Robijeva zgodba

 

fotka najdena

Robi (1978):« Če dovolite, bom zgodbo začel s poroko. Z Majo sva povabila prijatelje, ki jih nisva imela malo. Sredi noči smo se že precej okajeni odpeljali do hiše, kjer sva si uredila gnezdece. Zbasali smo se v spalnico, steklenice s šampanjcem so se odpirale ena za drugo. Sredi razposajenega smeha povzdigne glas Mira, ki je bila pravnica. Nikoli ne bom pozabil njenih besed. Zabičala je Maji, da takšne hiše, če slučajno pride do razveze, ne sme nikoli izpustiti iz rok. Pa da ona že pozna načine, s katerimi se da dedca v nulo zatreti. Fantje smo se iz slišanih predrznosti norčevali, a čisto po neumnosti. Besede bi morali resno vzeti na znanje in si jih zapomniti.

Po rojstvu hčerke se je tudi med nama z Majo marsikaj spremenilo. Po štirih mesecih se je naveličala otroka, mene, obveznosti, dojenja, umazanih plenic, prvih zobkov. Tašča je prihajala že zarana, da ji pomaga, a sta se do kosila običajno že na smrt sporekli.

Seksa si je poželela ob nemogočih urah. Najraje tedaj, ko sem imel v službi tisoč in eno obveznost. Nekajkrat sem po stodesetem sms-u v času malice sedel v avto in se (pri tem sem kršil vse možne cestnoprometne predpise) z vso naglico odpeljal domov. Dvajset kilometrov in še malo v eno smer in prav toliko nazaj v službo. Maja je postala odvisnica od seksa ''na hitro''. Pogosto sem si malo pomagal že med vožnjo, da je šlo potem hitreje.

Končno je bila hčerka stara enajst mesecev, da se je žena lahko vrnila v službo. Vsem se je oddahnilo. Otroka sem okoli pete ure pobral pri tašči. Maje ni bilo na spregled do osmih. Tašča je kuhala, pospravljala po hiši, hodila po hčerko v vrtec. Maji je, potem ko je bila ponovno sredi življenja, usahnila pretirana potreba po seksu. Če odkrito povem, se mi je oddahnilo. Seks imam rad, a ne na ukaz.

Ne bom pozabil četrtka. Službeno sem bil v Zagrebu, vrnili smo se prej kot običajno. Želel sem presenetiti hčerko, zato sem šel ponjo že malo po eni uri. ''Ni je več,'' mi je razložila vzgojiteljica,''dopoldan je prišla ponjo njena mamica in jo odpeljala s seboj.'' Poklical sem Majo, zakaj mi ni nič povedala, da sem zato v vrtcu izpadel kot bebec. Vedno bolj me je skrbelo, kajti Maja se mi ni javljala na telefon. Poklical sem še taščo. Ko me je zaslišala, je planila v jok in izjecljala, da mi ne sme nič povedati, pa da ji je žal, da tega, kar se je zgodilo, ni mogla preprečiti. Srce mi je bilo sto na uro. Kot popoln idiot sem sedel v avtu in nisem vedel, kaj naj storim. Se je vsem zmešalo?! V tistem ne ravno prijetnem razpoloženju me je poklical policist, ime sem pozabil. Predlagal mi je, da se prostovoljno oglasim pri njih. Na pogovoru. Da ne bo nič hudega, samo pogovorili se bomo. Mislil sem, da me bo kap. ''Se je kaj zgodilo? Je kdo umrl? Hčerka, Maja?'

Potolažil me je, da ni nič takšnega. Ko sem mu nato rekel, da ne razumem, za kaj gre, mi je odgovoril, da ne sme povedati več kot to, da sem osumljen spolne zlorabe mladoletne osebe, v tem primeru hčerke.

Samo tisti, ki so že bili kdaj na mojem mestu, vedo, kako to je, ko te zadene strela z jasnega. Ko ti telefonski klic uniči življenje in te polije z vso gnojnico tega sveta. V zmedenosti in popolnem šoku sem zapeljal v enosmerno ulico in po nesreči podrl kolesarja, ki ga nisem, priznam, niti opazil. Postopku, ki je sledil, se nisem mogel izogniti. Z odnosom, ki so ga policisti imeli do mene, so me še dodatno ponižali. Malo po peti uri smo končno nadaljevali pogovor na policijski postaji. Še prej pa sem poklical prijatelja, ki je zdravnik. Prihitel je in mi dal injekcijo za pomiritev. Ko sem mu izjecljal, kaj se dogaja, je bil prepričan, da se mi blede. Zraven žene je sedela njena prijateljica Mira.

