moški in nasilje- malo drugače

-

 





O Jernejevi zgodbi danes le na kratko, na dolgo bom napisala, ko najin pogovor ''prenesem'' z diktafona na računalnik.

Jernej je že od otroštva veljal za nasilnega in problematičnega. Mama je bila ''potuhnjena'' pijanka. Jernejev oče je mislil in upal, da jo bo z udarci spravil k pameti. Pa je ni. Prej se je naveličal in šel k drugi.
Njegovo obnašanje so ''podedovali'' trije otroci. Ko je zmanjkalo denarja za hrano, so mamo pretepli in po nekem čudežu je to govorico razumela in pričarala vsaj nekaj denarja za najnujnejše.
Po osemletki se je Jernej čisto izgubil. Pol leta je bil zaradi kraje in nasilja celo v zaporu.
Potem je njega in brata vzel k sebi oče.
Zaposlil se je in ob delu končal poklicno šolo.
Nekoč je spoznal Greto, zobno asistentko. Zatrapal se je vanjo, čez pol leta sta se poročila. Mislil je, da je končno dočakal srečnejše obdobje svojega življenja. A se je zmotil.
Nekoč ga je v mehanični delavnici, kjer je delal, obiskala zobozdravnikova žena in mu povedala, da je bila poroka le farsa za skoke čez plot. Trdila je, da se njen mož in Greta še zmeraj mečkata in to ob četrtkih, ko naj bi uradno delala cel dan, neuradno pa sta se dobivala v stanovanju zobozdravnikove pokojne babice.
Jerneju se je podrl svet naravnost na glavo.
Četrtka se je po eni strani bal, po drugi strani se je moral prepričati. Ko se je znašel pred vrati, za katerimi se je dajala dol njegova žena, je najprej mislil, da bo umrl od hudega, potem pa je le vdrl. Našel jo je v postelji v precej kočljivi pozi. Natepel jo je kot psa.

Potem se je žena odselila, otroka sta ostala pri njem. Mikalo ga je sicer, da bi dal preveriti DNK, a ju je imel preveč rad, da bi se jima odpovedal.
Na sodišču, ob ločitvi, je ''prijazna'' sodnica- kljub protestu socialne delavke, otroka izročila materi.
K očetu sta se vrnila šele, ko ju je mati pustila doma sama, medtem ko je spremljala svojega zobozdravnika (ki je bil še zmeraj poročen) na nek kongres v tujino.
Mati je poskušala posredovati in ponovno dobiti otroka, a sta bila dovolj velika, da sta odločno povedala, da k njej ne gresta več.
V času njunega odraščanja Jernej ni iskal drugih žensk. Nekako so se mu gabile. V mehanični delavnici, kjer je delal, je slišal veliko zgodb, ki so potrjevale, da je bolje, če je sam.
Fanta sta bila že na fakulteti, ko je ob neki priložnosti spoznal Majdo.
Niti potem, ko ji je povedal, da je pretepal mamo, bil v zaporu, da je – sicer enkrat samkrat, a vseeno- pretepel tudi ženo, se ni dala odgnati. Rekla mu je, da je dober človek, da to čuti.
Sprejela sta jo, četudi previdno in nerada- tudi otroka.
Majda in Jernej sta skupaj že enajst let. Oba pravita, da tako lepega zakona, kot je njun, ni.
Pa bi moralo biti, če bi sodili le po njegovi preteklosti, marsikaj drugače….

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več