Skoraj bi si upala reči, da kaj prida ljubezni Zinka v življenju ni bila deležna in zato ji je bila hčerkina naklonjenost še toliko bolj dragocena  in ljuba.

V tem najde tudi moč, da   gre naprej,  da upa, da bo enkrat kaj bolje  tudi zanjo.  

“Ko je mož zbolel, je bilo  ‘najlepše ‘ takrat, ko je moral  samo ležat. Bil je pri miru, nikamor ni mogel iti in vedela sem, kje ga lahko najdem. Ko pa je začel lesti naokoli, saj veš, šnopc tu, pa tam, se ga je hitro nalezel. Pa obležal. Tu ali pa tam.

 Tisti dan, ko je umrl, je šel petkrat na vas. Bila sem sama doma, ravno ob košnji je bilo. Petdeset kupov sena sem naredila in nikogar ni bilo, da  bi mi priskočil na pomoč.  Sama sem  ‘vzmetvala’. 

Z   voza sem vrgla na  ‘oder’ , potem sem stekla gor , zmetala  v kot, in  spet od začetka....

Sin je  šel v griče, ker mu je bilo že vsega zadosti. Zjutraj potrka na vrata policaj. Kaj pa delaš sama, mi reče.  Tišči in tišči vame,  jaz se pa ne ‘zrajtam’ kaj mu je.  Potem pa mi le pove, naj malo preneham, da  moram po moža h Katrniku. To pa ne, sem mu zabrusila  ihtavo, sam je šel, še sam naj pride nazaj.   Tedaj mi pove, da ne more, ker je umrl...”

Mirko je dolgo časa ležal ob ograji  zraven gostilne.  Ljudje so hodili mimo, misleč da je pijan, tako kot po navadi.  Ognili so se mu....

“Usedla sem se na kolo, sin je šel k Brencetu, da so moža pomagali pripeljati domov. Ko sem prikolesarila do gostilne, je policaj še zmeraj ‘merkal ‘ mrliča.  Grozno je bilo...”

Zinka vstane, kot bi ji bilo pripovedovanja o svojem življenju vrh glave dovolj.

“Sedeminštirideset let sem garala in ničesar nimam  pokazat. Ves čas sem delala  v prazno....

Najprej za doto za prve otroke, potem za svoje. Kaj je ostalo meni? !!  Ničesar.  Streha nad glavo,  za drugo pa ob skromni pokojnini nimam denarja, da bi  kaj prenovila. Kdo bo delal na kmetiji? Od mojih otrok verjetno nihče.  Tistemu, ki bi se odločil, bi pomagala. Saj sem še trdnega zdravja in  znam poprijeti za delo. Škoda  se mi zdi, da bi vse skupaj propadlo....”

“Milan ni bil napačen,” je rekla . Imel je tri otroke, rad jih je imel. Če boš zaslužil, daj njim, sem mu govorila, ko je odhajala na vožnjo v Rusijo. Potem pa je ostal tam- za večno. Mar ni to grozno?!”

Ko je bila še otrok, stara komaj tri leta, je med igro izgubila  prst. Mama je ležala na parah, otroci pa so se lovili po štali . Odrezalo ga ji je na slamoreznici. Toda dr. Demšar, tisti, ki so ga pozneje ubili Nemci v Maršaku, ji je tako lepo zašil rano, da se ji danes komajda še kaj vidi.

“Nikoli me ni motilo pri delu,“ mi je razložila, ko sem jo vprašala, kaj se ji je zgodilo.“Lepo menda ni,   se   pa človek navadi...”    

Potem mi je pripovedovala o  moževem kameradu Janku, ki ga je  mož privlekel domov, ker ni imel   kam iti. 

“Vsak je ležal v svoji sobi, tod še sta imela toliko moči, da sta se kregala skozi odprta vrata. Eno leto je bil pri nas. Potem je šel, toda  socialna ga je pripeljala  kar k nam nazaj. Rekli so mi, da mi bodo plačali, če ga umijem. Res sem to naredila. Fuj, kakšen pacek je bil, komaj se je odluščilo z njega.  Toda čez dva dni je umrl. Kot bi čakal, da bo šel  očejen na drugi svet.....”

Če bi Zinka lahko zavrtela kolo nazaj, bi si zaželela edinole tega, da bi jo otroci malo bolj ubogali.  

Samo Zinka se ne da.

Na daleč me pozdravi in se mi zasmeje, ko me sreča. ' Trošta’ se, da bo njena vnukinja kmalu prišla po šivalni stroj, ki ga hrani zanjo.

Zadnjič me je povabila me je, da se pri njej oglasim še spomladi, ko zacvetijo rože. Takrat je zelo drugače, lepše, mi reče.

A ta pomlad ni prišla. Zinka je prej omagala, življenje je prej, kot si je želela, prišlo do konca svoje poti.

 

 

 

 fotografija je simbolična, najdena med ''free photos''.