v škrniclu s ponfrijem
Med mojimi FB – prijatelji je kar nekaj generacij, vsakdo od
nas pa je mladost doživljal na malo drugačen način.
Rojena sem leta 1952, v srednjo šolo /Pedagoško gimnazijo/
1967.
Spominjam se, da kako sem uživala v škrniclu s ponfrijem,
malo kasneje tudi ob hot dogu, pa poslušanju Belih vranin Slakov. Zelo
popularna je bila pesem Titanik.
Posedali smo ob kavi s smetano v Petričku po kino predstavi
v Komuni. Pa ob igralskih stvaritvah Staneta Severja. Hodili smo se vozit po
tekočih stopnicah v Namo. Se v gručah sprehajale po ulicah in občudovale lepo
oblečene tovarišice. Avtobusi so bili zmeraj nabito polni, takrat smo imeli še
sprevodnika.
Marsikatera cesta je bila še makadamska. Po poletnem deževju
so se nabrale luže, v katerih je bilo, ker so bile polne tople vode, lepo
čofotati.
Poleti sem dopoldne delala v Alpini, popoldne nabirala
borovnice. Pri nas se lenuhov, ki bi posedali, ni dobro prenašalo.
Do danes se je marsikaj spremenilo, le ljubljanska avtobusna
postaja moje mladosti je enaka nekoč kot danes.
Antonova mladost je bila čisto drugačna. S časovnim
zamikom se njegova pripoved bere kot prava pustolovščina!
Anton (…)
»Otroštvo sem preživljal na paši.
Moja edina spolna vzgoja je bil kozji
prsk. Pasel sem Belko, jo napajal, molzel, čistil. K dolžnostim je spadalo
tudi druženje z vaškim kozlom. To, slednje, ni bilo tako preprosto. Kozla so
vzgajali v zaselku, ki smo mu po domače rekli Kitajska. Do tja sem vodil kozo na povodcu, če pa se ji je preveč mudilo, je ona vodila mene. Mularija, ki
je postopala po vasi, se mi je pogosto smejala in se iz moje dolžnosti norčevala. Pred cerkvijo se je
bilo treba pokrižati, vendar moja koza ni imela posluha za te pobožnosti.
Vlekla me je naprej, zato sem imel pogosto slabo vest, ker sem na račun njene pohote
zanemaril krščansko obnašanje.
Za povrh se je zgodilo, da Belka
ni bila pripravljena na kozlov naskok. Če se je revež še tako trudil, je ona
vztrajno pokrivala špranjo s svojim repom. Kozel pa se je moral zadovoljiti le
z ovohavanjem.
Kadar ni šlo drugače, si je oče
moral kozla izposoditi, da sta se z Belko nekaj časa družila na paši ali v
hlevu. Slaba stran tega druženja je bila, da je kozel odžiral Belki še tisto
malo hrane, ki jo je imela.
Še malo poduka o kozjem prsku: ob
malem šmarnu, 8. septembra, se kozel začne pripravljati na kozji prsk, na račun
gonjenja mu diši tudi urin, oktober, ko je šlo zares, pa smo pri nas imenovali Kozoprsk. Seveda smo o teh rečeh otroci
vedeli le tisto, kar je bilo nujno.
Ne spomnim se, da bi starši kdaj
govorili o spolnosti. Rekel bi, da je v času moje mladosti (v tridesetih letih
20. stoletja), ko sem že kaj povlekel na ušesa, nisem nikoli slišal.
Spominjam pa se, da se je tudi pri
živalih kdaj pokazal kakšen šamor.
Zanimivo pa je, da sem si kot mlad
fantič o teh rečeh v glavi ustvaril
čisto svoje podobe, ne le o fuku, tudi o rojevanju, spočetju, vsem pravzaprav,
kar sodi zraven. Takratna domišljija mi je govorila, da ženska pri fuku ne igra
nobene posebne vloge, je le nekakšen tegelček,
kamor dedec naflanca svoje
naslednike. Za spolne odnose se je uporabljala beseda zabokat. Sklepam, da je bila ta beseda – že kako – povezana z
oglarji, ki so žgali oglje. Moj oče je pogosto govoril, da gre zabokat oglarsko kopo. Oče je na vrhu
kopo odprl in v tleči ogenj stresel košaro nasekanih polen. Pri ženski je bilo
podobno: le da je ona namesto košare dobila le eno polence.
S takšnim znanjem sem se kot petnajstleten fantič odpravil po
svetu. Pa ne v sosednjo vas, temveč kar v Trst.
Pastirji, dekle,
hlapci, dninarji (žornadarji) so bili tudi pri nas, vendar brez velikega
maltretiranja, praviloma za dostojno plačilo v denarju ali naturi.
