o ljudeh, ki živijo med nami

 

Dijak, 3. letnik

»Starši in stric so skupaj zgradili dvojčka. Pri obnovi strehe sta se hudo sporekla. Stric je porinil atija z balkona. Od takrat naprej je na vozičku.«

 

Pavla in Janez sta se poročila leta 1948. Poznala sta se že od prej, saj sta skupaj hodila v osnovno šolo. Janezovi starši so mislili, da bo ostal doma na kmetiji, vendar je raje krenil po svojih poteh in se potem odločil za šuštarijo. Pri Pavli je bilo veliko otrok, zato je že od tretjega leta živela pri stari mami, ki ji je po svoji smrti tudi nameravala zapustiti hišo in malo zemlje. Naneslo je tako, da je stara mama zbolela, in tako so pri hiši čez noč potrebovali par moških rok.

»Z Janezom sva se domenila, da se preseliva k njej. Njegovi domači so mu to zelo zamerili, saj se jim je zdelo pod častjo, da se z velike kmetije seliva na bajto, kjer ni bilo drugega kot par krav in nekaj najete zemlje,« pripoveduje Pavla.

V prepirih so šli celo tako daleč, da so mu prepovedali, da bi se vračal domov, oče ga je razdedinil in kmetijo prepisal na drugega sina.

 

Suzana (1947): »Moji starši so želeli zgraditi lastno hišo. Vrsto let sta sanjala o njej, in ko je bila končno pod streho, stala je le nekaj deset metrov od mamine rojstne domačije, sta se začela očka in dedek prepirati. Očka je bil zelo sposoben in učljiv, v tovarni, kjer je delal, so mu omogočili, da je študiral. To pa dedku ni bilo všeč, saj se je bal, da mu bo zmanjkalo časa za delo na kmetiji. Njuni prepiri so postajali vedno bolj nasilni, nazadnje je ded zaprl cesto, ki je vodila do naše hiše. Vsi smo jokali, ko smo nalagali skromno imetje na tovornjak, toda ded je ostal trmast in neomajen. Preselili smo se v blok, v stanovanje. Starša v njem še zmeraj živita, nedokončana hiša pa je z leti žalostno propadla.«

 

Rajko (1930): »V zaselku, kjer sem se rodil, so bile le tri hiše. Med vojno so se dogajale hude reči in ena od njih je na neugotovljiv način pogorela. Sosedje so se začeli bati drug drugega, seme zla in sumničenj pa so mednje zasejali tudi drugi. Leta 1946, ko se je moj oče vrnil iz ruskega ujetništva, so bili vsi že na smrt skregani. V ihti ter v želji, da bi kaznoval požigalca, je sosed prekopal cesto, ki je vodila tudi do naše hiše. Oče je zato moral narediti krepak ovinek po gozdu, čez hrib, če je želel priti domov. Še dobro, kajti na več različnih koncih so bile nastavljene pasti in bodeča žica. Prepiri so se preselili tudi na sodišče. Žal je oče kmalu preminil, mama je dala kmetijo v najem, družina pa se je razkropila na vse strani. Na mestu, kjer sem preživljal otroštvo, danes kraljuje obrtna cona.«

 

