kar pomnim obstaja
Odraščala sem v času, ko je bilo nasilje bolj kot ne
vsakdanji pojav. Stara sem bila komaj dve ali tri leta, ko sem se z njim prvič
soočila. Igrala sem se v pesku na dvorišču dedove domačije, ata pa je v
delavnici delal strešno opeko za hišo, ki smo jo gradili. Kar naenkrat pa
zaslišim vpitje na pomoč. Zagledam mlajšega moškega, precej vitkega,
črnolasega, ki je tekel po poti, za njim pa se je, na vozu, podil moški, ki je
vihtel v roki gajžlo. Komaj streljaj stran od mene ga je ujel, zbil na tla in
potem tolkel po ubogem revežu, ki je bil hitro ves krvav. Ata me je odnesel
stran, pri tem pa mi je pokrival oči z dlanjo. Nasilnežu nihče ni nič rekel. Bil
je znan kmet, precej mogočen, nadut in domišljav. Takšnega se ga spomnim tudi iz
kasnejših let. Pogosto je hodil v gostilno Pri županu. Kadar je imel ''svoj
dan'' se ga je slišalo daleč naokoli, videlo pa tudi, saj je bila, ko se je
vračal domov, njegova kar vsa cesta!.
Nasilju nad žensko pa sem bila priča, ko sem bila že
najstnica. Mama me je poslala k neki sodelavki po ''flance''. Med čakanjem
nanje, od soseda zaslišim krike na pomoč. Bili so predirljivi, grozljivi,
streslo me je do kosti. A gospa, pri kateri sem bila, se je obnašala, kot da nič
ni. Ko je opazila, da se vsa tresem, je zamahnila z roko ter dejala:''Pozabi!
Jutri bosta že kavo pila pred barako.''
Še danes mi ni jasno: kako mu je mogla odpustiti, pa
jo je v tistem času, ko sem zijala vanju, najmanj dvakrat vlekel za lase okoli
hiše?!
V času, ko sem že začela zbirati zgodbe, sem spoznala moškega,
ki pa je bil žrtev ženinega nasilja. Doma je bil nekje iz Ljubljane ali njene
okolice. Tudi po obnašanju je bil zelo fin, brez kakršne koli robatosti. Žal
sta se otroka vrgla po ženi, ne po njem. Žena je bila na videz zelo mila,
preprosta, kot da ne bi znala šteti do deset. Kadar je stopila na prag, v roki
pa je imela ''štel'' od lopate ali motike, so sosedje vedeli, da se njenemu Rajku
ne piše dobro.
Namesto da bi mu pomagali, žensko prijavili na Milici,
so se iz njega norčevali. Ko se je upokojil, se je moral preseliti v drvarnico,
kjer je sicer imel tudi delavnico. S sosedom pa se je dogovoril, da je enkrat
tedensko praznil ''ajmar'', v katerega je hodil na veliko in malo potrebo pri njem,
v stranišču, ki so ga imeli še zunaj. Ta zgodba se je odvijala še po
osamosvojitvi!
Nasilje učiteljev nad nami, otroki, je bilo celo
zaželeno! Menda smo otroci, če smo jih včasih ''fasali'', bolj zdravo odraščali!
Tudi pri nas doma je bilo nasilja precej. Mama je
pogosto rekla očetu:''Natepi jo!'' In če je ata včasih vprašal, zakaj, mu je
odgovorila:''Malo za nazaj, pa malo za naprej.''
Veliko je bilo tudi psihičnega nasilja. Mama je bila
mojstrica v tem!
A ker je v vsaki, še tako slabi stvari nekaj dobrega,
je bilo, hvala Bogu, to nasilje ''krivo'', da sem začela zbirati zgodbe.
V trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače so na
1400 straneh zapisane zgodbe o nasilju nad ženskami, moškimi, otroki.
Tudi tiste izpred 100 let.
Trilogija se uvršča v sam vrh 'citizen science'.
Ko bi jo prebrali, potem bi lahko že iz zgodb drugih
izvedeli, kaj nas lahko čaka, ko padejo maske.
Žal so bile te zgodbe pogosto predmet posmeha. Češ,
kaj boš ti, nisi ne znanstvenica ne usposobljena, da jih zapisuješ!
Škoda res, da se tega dela ni lotil kdo iz stroke.
Tako pa ostajajo moji sogovorniki kot eni redkih, a
pomembnih pričevalcev! Svet intime, pred katerim še danes zapiramo oči in se
obnašamo, kot da ne obstaja, vam leži na dlani! Tudi tisti, ki ga najdete v
realnem življenju ali na Titovi 44!
Pregovor pravi: bolje drži ga, kot lovi ga!
Lahko bi ga razumeli tudi: bolje, da se z življenjem, ki se odvija za
maskami, soočimo preko usod drugih, kot da bi ga morali- zaradi
nevednosti-doživeti na lastni koži!
Še nekaj bi vam, ki tole berete, zelo rada položila na
srce: pogovarjajte se! Življenjskega pomena je, da se pogovorite zlasti s
svojimi otroki! Da jih opozorite na pasti, ki jih čakajo za bliščem, ki se jim
ponuja preko različnih zabav odprtega ali zaprtega tipa! Preko snubljenja za
miss sveta, za glavno igralko v tem in onem filmu. Nasilneži obeh spolov še
kako dobro vedo, da se da mlade, naivne, a uspeha in slave željne posameznike
hitro zvabiti na led!
Bolj, kot bodo mladi soočeni z nevarnostmi, ki jih
čakajo, ko maske padejo, laže se jim bodo izogibali.
Poskrbimo zase in poskrbimo za otroke. Materinski
nasvet !
Časi, žal, niso rožnati.
Komentarji
Objavite komentar