Za pastirja je
veljalo: vse po dvoje in za šagro
domov. To je pomenilo, da je pastirček dobil dvoje spodnjih oblačil in prvo
nedeljo v septembru, na šagro (semenj) je moral biti doma. Naša dekleta so
hodile služit predvsem v Trst in Gorico, pa tudi v Egipt – Aleksandrinke.
Ob šolskih
počitnicah leta 1941 sem šel za pastirja, bolje rečeno – v varstvo k stricu po
mami. Sicer bi ostal doma sam. Starejši bratje so hodili na sezonska dela, oče
vdovec je bil na delu na Reki. Mama mi je umrla, ko sem bil še majhen.
Stric Pepe in
njegova žena Vika sta me vzela v varstvo. Za lon pa naj bi pasel
njihova živinčeta in tudi mojo kozo. Bila je vojna in živeli smo v
pomanjkanju. Vse je bilo na tessere (karte-pike), pa še te so nam
italijanske oblasti trgale, ker so naše kraje razglasili za terra dei ribelli (ozemlje
banditov). Bilo pa je vseeno lepo in včasih tudi zabavno. Stric je delal v
gozdu. Ob ponedeljkih je odšel, v soboto se je vračal. Oblačil ali blaga ni
bilo mogoče kupiti, ker je bilo tudi to na tessere (karte).
Teta Vika je nekje staknila kos lanenega platna in iz tega kosa sešila možu delovne
hlače. Potem je vse skupaj skuhala v barvni brozgi in hlače so dobile barvo, ki
je ni mogoče opisati v nobenem barvnem odtenku. Ko se je stric Pepe v soboto
vrnil, je že na pragu naznanil: 'Moja Vika, dobil sem perjodo.' V gozdu ga je oplajhal
dež, barva na hlačah je odstopila in stric je imel vijoličasto-rdeča stegna in
zadnjo plat. Še sreča, da čez poletje ni nikoli nosil gat. Oprati in očistiti
strica posledic njegove perjode ni bilo
enostavno. Voda kapnica, ki jo je bilo treba nakalati iz
vodnjaka – štirne s posebnim vedrom – kalalo, je bila mrzla in jo je bilo
treba segreti na štedilniku. Če so bile pri vodnjaku polavtomatske naprave za dviganje
vode – dolga ranta na drogu, na enem koncu vedro, na drugem otežena s kamnom,
je zajeta voda brez truda na vzvod – kontrapes prišla
iz vodnjaka. Sicer je bilo treba vodo na roke zajeti v vedro in z verigo ali
jekleno vrvjo potegniti navzgor iz več metrov globokega vodnjaka. Vsa ta
opravila sta stric in teta opravila vešče in z združenimi močmi. Ko je bila
vroča kopel v velikem čebru pripravljena in se je stric začel slačiti, teta pa
je prinašala razna čistila – domače milo, krpe in
tudi ribarico, sem se umaknil v štalo
k moji kozi, ker ni bilo zaželeno, da bi prisostvoval tej torturi, ki je sledila. O uspehu čistilne akcije se nisem zanimal.
Vem le to, da je bila voda, zlita iz čebra, nekam čudne barve. Vem tudi to, da
sem se tudi pozneje v vseh kritičnih okoliščinah zatekel na pogovor h kozi Belki, ki je edina razumela moje stiske in
zadrege.
Avgusta, na veliki
šmaren 1941, smo šli na Sveto Goro. Jaz, teta Vika, bratranec Boris in
sestrična Cvetka. Ali je bil še kdo, se ne spominjam. Zgodaj zjutraj peš – hnogam, smo rjekli. Od doma z Otlice na Predmejo, čez Trnovski gozd, Banjško
planoto na Sveto Goro. Med potjo smo nekje v Trnovskem gozdu zašli in se okoli
poldneva ponovno znašli na Predmeji. Pozno zvečer smo le prišli k Mariji,
pojedli nekaj malega, kar smo imeli s seboj. Teta je kupila vsakemu eno pašereto – gazirano pijačo,
pospali smo na klopeh kar pred cerkvijo. Drugi dan smo bili pri maši in tudi
druge verske dolžnosti smo opravili dostojno in z vso pobožnostjo.
Vrniti se je bilo
treba domov. Teta nam je obljubila, da se bomo vračali s teleferiko – žičnico do Solkana,
naprej do Ajdovščine pa z litorino –
motornim vlakom. To je bil glavni in edini čar romanja! V kabino teleferike se je bilo treba poflisat – potruditi. Bratranec
Boris je bil že dokaj velike postave, močan in robusten. Imel je nahrbtnik in
za njim počez zataknjeno marelo-mreno-dežnik.
Z vso silo je planil na vrata kabine, da bi nam rezerviral prostor, pa se je na
ozkih vratih zataknil za dežnik. Boris ni popustil, popustil pa je dežnik, ki
se je prelomil na dvoje in bratranec je pristal sredi kabine, dragoceni dežnik
pa na njem. Tudi prevoz z vlakom do Ajdovščine je bil posebno doživetje – tega
človek ne doživi vsak dan.
