Koliko knjižnih polic imaš doma?

 

Letošnje poletje sem za zelo zanimiv in obširen zbornik zbrala podatke (citizen science) o tem, koliko kulture so imeli nekoč naši predniki v Žireh, deloma tudi v Poljanski dolini na voljo in koliko obiskovalcev so imele različne prireditve.

Podatki so me precej presenetili. Z eno besedo: če literarni večeri danes beležijo komaj nekaj deset obiskovalcev (ali še to ne), so jih včasih našteli tudi 500, 600 ali celo več!
Pred vojno, ko je bilo v našem kraju pol manj prebivalcev, kot jih je danes, je delovalo več gledaliških skupin. Imeli so tudi po šest premier na sezono. Gledališčniki so bili zelo aktivni tudi še v šestdesetih, sedemdesetih letih.
Dvorana Partizan, kasneje novozgrajena kinodvorana Svoboda sta pokali po šivih. Filmske predstave so bile na sporedu najmanj dvakrat tedensko, včasih tudi večkrat. Do sedeža je bilo težko priti.
Nastopali so različni okteti, narodnozabavni ansambli.
Lutkovno skupino so imeli tudi na OŠ (Marko Kosmač).
V Žireh smo imeli zelo močno skupino slikarjev, tako imenovanih naivcev. Razstave- domače in tuje-so popestrile marsikateri konec tedna.
Pred časom sem na FB objavila intervju z enim najboljšim poljanskim gledališčnikom Frenkom Trpinom. Igral je v Cvetju v jeseni, v Ravbarskemu cesarju. Poljanci so nastopali v vseh večjih gledaliških hišah tako v Ljubljani, Mariboru kot drugod. V Poznih osemdesetih letih je v Poljanah delovala družbenokritična skupina ''Ne bom oprala teh krvavih madežev'' (z Metodom in Branetom Frlicem ter Janezom Ramovešem). Poljanski študentje so izdajali svoje glasilo, vsaka vas je imela po več pevskih zborov, oktetov, tudi zabavnih ansamblov, plesnih skupin…
In, ne nazadnje, bilo je tudi ogromno različnih proslav, na katerih ni manjkalo kulturno-umetniških vsebin.
Domala na vsakem koraku so bili prisotni akviziterji. Knjige so prinašali na dom ali v službo. Plačevali smo jih po obrokih.
Z bralno kulturo je živela tudi pohištvena industrija, saj so bili knjižni regali obvezen del opreme v vsaki dnevni sobi.
Otroci smo imeli za ''igranje'' na voljo knjige in knjižnice. Ga ni bilo, ki ne bi prebral vsaj Karla Maya in Pearla Zane Greya. Starši niti pod razno niso polagali pozornosti na to, kaj beremo. Ko smo prebrali mladinsko literaturo, smo se lotili odrasle. Pa kaj?!
Že z množičnim pojavom televizije je začela neka ''splošna kultura' 'izgubljati priljubljenost. Nadomestila jo je druga- dosti bolj agresivna.
Še hujši udarec doživljamo s pojavom interneta. Virtualni svet postaja središče vesolja!
Če so se knjige nekoč tiskale v nekaj deset tisoč izvodih, se danes tiskajo v 100, 200 izvodih. Z redkimi izjemami v večji nakladi. Med slednjimi so tudi moje knjige.
Nekoč je knjigam omogočila neko množičnost prodaja od ''vrat do vrat''.
Danes te bralci opazijo le, če se o knjigi – z ustrezno reklamo- spregovori v medijih.
Zadnjič sem dobila obisk. Prijazen, zelo uglajen gospod je kupil vseh pet – ta trenutek aktualnih – knjig.
»To bo pa kar nekaj branja za dolge jesenske dneve, "mu rečem ob slovesu, potem ko sva več kot tri ure prijetno klepetala.
»Ne, ne, ne! Saj knjige ne bodo zame. Podaril jih bom bližnjim in prijateljem za rojstne dneve. Jaz ne berem. Z ženo težko čakava da se začne ''Sanjski moški' 'to imava rada…!«
Molčala sem, a sva se vseeno poslovila s toplim stiskom roke.
Potem sem se spomnila na eno zanimivo flašo vina. Takšno, malo okrancljano, v lepi škatli. Nekoč sem jo dobila v dar, a ker ga doma ne bi spili, sem jo podarila naprej. Čez malo več kot tri leta pride na obisk gospa, s katero sva se videli prvič. In kaj mi prinese? ''Mojo'' flašo vina! 
Steklenico sem shranila, vino smo pa končno popili!
Vseeno si močno želim, da ne moje ne kakšne druge knjige ne bi doživljale podobne usode. Ne pišem zato, da bi knjige- lepo zavite in neodprte-potovale iz rok v roke in se po kakšnem smešnem naključju spet znašle pri meni.
Pišem zato, da se knjige bere, da se gre z njimi v posteljo, k bazenu, na teraso, na potovanje.
Trdno se oklepam misli, da bo- kar se bralne kulture tiče- nekoč spet tako, kot je že bilo:
Da se bo bralo, da bodo imeli tam, kamor pridem, na polici vsaj Kuharico, kakšen Atlas, Sveto pismo… in ne, da o knjižni polici v stanovanju ne bo ne duha in ne sluha.