nekaj zgodb iz neke beležke

 

 

Rafaela: «Vrsto let sem delala kot patronažna sestra. Na terenu sem doživela nešteto zgodb. Nekatere so tako unikatne, da se jih noben pisatelj, kljub bogati domišljiji, ne bi mogel izmisliti!

Zanimiva je že zgodba, ki govori o tem, kako sem spoznala moža. Takrat sem se še vozila z APN6 motorjem. Pot me je vodila tudi v hribovsko vasico, kjer je bilo sicer šest hiš, a le v dveh sta živeli dve starejši mamci. Kar naenkrat sem morala ustaviti pred podrtimi smrekami, ki so ležale čez pot. Začela sem se dreti, naj jih umaknejo, pa ni bilo nobenega odziva. Šele čez kakšnih deset minut zaslišim korake in preklinjanje. Moški glas me od daleč vpraša, če nimam drugega dela, kot da mu param živce. Lepo mu odgovorim, da se mi mudi., ker moram dati Jeri injekcijo. Bo že počakala, saj je navajena, spet zaslišim. Meni bo nek bedak pridigal, kaj smem pa kaj ne, se razjezil, prislonim motor v breg, vzamem torbo in poskušam splezati čez podrte smreke. Je bila kriva moja teža, nikoli ne bom vedela, a smreka, na katero sem stopila, je začela drseti. Bila sem zagozdena med vejami, nič nisem mogla. Začela sem kričati na pomoč. Če me ne bi zagrabila dva možakarja, kdo ve, kje v dolini bi pristala! Sesedla sem se v breg, stiskala torbo k sebi in se tresla od šoka. Potem reče starejši mlajšemu, naj mi da en šnopc, da ne krepnem pred njunimi očmi. Najprej sem se ga branila, potem sem ga pa le nagnila. Če si se podelala v hlače, imava rezervne gate s seboj, se še poheca starejši. Potem sta se lotila smrek in jih – namesto počez – preložila po dolgem. Niti gledati nisem mogla, ker sta s traktorjem manevrirala čisto ob robu ozke poti. Ko sta končala, me je mlajši kljub ugovarjanju, naložil na traktor in odpeljal do Jere. Sama tako in tako nisi sposobna vožnje, mi je rekel v hecu. Naslednji dan je prišel v Zdravstven dom in vprašal lekarnarico, ali sem še živa. Nad takšnimi, malo divjimi in neubogljivimi babami mora imeti kakšen pameten malo kontrole, je še dodal. Da ne bom dolgovezila: poročila sva se čez devet mesecev, najin zakon je precej divji, a mož mi je s svojim dolgim, včasih tudi strupenim jezikom pisan na kožo.

V dobrih tridesetih letih službovanja sem razkrila pet primerov spolnega nasilja. Trije so se zgodili v krogu družine, za dva sta bila kriva šofer avtobusa in prodajalec v neki trgovini. Vrsto let sem o spolnosti predavala učencem osmih razredov. Pa ne zato, da bi si tega želela, še zdaleč ne! Učiteljev je bilo, milo rečeno, sram. Pa ne vem, zakaj. Nekoč so me povabili na osnovno šolo, kjer je imel glavno besedo ravnatelj, ki je bil zelo starokopiten. Prepričan, da je moj prispevek k izobraževanju en sam larifari, mi je za približno 80 učencev- trije razredi- nalašč dodelil učilnico, kjer smo se drenjali en po drugem. A otrok to ni motilo, očitno so bili žehtnobe že navajeni. Ko sem govorila, so me skrbno poslušali, niti hihitali se niso. V prvi vrsti pa je sedela drobna punčka, ki je iz minute v minuto bolj lezla vase. Ko sem začela z izbranimi besedami opisovati spolno odnos, je postala bela v obraz. Ob zvonjenju so, logično, drug preko drugega odhiteli iz učilnice, ona pa je kar obsedela. Kazalo je, da se ne more niti premakniti. Sedla sem kraj nje, jo prijela za roko in jo stisnila k sebi. ''Sami sva, lahko mi vse poveš, če želiš,'' sem ji rekla. ''Rada bi šla ven,'' me je prosila. Šele v avtu se je toliko sprostila, da mi je začela pripovedovati o očetu, ki jo skoraj vsak večer otipava in na koncu z drgnjenjem ob njeno drobno telo doživi tudi orgazem, in o mami, ki ji ne dovoli iz spalnice toliko časa, dokler se to ne zgodi. Bila sem zgrožena in šokirana. Družina je bila v kraju zelo spoštovana, zgledna, ljudje so jih imeli radi. Ubogi otrok se je na koncu, ko mi je izkašljal vse svoje gorje, zjokal. Na njeno željo sem jo odpeljala k teti, mamini sestri. Žal je ta zelo dobro vedela, kakšen je svak, a si družine ni upala osramotiti. Ko sem ji zagrozila, da bo kaznovana tudi ona, če starši punčko odpeljejo domov, je obljubila, da bo pazila nanjo. Možaka sem prijavila na policiji, na CSD, žal pa se ni zgodilo nič. Ni prišlo niti do obravnave, kaj šele, da bi spolni nasilnež dobil kakšno ustrezno kazen. Šele potem ko sem punčkini mami zagrozila, da bom zgodbo povedala novinarji Jane, se je toliko omehčala, da je privolila, da je hčerka ostala pri njeni sestri. Ko sem jo vprašala, zakaj je gledala stran, ko je mož posiljeval lastno hčerko, mi je odgovorila:''Bolje to, kot da bi hodil drugam.''