Bližala se je
jesen, ko je bilo treba nazaj v šolo, in takrat je prišla k nam žena mojega
starejšega brata, svakinja Ivanka, ki je prevzela gospodinjstvo na našem domu.
Čistoča,
umivanje, pranje, ribanje lesenega poda v hiši je bilo na stranskem tiru. Ne samo zaradi
nazadnjaštva in pomanjkljivih higienskih navad, tudi zaradi vode. Celotna
planota, ki se imenuje Gora in se razteza med Čavnom in Nanosom, je bila brez
izvirne vode. Hiše so imele vodnjake – štirne s kapnico
od streh, ki so bile v pretežni meri slamnate. Zato je imela voda običajno
barvo čaja. Ko smo se otroci zjutraj
umivali vsi v eni vodi v lavorju, je oče pogosto kričal, naj ne uporabljamo
mila – žajfe, ker bo potem to vodo popila
žejna domača koza.
Če že vode nismo
imeli v izobilju, smo pa imeli solidno
zobozdravstvo. V vasi je živel mojster Tone, ki je domačinom zdravil zobovje. To delo je
opravljal pretežno s puljenjem obolelega zoba. Ruval je v živo. Le šilce žganja – vipavski
tropinjevec je služil za lokalno anestezijo.
Meni tudi tega ni privoščil. 'Le
dobro se primi za stolček,' je dejal, ko me je posedel na trinožnik. 'Kiri te bli?' je vprašal, medtem pa je
s kleščami posegel po bolečem zobu in ga izpulil. Mislim, da je bila žrtev šestica zgoraj desno.
Kronknkasa – zdravstveno
zavarovanje za zobovje ni bila v veljavi. Vem pa, da ni bilo čakalnih vrst in
da se je mojster Tone za plačilo zadovoljil z buh luoni – bog lonaj. Odrasli so mu
stisnili kakšno liro za stroške lokalne anestezije.
'Delo s puljenjem zob pa ni, da bi računal,
ker se ne spodobi, da bi človeku, ki si
ga trpinčil, potem še zaračunal.'
Ja in srečo smo
imeli tisti, ki smo prišli v roke mojstru Tonetu. Moj stari oče po mami Alojz Punfata po domače si je zaradi zobobola
privoščil pravo grozodejstvo. K mojstru Tonetu ni upal. Zato je na domačem vrtu
pripognil močno drevesno vejo, nanjo privezal konec vrvice, drugi konec vrvice
pa za boleč zob. Pripognjeno vejo je držal v roki in ležal pod drevesom. Ko bi
vejo spustil, bi sunek izruval boleč zob. Od tu dalje smo otroci pobegnili, ker
nas je bila groza dogodkov, ki so sledili. Med begom smo še nekaj časa
poslušali tuljenje starega očeta, ležečega pod drevesom.
Starejši so gate
nosili le pozimi. Otroci pa nikoli. Če je bil hud mraz, smo oblekli dvoje hlače
(če smo jih imeli). Majhni otroci, ko
so zlezli iz plenic, so nosili urha. To je bilo
oblačilo vse v enem – majica in hlače. Danes bi temu rekli enoprostorec. Bilo pa je zelo
praktično, ker je imelo prerez zadaj in spredaj na
brzo palbo so rekli. Zlasti, če je bila sila in malček ni dohitel
stranišča – lajbn so mu rekli, običajno je bil
kje za hišo, je lahko odložil kar med
potjo. Kadar se je otrokom vnela ritka, so za posip uporabljali črvojedino, ki se je nabirala v
trhlečem lesu. Za borotalco in druge blažilne
otroške posipe ni bilo denarja. Zato je bilo priporočljivo, da je bila zmeraj
na dosegu kakšna od lesnih črvov najedena deska, tram ali kar hišni podboj – rožanc.
Tudi berače smo
imeli. Posebno znan je bil Drečko, ki je hodil po
številkah, kakor mu je bilo določeno, da je pri premožnejših
družinah dobil hrano. Na prenočišče ga nihče ni hotel, ker je imel uši. Ob
toplih dneh se je kam na samo zavlekel, se slekel in jih obiral. Otroci smo ga
opazovali na skrivaj – na sakrivšno.
Uši je pobijal med nohti obeh palcev. Tiste, ki so se zavlekle med šive na
oblačilu in jih ni mogel izbezati na prosto, je pobijal kar s kamenčkom. Rob
oblačila, ki je bil nasejan z ušmi in so jim s krvjo napiti zadki gledali izza
šivov, je položil na gladek predmet (kamen) in z manjšim kamenčkom tolkel po
tej mrgolazni, da je kar škropilo. Včasih si je kakšno posebej rejeno uško
ogledoval in sam sebi v brk govoril: 'Ko
bi bila vsaj tako velika kakor jagnje.'
Komentarji
Objavite komentar