ČAS JE, DA SE VSAJ ZA HIP PREDRAMIMO

-

/fotka je s twiterja/


Slovenija je velika kot kakšno predmestje New Yorka. Ljudje se v glavnem poznajo med seboj.
Ne vsi, poznajo se pa ciljne skupine: podjetniki, gledališčniki, klekljarice, slikarji, izdelovalci keramike, lesnih izdelkov, vrtnih ograj, strešne opeke...
In TUDI v Ljubljani je tako kot v vsaki vasi: med seboj se poznajo branjevke, trgovci, novinarji, umetniki + kvazi umetniki.
VSI SE POZNAJO!
Ko danes trdijo, da se ne, lažejo. Pa tega ne trdim jaz, to trdi znanec, ki je fotograf. In pogosto fotografira različne prireditve prej- in potem, ko se veselo čeblja ob kozarčku.
Kakšen je v SLO resničen (!) odnos do te grozljive in več kot strašne tematike, se je izkazalo pri zadnjem škandalu ''radiator''?
Običajni državljani so že pozabili nanj. Trenutno jih skrbijo ozimnica, kurjava, bodo zaradi nesposobnosti odgovornih, da podjetja v hudi krizi z energijo sploh ohranijo delovna mesta...
Na četrtkovi Tarči so se ''ne- drenjali'' zagovorniki žensk, v medijih zelo konkretno (??) ne - nastopajo proti monstrumu, ki je uboge reve privezoval na radiatorje....
Ko sem o nedopustnosti takšnega ravnanja in ostalega ne-kulturnega dogajanja pisala, so me na FB blokirali za teden dni.
Zakaj so žrtve tiho?
Iz več razlogov: jim grozijo? Jih podkupujejo? Zaradi sramu? Ali pa preprosto vedo, da bodo kratko potegnile same. Tako kot zmeraj.
O teh stvareh vem preveč, da bi bilo lahko moje stališče ''idealizirano''...
Tudi še nisem pozabila vseh tistih, ki so se iz mojih sogovornic, ki so mi pripovedovale o najtežjih trenutkih svojega življenja - norčevali in gledali nanje zviška, podcenjevalno, z zaničevanjem. Češ, kdo, ki kaj da nase, bi bral neke zgodbe O Ogenj Rit Kače, ki jih je zbirala ''ena kmetica iz Žirov''....
V bistvu mi je še najbolj ne-všeč varuh človekovih pravic, ki se še zmeraj skriva pod posteljo, da se ne bi komu zameril.
In v tem grmu verjetno tiči srž problema: nihče se noče zameriti. Ker če se danes zameriš, ni denarja za projekte, in če ni denarja, pristaneš na cesti. Izgineš iz medijskega sveta, kar ti daje kruh, ljudje pozabijo nate.
Žrtve, posredno pa ženske nasploh, v duši umirajo na piedestalu slovenske hipokrizije.
Nikoli se namreč ne ve, katera bo naslednja na vrsti.
PS
Na Kosovu so šle ženske na cesto. Protestirat!
Kaj pa pri nas?
Kaj bi sploh lahko predramilo slovenske žabe, ki se kuhajo v vreli vodi?
Kolesarjev mi, lepo prosim, ne omenjajte. Oni so se kao''borili'' za svoje lastne koristi. Da so lahko danes spet sončijo pri koritu in se smejijo v brk državljanom...

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več