Polde je ostal po ženini smrti sam s tremi otroki. Žena se mu je ubila, ker je spet malo pregloboko pogledala v kozarček, zmanjkalo ji je ravnotežja in se je prevrnila v žleb. Ni se mu bilo treba dolgo ozirati naokoli, ko je slišal za Tončko, prav tako vdovo. Tudi ona je imela še mladoletne otroke. Ne ve se točno, kaj jo je premamilo, da je snubcu rekla ja in se po poroki tudi preselila na njegov dom. To, da je svoje lastne otroke pustila mami, pri tej zgodbi niti ni tako pomembno. Na novem domu ji še zdaleč ni bilo postlano z rožicami. Njeni pastorki so ji na vsakem koraku gledali pod prste in tudi mož ni bil preveč zadovoljen, če je svojim otrokom, ko so jo prišli obiskat, odrezala kos kruha, zato je to, zaradi božjega miru, raje storila na skrivaj. Ko so se domači otroci ženili, so od hiše zahtevali doto. Mošnjiček se je zelo hitro praznil, in ko se je Polde za povrh še ponesrečil in umrl, je ostala Tončka z dolgovi in majhnim otrokom prepuščena usodi na milost in nemilost. Poldetovi otroci so jo nagnali čez prag, začeli so se prepiri, ki so se končali na sodišču. To je razdelilo imetje na dele, kot je zahteval zakon, in Tončka je ostala po več kot petnajstih letih svojega drugega zakona brez prebite pare. Z borno pokojnino, z garanjem in trganjem od ust si je uredila skromno stanovanje. Na srečo je njeni lastni otroci niso pustili na cedilu, čeprav jih je v letih, ko bi jo najbolj potrebovali, zapustila.

 

Rafko (1997):« Odraščal sem v družini, kjer je bilo in je še vse narobe. Oče ima komaj poklicno izobrazbo, mama univerzitetno. Intelektualni prepad med njima se je z leti še poglabljal, saj oče ne more doumeti, da je mama bolj pametna od njega. Ponižuje jo na vsakem koraku. Ves svet je že izvedel, da je lahko doštudirala zgolj zato, ker se je on žrtvoval zanjo, se zaposlil in preživljal še njo. To je čista laž. Mami je edinka in njeni domači niso revni. To so mi že tisočkrat povedali.

Pri nas se s prepiri prebujamo in s prepiri hodimo spat. Problem pa je, ker težko spoštujem tudi mamo. Pogosto mi povesta, da se bom, ko doštudiram, preselil v mansardo. Mi ne pade na pamet!

Komaj čakam, da doštudiram in se odselim iz tega pekla. Potem pa se lahko zaradi mene pobijeta med seboj.«

 

Vera (1933)

 

 »Naša družina je bila zelo revna. Živeli smo iz rok v usta, veliko nam je pomagal župnik, ki je bil mamin sorodnik pa mu je bilo nerodno, da živimo kot živali. Imeli smo eno samo izbo. V njej smo spali in kuhali. V hiši je bil še hlev, zato je ves čas neznosno smrdelo. Ko je oče nekoč mami nalašč odsekal dva prsta, menda mu je nekaj ugovarjala, smo se preselili k njeni sestri. Življenje je kakšno leto, morda tudi dve teklo mirno in spokojno. Starejši brat se je šel učit za kolarja, mlajši pa je postal hlapec pri bogatem, a po srcu zelo dobrem kmetu kakšnih deset kilometrov stran.

Med sestrama pa so se vneli prepiri. Teta je nehala žalovati in rada bi se spet poročila. Všeč ji je bil Nace, ki je po hišah popravljal čevlje, igral na harmoniko, sem pa tja je kakšen dinar zaslužil tudi kot zakonski mešetar. Bila sta že vse dogovorjena, ko si je on premislil. Ni mu bilo všeč, da je teta po fari razglasila, da se imata rada. Ne bodi vrag, začel se je sukati okoli naše mame. Ko je teti prišlo to na ušesa, je čisto znorela. Med glasnim kričanjem nas je postavila pred vrata in nam zagrozila, da nas bo pobila kot ščurke, če se hiši še kdaj približamo. Mama, ki ni bilo čisto nič kriva, jo je na kolenih prosila, naj se nas usmili, a ni pomagalo. Noč smo prespali na kozolcu. Naslednji dan smo šli prosit od hiše do hiše, ker smo upali, da nas bodo kje vzeli pod streho. Potem smo srečali Naceta, ki nas je povabil k sebi. Mama se je na vso moč upirala, nazadnje pa je le sprejela ponudbo. Nace je kmalu pokazal svoj pravi obraz: zahteval je, da se znebi drugih otrok, ona pa tega ni hotela. Kakšen dan je poklical na pomoč ''močeradarje'' (delavci, ki so gradili vodovod), ki so spali na kozolcu. ''Daj nam za liter vina, pa jih nabunkamo!'' so zahtevali. Ta, ki je mlatil po meni, je bil zelo previden. Nikoli me ni nič bolelo.«

 

Eli:« Mati je zaradi bolezni pustila službo in se sprijaznila z vlogo gospodinje. Že kot majhna punčka sem dojela, da ni srečna.

