nekaj zgodb iz neke beležke
Rafaela: «Vrsto let sem delala kot patronažna sestra. Na terenu sem doživela
nešteto zgodb. Nekatere so tako unikatne, da se jih noben pisatelj, kljub
bogati domišljiji, ne bi mogel izmisliti!
Zanimiva je že zgodba, ki govori o
tem, kako sem spoznala moža. Takrat sem se še vozila z APN6 motorjem. Pot me je
vodila tudi v hribovsko vasico, kjer je bilo sicer šest hiš, a le v dveh sta
živeli dve starejši mamci. Kar naenkrat sem morala ustaviti pred podrtimi
smrekami, ki so ležale čez pot. Začela sem se dreti, naj jih umaknejo, pa ni
bilo nobenega odziva. Šele čez kakšnih deset minut zaslišim korake in
preklinjanje. Moški glas me od daleč vpraša, če nimam drugega dela, kot da mu
param živce. Lepo mu odgovorim, da se mi mudi., ker moram dati Jeri injekcijo.
Bo že počakala, saj je navajena, spet zaslišim. Meni bo nek bedak pridigal, kaj
smem pa kaj ne, se razjezil, prislonim motor v breg, vzamem torbo in poskušam
splezati čez podrte smreke. Je bila kriva moja teža, nikoli ne bom vedela, a
smreka, na katero sem stopila, je začela drseti. Bila sem zagozdena med vejami,
nič nisem mogla. Začela sem kričati na pomoč. Če me ne bi zagrabila dva
možakarja, kdo ve, kje v dolini bi pristala! Sesedla sem se v breg, stiskala
torbo k sebi in se tresla od šoka. Potem reče starejši mlajšemu, naj mi da en
šnopc, da ne krepnem pred njunimi očmi. Najprej sem se ga branila, potem sem ga
pa le nagnila. Če si se podelala v hlače, imava rezervne gate s seboj,
se še poheca starejši. Potem sta se lotila smrek in jih – namesto počez –
preložila po dolgem. Niti gledati nisem mogla, ker sta s traktorjem manevrirala
čisto ob robu ozke poti. Ko sta končala, me je mlajši kljub ugovarjanju,
naložil na traktor in odpeljal do Jere. Sama tako in tako nisi sposobna vožnje,
mi je rekel v hecu. Naslednji dan je prišel v Zdravstven dom in vprašal
lekarnarico, ali sem še živa. Nad takšnimi, malo divjimi in neubogljivimi babami
mora imeti kakšen pameten malo kontrole, je še dodal. Da ne bom dolgovezila: poročila
sva se čez devet mesecev, najin zakon je precej divji, a mož mi je s svojim
dolgim, včasih tudi strupenim jezikom pisan na kožo.
V dobrih tridesetih letih
službovanja sem razkrila pet primerov spolnega nasilja. Trije so se zgodili v
krogu družine, za dva sta bila kriva šofer avtobusa in prodajalec v neki
trgovini. Vrsto let sem o spolnosti predavala učencem osmih razredov. Pa ne
zato, da bi si tega želela, še zdaleč ne! Učiteljev je bilo, milo rečeno, sram.
Pa ne vem, zakaj. Nekoč so me povabili na osnovno šolo, kjer je imel glavno
besedo ravnatelj, ki je bil zelo starokopiten. Prepričan, da je moj prispevek k
izobraževanju en sam larifari, mi je za približno 80 učencev- trije razredi- nalašč
dodelil učilnico, kjer smo se drenjali en po drugem. A otrok to ni motilo,
očitno so bili žehtnobe že navajeni. Ko sem govorila, so me skrbno
poslušali, niti hihitali se niso. V prvi vrsti pa je sedela drobna punčka, ki
je iz minute v minuto bolj lezla vase. Ko sem začela z izbranimi besedami
opisovati spolno odnos, je postala bela v obraz. Ob zvonjenju so, logično, drug
preko drugega odhiteli iz učilnice, ona pa je kar obsedela. Kazalo je, da se ne
more niti premakniti. Sedla sem kraj nje, jo prijela za roko in jo stisnila k
sebi. ''Sami sva, lahko mi vse poveš, če želiš,'' sem ji rekla. ''Rada bi šla
ven,'' me je prosila. Šele v avtu se je toliko sprostila, da mi je začela
pripovedovati o očetu, ki jo skoraj vsak večer otipava in na koncu z drgnjenjem
ob njeno drobno telo doživi tudi orgazem, in o mami, ki ji ne dovoli iz
spalnice toliko časa, dokler se to ne zgodi. Bila sem zgrožena in šokirana.
Družina je bila v kraju zelo spoštovana, zgledna, ljudje so jih imeli radi. Ubogi
otrok se je na koncu, ko mi je izkašljal vse svoje gorje, zjokal. Na njeno željo
sem jo odpeljala k teti, mamini sestri. Žal je ta zelo dobro vedela, kakšen je
svak, a si družine ni upala osramotiti. Ko sem ji zagrozila, da bo kaznovana
tudi ona, če starši punčko odpeljejo domov, je obljubila, da bo pazila nanjo.
Možaka sem prijavila na policiji, na CSD, žal pa se ni zgodilo nič. Ni prišlo
niti do obravnave, kaj šele, da bi spolni nasilnež dobil kakšno ustrezno kazen.