Čeprav sem bil nepriseben od skrbi in strahu, sem se spomnil, kako je grozila na najini poroki:''Pazijo naj se pizduni, ki mi pridejo v roke!''

Maja me ni niti pogledala. Buljila je v tla tudi tedaj, ko so po meni padala neresnične, izmišljene in krivične obsodbe. Da sem spolno zlorabljal hčerko, jo ščuval proti mamici in jo oblačil v lastna oblačila. Ob norostih, ki so bile povedane, sem se nehote zasmejal. Čisto spontano, nezavedno. A je bil takoj ogenj v strehi, češ, da se norčujem in da uživam, ko poslušam resnico o svojih perverznostih. Hotel sem povedati, da je hčerka večkrat spala pri nama, v zakonski postelji. Z Majo sva ji naredila kotiček, enkrat se je stiskala k njej, enkrat k meni. Dvakrat sem jo res oblekel v svojo bundo: enkrat, ko je imela laringitis in sem jo, ker je komaj še dihala, zavil vanjo in odnesel na balkon, na mrzel zrak, drugič pa, ko je sredi zime padla v lužo iz stopljenega snega. S pohodniško jakno sem jo le zaščitil pred mrazom. Očitali so mi tudi, da sem jo priklepal nase, da ubogi otrok zato ni maral lastne mamice. To je bila čista laž. Resnica je bila drugačna: Maja se je pogosto vračala domov, ko je hčerka že spala. Zgodilo se je, da je ni videla več dni zapored. Otrok je imel raje celo taščo…

''Trda ti bo predla!'' me je nato prestrašil še odvetnik, ki sem ga moral, hočeš, nočeš najeti. ''V roke te je dobila ubijalska naveza,''je namignil. Kaj je to pomenilo, sem pozneje, skozi različne postopke na sodišču občutil na lasni koži.

To niso bile ženske, to so bile krvoločne zveri! Najbolj je bolelo, ker so mi prepovedali vsakršne stike s hčerko. Še sreča, da sta jo imela pri sebi tast in tašča, ker drugače ne vem, kako bi odtujitev od otroka preživel. Kmalu, že na drugi razpravi, sem spoznal, kam pes taco moli.

Maja me je želela izriniti iz hiše, napoditi iz svoje bližine, mi ukrasti hčerko. A je imela smolo: večina računov za hišo so bili izstavljeni na očetovo firmo. Dejansko je bila hiša njegova, napisana tudi na njegovo ime, ki je bilo po spletu okoliščin enako mojemu. Babovje je to spregledalo. Ker so videle, da ne bo šlo zlepa, so me začele izsiljevati, da bodo na pomoč poklicale tudi medije. Vseeno mi je bilo. Če bi mi v službi nagajali-pa mi na srečo niso- bi me čakala zaposlitev v očetovi firmi.

Čas je neusmiljeno tekel, postopki so se vlekli kot jara kača. Vedno znova smo premlevali eno in isto. Tašča je, hvala Bogu, vztrajala, da ni nikoli opazila nobenega spolnega nasilja z moje strani. Škoda, da ji niso dovolili spregovoriti o tem, koliko ur na dan je Maja preživela z lastno hčerko.

Po približno petih letih, na predzadnjem naroku, je Maja prišla v spremstvu nekega moškega in noseča. Tistega dne je sodišče izdalo sklep, v katerem je zavrnilo primarni predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se J.M.(hči pravdnih strank, rojena (xx.xx.xxxx) začasno, do pravnomočnega zaključka predmetnega postopka, predodelila v varstvo in vzgojo materi, očetu pa se prav tako ne odredi prepoved stikov s hčerko, zavezuje se ga le k plačevanju 730 EUR mesečne preživnine za otroka.

A tukaj še ni konec zgodbe! Mira si ni mogla odpustiti, da si je na meni polomila strupene parklje! Ko me ni mogla drugače zajebavati, me je v Majinem imenu tožila za večjo mesečno preživnino.

Človek obrača, Bog obrne. V novem partnerstvu Maja ni našla prostora za najino hčerko. Mami je kar po telefonu rekla tole:''Pokliči Robija in če hoče, naj jo vzame k sebi!'' Hčerka je bila presrečna, ker se je lahko po dobrih petih letih ponovno vrnila domov. Na tem mestu bi se iz vsega srca zahvalil tudi nekdanji tašči in tastu, da sta me podpirala in mi stala ob strani. Vsem očetom pa polagam na srce: če boste v postopkih ugotovili, da odvetnica, tožilka, sodnica, vaša partnerica in ženska iz CSD-ja, skupaj pijejo kavo, se ne ustrašite! Tudi takšne naveze se da premagati, a le, če imate veliko sreče! To, da ste nedolžni in imate prav, danes ne igra nobene vloge!«