Bolj kot prepiri so bili boleči dolgi tihi tedni, ko starša nista govorila med seboj in sva tudi otroka morala biti nevidna. Očetova sestra Marija, ki je bila doma za teto, je, če je le mogla, prepire še spodbujala.

Mama je podzavestno je pričakovala, da ji bom nadomestila manjkajočo očetovo ljubezen, a otrok lahko daje le svojo ljubezen. Zaradi nesrečnosti je želela, da vsaj navzven vse zgleda idealno. Ko se je v naše prepire vmešala še babica, je bilo zelo hudo. Kadar nas ni bilo doma, je brskala po predalih. Mati ji je večkrat zagrozila, da jo bo ubila. Na srečo je ni, saj je umrla naravne smrti.«

Dragica (1996)

 

»Mama se z nami ne zna normalno pogovarjati. Če ji kaj ni všeč, rešuje z udarci.

Kadar ima slab dan, joče, ker se smili sama sebi, a ne naredi ničesar, da bi bilo bolje. Oči je že zdavnaj izgubil voljo, da bi jo spremenil. Prepiri se vrstijo vsakodnevno, mama z lahkoto najde razloge zanje, če ne, jih pa maček na repu prinese. Ko mine ura kričanja, zmerjanja in vpitja, besede obrne tako, da smo najslabši, nemoralni in nehvaležni, ona pa je naša žrtev.  Zelo podobno se obnaša starejša sestra, ki tudi živi doma. Sosedje so že večkrat klicali policijo, a brez uspeha.

Sploh je vohunjenje v naši družini zelo vsakdanji pojav. Spominjam se, bila sem v sedmem ali osmem razredu. Enkrat me je mama poslala k sestri s pretvezo, da ji prinašam domačo sladico. Še prej mi je zabičala, da moram pogledati v vse predale, ker se ji zdi, da sestra pred nami marsikaj skriva. Tega nikoli nisem naredila. Pa ne zato, ker bi mi bilo nerodno, temveč zato, ker se mi ni ljubilo. Sestre sem se tudi bala, ker je bila zelo podobna mami.«

 

Zoran (blizu petdeset):« Starejša hčerka, ki študira, je po ločitvi ostala pri meni (živim v Ljubljani), mlajša pa se je z bivšo preselila k dedku in babici, kar mi ni bilo všeč. Ko pride vsake štirinajst dni na obisk, sem jo neizmerno vesel, starejša sestra pa ne! Ves čas sta si v laseh, zmerjata druga drugo, meni pa očitata, da nisem pravičen do njiju.«

 

Tanja:« Po sili razmer sem se za eno leto priselila k fantu. Pri večji garaži, ki sva jo preurejala v dom, dela žal niso stekla, kot sva želela. Njegova družina je že od nekdaj veljala za ''zelo revno''. Štiri leta, kar smo se poznali, so jim moji starši podarjali različne pridelke, od krompirja, zelenjave do drv v jesenskem času. Tašča je vsakemu, ki jo je utegnil poslušati, razlagala, da zdaj, ko sem pri njih, živijo dobesedno iz rok v usta. Zelo me je bolelo.