Zanimiva je tudi zgodba neke Irene. S prijateljico sta šli po službi malo po trgovinah. Začelo je deževati, in ker je bila pisarna, kjer je delala, blizu, je stekla tja po dežnik. Zdelo se ji je škoda denarja, da bi kupila novega, če pa je imela v predalu kar tri. Potem pa šok! Na tleh sta drug na drugem ležala sodelavka in oddelkovodja. Bila sta tako zavzeta drug z drugim, da je nista niti slišala. Irena se že hoče obrniti in neopazno oditi, ko se po nerodnosti zaleti v stoječi obešalnik. Tisto, kar je sledilo, ni bilo prijetno. Oddelkovodja Igor jo je obtožil, da je prišla ukrast dnevni izkupiček, ki so ga imeli zaklenjenega v trezorju. Ireno so poklicali celo k direktorju, prišli so policisti. Ves čas je trdila, da ni res, da je prišla samo po dežnik, ni si pa upala povedati, kaj sta počela sodelavka in Igor. Izgubila je službo, sodnik pa ji je prisodil štirinajst mesecev zapora. A to še ni bilo najhuje: hrbet so ji obrnili domači, prijateljice, vsi so kazali nanjo s prstom. V silni stiski, v kateri se je znašla, si je prerezala žile na zapestju.

Kako in na kakšen način je bližajočo smrt začutil pes v sosednjem stanovanju, nihče ne ve. Začel je divje lajati in se zaganjati v vrata. Ko so mu presenečeni lastniki odprli, je stekel do Ireninih vrat in spet lajal, kot zmešan. Sosedje so potem vdrli v stanovanje, poklicali rešilni avto, Ireno pa so v bolnišnici komaj komaj obdržali pri življenju. Kasneje, ko se je vrnila domov, sem jo večkrat obiskala. Preden si je prerezala zapestje, si je po telesu zadala še več ureznin, ki so bile potrebne nege. Zmeraj sem še malo posedela, saj sem hitro opazila, da ji najin pogovor dobro dene. Šele čez čas je zbrala toliko poguma, da mi je po drobcih in s težavo razkrila pravo resnico. Razlog za njen molk je bil po eni strani precej nor, po drugi pa zelo človeški: tako sodelavka kot Igor sta bila poročena, in če bi izdala resnico, bi prizadela dve družini, tega pa ni želela. Čeprav mi je prepovedala kakršno koli ukrepanje, sem na lastno pest poklicala kriminalista, ki je vodil primer. Ne boste verjeli, kaj mi je povedal! Že med postopkom so ugotovili, da Igor laže, a nekako niso imeli oprijemljivih dokazov zanje! Ostala sem brez besed!

Kakšnega očitnega družinskega nasilja tudi s smrtnimi žrtvami, v okolišu, ki sem ga pokrivala, ni bilo. Razen v eni družini. Vsi so vedeli za nasilneža, a nihče ni ukrepal! Hilda je živela z moškim, ki je bil na videz zelo prijazen in uglajen gospod. Doma pa se je spremenil v zver, in to brez pomoči alkohola. Med spolnim aktom je Hildo davil, ji zabadal igle v telo, najraje pa pod nohte. Ženska je bila tako ustrahovana, da si ni upala niti piskniti. Oba sta bila visoko izobražena, precej premožna. Njen sin Gregor je bil zelo nadarjen za glasbo, žal pa ni bil nihče od učiteljev pozoren, zakaj se je svojemu talentu odpovedal že v tretjem razredu. Nekoč je v ihti razbil šolski klavir, pa se še ni nič zgodilo. Očim je prišel k ravnatelju, poravnal škodo in dodal še nekaj nemških mark, da je z njimi šoli zaprl usta.

Sredi nekega poletja se je zgodilo neizbežno: nasilnež je ubil svojo partnerko, verjetno bi jo skupil tudi Gregor, če mu ne bi uspelo, da je pobegnil skozi straniščno okno, ki pa je bilo v drugem nadstropju. Na srečo se je spodaj ujel za veje slive, ki je rasla tik ob steni, tako da ni bil huje poškodovan. Ko so očima zaprli, je ostal čisto sam, saj se oče zanj ni brigal. Več kot leto in pol je potem živel pri meni, z možem sva ga želela celo posvojiti. A v to ni privolil, bil je namreč prepričan, da bo zase lahko kar sam poskrbel. Pa je res! V srednji šoli je imel še precej učnih težav, po služenju v JLA pa se je nekako našel, se vpisal na fakulteto in doštudiral. Danes ima že družino, dva otroka, ki pri nas preživljata, tako pravita, najlepše trenutke počitnic.«

Fotografiji sta simbolični, najdeni tukaj