nekaj paberkov o povojnem kmetijstvu

 

(odlomki iz Martinove Diplomske naloge)

Martin:«Ko sem bil še mlad, sem največ deklet spoznal na romanjih. Starši so molili, med seboj sklepali kupčije, mladi pa smo se najprej previdno ogledovali, potem pa sklepali prijateljstva.

Sora, ob kateri smo živeli, je bila nekdaj čista, vodo iz nje smo pili tudi ljudje. V dolini je bilo veliko dobrih gostiln in, seveda, dvorec Visoko. Tja je hodil na počitnice celo sam kralj Aleksander. Zaradi njega so preselili žandarmarijo iz Gorenje vasi v Poljane, in to je bila edina vahta, ki jo je ta pomembnež imel. Kmalu so ga začeli posnemati zlasti meščani srbskega rodu. Med leti 1935 in 1940 smo imeli tudi po 500 letoviščarjev na leto! Takrat so rekli, da bo družina, ki pride na kmete, s tem prihranila za zimsko kurjavo. Vsaka gostilna je imela svoje kabine ob Sori, da so se gostje lahko kopali. Gradnja Rupnikove linije pa je goste, žal, pregnala, kajti prišli so delavci, ki se niso vklapljali s pogledi turistov. Imeli so čudne in nenavadne navade. Veliko potrebo so opravljali v grmovju, ob vodi pa je imel vsak od njih zapičeno debelejšo palico iz mehkejšega lesa, s katere so odstranili lubje. Po potrebi so palico namakali v Sori in si z njo očistili zadnjo plat.

Ko sem prišel od vojakov, mi je umrl oče, bilo mu je le 48 let, meni pa 22. Najprej smo se doma pomenili, kako in kaj. Povedal sem, da kmetijo prevzamem le, če se prepiše name. Poklicali smo komisijo, ki je premoženje ocenila na 490.000 dinarjev. Za primerjavo naj povem, da je ena strešna opeka takrat stala 2 dinarja.

Država pa je bila do nas, kmetov, nenasitna, saj sem ob prepisu plačal kar 80.000 dinarjev prometnega davka. Silili so nas v zadruge, želeli so nas gospodarsko zlomiti. Recimo: v hlevu smo imeli štiri krave, dva konja, štirikrat na leto pa smo plačali toliko davka, da je zneslo za vrednost ene krave.

V Poljanah je bila postaja za semenski krompir, pridelovali smo najboljšega v vsej Sloveniji. V sezoni smo ga imeli uskladiščenega tudi po 15 vagonov. Danes malokdo ve, da so v  Poljanah vzgojili dve avtohtoni sorti poljanc in cvetnik, ki sta obstajala 20 let. Vsako leto so prirejali krompirjev bal, bili smo edinstvena krompirjeva dolina.

V Gorenji vasi pa smo organizirali celo vinsko trgatev. Z domačih trt smo nastrigli grozde in jih obesili na umetno brajdo. Potem so fantje dvigovali dekleta, da so trgale grozdje.

Še eno zanimivost ti bom povedal: okoliški hribi so v svojih bogatih nedrjih skrivali gozdne sadeže, v sezoni borovnic jih je zadruga odkupila od 10 do 12 tisoč kg na dan. Naslednje jutro so jih prodajali že v Londonu.

Po vojni so bile vse štale izpraznjene, razen v Gorenji vasi, ker je bila tam nemška postojanka, pa partizani niso prihajali blizu.

Repe nam je pa nova oblast pobrala…Zemlja ni bila obdelana, kot smo bili navajeni, krompirja je bolj malo zraslo, žita pa sploh nič.

Saj ni bilo ljudi, da bi obdelovali.

Ko pa so prišli v modo traktorji, je pridelava krompirja žal usahnila, preusmerili smo se na »futr«, marsikaj se je obrnilo na glavo.

Prav je, da nekaj besed namenim tudi svojemu očetu. Bil je zanimiva kombinacija - cerkveni ključar in liberalni župan. Bil je zelo zaveden, prijateljeval je s pisateljem Ivanom Tavčarjem. Po štirih letih županovanja je, žal, moral to obveznost opustiti, ker mu je umrla žena, njemu pa je ostala na skrbi številna družina.

Spominjam se, da je imel pisarno kar doma. Na steni je bila omara z vrati, ki je služila za shranjevanje dokumentov. Vsako nedeljo po jutranji maši je občinski sluga pred cerkvijo bral razglase. Občina je morala vzdrževati tudi reveže, ki se niso mogli preživljati sami. Kot mi je znano, so imeli ljudje ob državnih davkih še občinske doklade in iz tega fonda so črpali sredstva zanje. Prav tako so iz iste vreče vzdrževali šole, v Gorenji vasi so jo tudi na novo zgradili, pozneje še v Lučinah. Med ohranjenimi podatki sem zasledil, da je bilo v Volaki veliko revežev, ki so bili na ramenih občine. Ded je organiziral tudi seje, odbor pa se je sestajal kar pri njem doma. Zboljševali so pasmo pri živini, v okviru občine so bili določeni tisti, ki so imeli bike za spuščat. Rad je imel pridne otroke. Malo smo mu zamerili, ker eni od hčera ni dovolil, da bi šla za srcem /fantom/ v Ameriko. Rekel je, da doma preveč potrebuje pridne roke.«