Konec lanskega leta je imel tast neke zdravstvene težave, in ker sem edina v hiši, ki ima avto, sem ga večkrat peljala na pregled. Uslugo sem dobila korektno plačano, celo do decimalke natančno. Nekoč je na zadnjem sedežu pozabil mapo. Logično, da me je zanimalo, kaj je v njej. Skoraj me je kap, ko sem našla bančni izpisek! Stanje na njegovem bančnem računu je bilo več kot šestmestno! Besna, kot sem bila, sem želela fantu razkriti, kako pokvarjene starše ima. Ne vem, zakaj, a do večera sem se premislila. Tako in tako se bova konec maja preselila na svoje, sem si rekla. Kaj mislite, je sploh vredno, da se vtikam? »

 

Lenka:« Bila sem nezakonski otrok, z mamo sva živeli pri dedku in babici. Ni nam bilo lahko, saj nas je stric, ki je bil pijanec in narkoman, ves čas fizično nadlegoval in nam grozil s smrtjo. Pri sedemnajstih sem srečala fanta, se zaljubila, poročila in se preselila na njegov dom. Že od prvega dne pa sem imela težave s taščo. Ni me marala zaradi več razlogov: prvi je bil, da sem pri dvajsetih čisto osivela (družinska tradicija), drugi, ker imam samo srednjo šolo, tretji, ker sem jo, po njenem, premalo spoštovala. Vsa vas je vedela, kako jo je ''sram'', ker mora sin deliti posteljo s ''staro, sivolaso babo''. Ljudje so ji pritrjevali, ker se ji niso hoteli zameriti. S svojim psihičnim nasiljem me je spravila na kolena, zbolela sem. Čir na želodcu je povzročil veliko škode na mojem zdravju. Mož je čez noč ukrepal: izposodila sva si denar, najela kredit in kupila starejšo hišo. Preselili smo se, ko še niso bile urejene niti sanitarije. Sredi največjega pomanjkanja denarja se je nama rodil še tretji sin, ki sva ga kljub težavam sprejela z veliko ljubeznijo. Potem se je poročil možev brat in tašča je nenadoma ugotovila, da je njegova žena še bolj ''pasja'' od mene. Začela nas je obiskovati in se pritoževati čeznjo. Zadnjič je omenila, da razmišlja o selitvi k nam, ker so domače razmere ''nevzdržne''. Sesedla sem se! Po vsem, kar mi je naredila hudega?! Mož je na moji strani, a se boji zamer, zato je tiho. »

 

Zinka:«Odraščala sem v številni družini. Kaj je to tišina, nismo vedeli, kajti pogovarjali smo se s povišanimi glasovi, če smo se želeli slišati. Komaj sem čakala, da sem se preselila v Ljubljano. Nisem mogla verjeti: po komaj nekaj tednih sem začela boleče pogrešati bližnje. Domov sem se vračala, če sem le mogla. Potem sem se poročila, prepričana, da sem dobro izbrala, da bo v zakonu vladala ljubezen. Kako sem se zmotila! Njegova mama je imela nad možem še zmeraj oblast, nenehno se je vtikala v najin zakon. Namesto da bi se ji postavil po robu, je začel piti. Pri dvainpetdesetih je potem umrl zaradi posledic alkohola. Končno sem imela na voljo svobodo, po kateri sem ves čas hrepenela. Tašče ni bilo več, da bi mi grenila življenje, moža, ki je imel raje njo kot mene, pa prav tako ne. Mislila sem, da bom ponovno zaživela, da bom lahko končno počela vse, česar predtem nisem mogla, a sem se zmotila. Namesto tega sem v sebi čutila veliko praznino. »

 

Liam:«Živimo skupaj z babi in dedijem. Mami in babi se nenehno prepirata. To ni prav. Včasih jima rečem, da sta obe enaki, potem ne govorita z menoj. Sovražim prepire okoli denarja! Zelo sovražim.«

 

Kostja:«Živimo v manjšem bloku s sedmimi stanovanji. Če ne veste, kaj je to norišnica, pridite k nam! Včeraj so se ženske sporekle zaradi pleskanja stopnišča. Hudoooo! Zvečer ne morem zaspati, ker gledajo sosedje televizijo ali pa navijajo Oliverja Dragojevića. Kakšen dan po stopnišču smrdi po zelju, kakšen dan pa po vampih ali hrenovkah. Ko bom zaslužil denar, si bom kupil hišico. Zadovoljen bom tudi z montažno, da bom le na svojem.«