Šele potem ko sem punčkini mami zagrozila, da bom zgodbo povedala novinarji
Jane, se je toliko omehčala, da je privolila, da je hčerka ostala pri njeni
sestri. Ko sem jo vprašala, zakaj je gledala stran, ko je mož posiljeval lastno
hčerko, mi je odgovorila:''Bolje to, kot da bi hodil drugam.''
Zanimiva je tudi zgodba neke Irene. S
prijateljico sta šli po službi malo po trgovinah. Začelo je deževati, in ker je
bila pisarna, kjer je delala, blizu, je stekla tja po dežnik. Zdelo se ji je
škoda denarja, da bi kupila novega, če pa je imela v predalu kar tri. Potem pa
šok! Na tleh sta drug na drugem ležala sodelavka in oddelkovodja. Bila sta tako
zavzeta drug z drugim, da je nista niti slišala. Irena se že hoče obrniti in
neopazno oditi, ko se po nerodnosti zaleti v stoječi obešalnik. Tisto, kar je
sledilo, ni bilo prijetno. Oddelkovodja Igor jo je obtožil, da je prišla ukrast
dnevni izkupiček, ki so ga imeli zaklenjenega v trezorju. Ireno so poklicali
celo k direktorju, prišli so policisti. Ves čas je trdila, da ni res, da je
prišla samo po dežnik, ni si pa upala povedati, kaj sta počela sodelavka in
Igor. Izgubila je službo, sodnik pa ji je prisodil štirinajst mesecev zapora. A
to še ni bilo najhuje: hrbet so ji obrnili domači, prijateljice, vsi so kazali
nanjo s prstom. V silni stiski, v kateri se je znašla, si je prerezala žile na
zapestju.
Kako in na kakšen način je bližajočo
smrt začutil pes v sosednjem stanovanju, nihče ne ve. Začel je divje lajati in
se zaganjati v vrata. Ko so mu presenečeni lastniki odprli, je stekel do
Ireninih vrat in spet lajal, kot zmešan. Sosedje so potem vdrli v stanovanje,
poklicali rešilni avto, Ireno pa so v bolnišnici komaj komaj obdržali pri
življenju. Kasneje, ko se je vrnila domov, sem jo večkrat obiskala. Preden si
je prerezala zapestje, si je po telesu zadala še več ureznin, ki so bile
potrebne nege. Zmeraj sem še malo posedela, saj sem hitro opazila, da ji najin
pogovor dobro dene. Šele čez čas je zbrala toliko poguma, da mi je po drobcih
in s težavo razkrila pravo resnico. Razlog za njen molk je bil po eni strani
precej nor, po drugi pa zelo človeški: tako sodelavka kot Igor sta bila
poročena, in če bi izdala resnico, bi prizadela dve družini, tega pa ni želela.
Čeprav mi je prepovedala kakršno koli ukrepanje, sem na lastno pest poklicala
kriminalista, ki je vodil primer. Ne boste verjeli, kaj mi je povedal! Že med
postopkom so ugotovili, da Igor laže, a nekako niso imeli oprijemljivih dokazov
zanje! Ostala sem brez besed!
Kakšnega očitnega družinskega
nasilja tudi s smrtnimi žrtvami, v okolišu, ki sem ga pokrivala, ni bilo. Razen
v eni družini. Vsi so vedeli za nasilneža, a nihče ni ukrepal! Hilda je živela
z moškim, ki je bil na videz zelo prijazen in uglajen gospod. Doma pa se je spremenil
v zver, in to brez pomoči alkohola. Med spolnim aktom je Hildo davil, ji
zabadal igle v telo, najraje pa pod nohte. Ženska je bila tako ustrahovana, da
si ni upala niti piskniti. Oba sta bila visoko izobražena, precej premožna. Njen
sin Gregor je bil zelo nadarjen za glasbo, žal pa ni bil nihče od učiteljev
pozoren, zakaj se je svojemu talentu odpovedal že v tretjem razredu. Nekoč je v
ihti razbil šolski klavir, pa se še ni nič zgodilo. Očim je prišel k ravnatelju,
poravnal škodo in dodal še nekaj nemških mark, da je z njimi šoli zaprl usta.
Sredi nekega poletja se je zgodilo
neizbežno: nasilnež je ubil svojo partnerko, verjetno bi jo skupil tudi Gregor,
če mu ne bi uspelo, da je pobegnil skozi straniščno okno, ki pa je bilo v
drugem nadstropju. Na srečo se je spodaj ujel za veje slive, ki je rasla tik ob
steni, tako da ni bil huje poškodovan. Ko so očima zaprli, je ostal čisto sam,
saj se oče zanj ni brigal. Več kot leto in pol je potem živel pri meni, z možem
sva ga želela celo posvojiti. A v to ni privolil, bil je namreč prepričan, da
bo zase lahko kar sam poskrbel. Pa je res! V srednji šoli je imel še precej
učnih težav, po služenju v JLA pa se je nekako našel, se vpisal na fakulteto in
doštudiral. Danes ima že družino, dva otroka, ki pri nas preživljata, tako
pravita, najlepše trenutke počitnic.«
Fotografiji sta simbolični, najdeni tukaj
Komentarji
Objavite komentar