ŠE ENA ZGODBA IZ VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA

 

 

 

Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno.

Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enkrat me je peljal v Tehnični muzej v Bistro, enkrat pa v Prirodoslovni muzej v Ljubljano. Toliko se mi ni dogajalo ne prej ne pozneje! Nedeljo pred mamino vrnitvijo iz bolnišnice smo preživeli skupaj z bratoma. Tudi njima ni bilo čisto nič jasno, zakaj je oče tako nasmejan.

Potem pa je prišel torek, ko se je mama vrnila iz bolnišnice. Kot bi nekdo pritisnil na nevidni gumb: očeta spet ni bilo nič doma, spet sem bila sama. A tokrat je bilo vse drugače. Samota me je ubijala! Nisem je prenesla. Začela sem uhajati na dvorišče, družila sem se s starejšimi otroki, ki so me naučili marsikatero traparijo. Vse bi dala, da bi bil ata ponovno vse popoldneve ob meni! Zaradi njegovega mrkega obraza, ki ga nisem razumela, se ga nisem upala prositi za uslugo.

V sedmem razredu smo ob 8. marcu pisali o mamah. Kot bi bilo danes, tako dobro se spominjam: najprej sem hotela napisati osladno in pocukrano zgodbo, potem sem se premislila. S črnim, debelim flomastrom sem napisala čez ves list: rada bi umrla. Razredničarka je starše poklicala v šolo, potem so me odpeljali k dr. Jožetu Felcu, s katerim se je ata poznal še iz študentskih časov. V spominu mi je ostal njegov zelo mil obraz in mehka dlan, s katero je zaobjel mojo, ko sem mu dala roko. Ob odhodu mi je podaril knjigo Dom mojega doma. Namesto zahvale sem mu morala opisati najsrečnejši trenutek v svojem življenju. Oči so mi zažarele in z veseljem sem mu opisala teden, ko sva bila z atom sama doma.

Ko sem končala, me je dr. Felc prosil, naj se za nekaj minut umaknem na hodnik. Z atom se je želel pogovoriti na samem.

Še danes ne vem, kaj se je potem dogajalo v ordinaciji, vem pa, da je bil atov obraz, ko je stopil skozi vrata, zelo žalosten. Zelo, zelo žalosten.

Čez kakšen mesec me je mama pri večerji vprašala, koga imam raje, njo ali ata. Gledala sem v krožnik in ji nisem odgovorila. Preveč me je bilo strah. Potem mi je povedala, da se bosta z očetom ločila, da lahko izbiram, bom živela pri njem ali pri njej.

Odločitev je bila lahka: šla sem z atom. Nikoli mi ni bilo žal. Mama je pripeljala domov Petra, s katerim se je dobivala že nekaj let. Ko se mi je zlagala, da gre na operacijo žolčnih kamnov, je bila z njim, pa si mi ata tega ni upal povedati.

Pri atu sem imela precej, kako naj rečem, proste roke. Rekel mi je, da mi zaupa, da ne bom počela neumnosti. V zameno sva se veliko družila, pogovarjala, rolkala. Ata in mama sta bila dogovorjena, da z njo preživim vsak drugi vikend v mesecu. Redkokdaj sem ga. A mi ni bilo dosti mar. K atu sta prihajala na obiske tudi brata, ki sta bila že na univerzi.

Danes, ko sem že odrasla (družine še nimam), o atu in mami velikokrat razmišljam. Mene sta rodila zato, ker sta verjetno želela zakrpati svoje odnose. Ni se jima posrečilo, žal. Morda so travme iz otroštva krive, da se težko navezujem na ljudi. Ne zaupam jim, nekje globoko v srcu čutim, da me bodo samo izkoristili in zavrgli.

Žal mi je, da je dr. Felc že pokojni. Srčno rada bi ga obiskala in se pogovorila z njim. Skrbi me tudi za ata. Kaj bo z njim, ko se bo upokojil? Če mene ne bo, kdo bo skrbel zanj?«

Na Lokvici pred drugo sv. vojno teh težav niso poznali.Dediča-"GOSPODARJA"so določili že v zibelki. To je bil navadno prvorojenec z očetovim imenom. Če so se med rojevanjem"vrinile"punce, so otroke delali, dokler ni prišel na svet fant.

Punce niso imele "prava glasanja".

Le pri eni hiši (starša sta bila nekaj let v Ameriki)so gospodarja izbirali pred birmo in sicer :"Gospodar mora bit tisti, ki ima najdebelejšo glavo - več možganov , več pameti".

Niso imeli ravno srečne roke.

Sosedov Tone pa je bil - normalno - za gospodarja določen že v zibki. Svoj privilegij je dodobra užival skoro do 15 leta. Delal je le lažja dela, nikoli ni bil kaznovan in njegove besede so pri hiši pomenile skoro kot očetove-skratka pravi "prestolonaslednik".

Potem pa se je zgodilo nekaj nezaslišanega! Tone je dobil med trgatvijo čast, da odpelje trop (zmleto grozdje) domov. Ker ni bil preveč vajen gonit živino, ga ta  ni preveč poslušala in trop je prevrnil - grozdje je šlo k hudiču.

Ta greh pa je bil takrat največji od vseh možnih.

V celi vasi ni bilo človeka ki ga ne bi obsojal češ :"Kaj boš pa zdaj pil?"

S tem si je Tone zapečatil usodo.

O kakršnemkoli dedovanju ni nihče več razmišljal, niti Tone ne.

Minila so leta in umrl je oče. Pred zapuščinsko razpravo so prejeli pismo iz Amerike, kjer je jasno pisalo, da se ameriška žlahta odpoveduje dedovanju pod pogojem, da ne bo Tone gospodar zato, ker je ''ondaj trop prevrnil!"

Seveda so ga upoštevali.(Oto Nemanič)😉😉

P.S.

še več zgodb, ki jih je povedalo življenje, najdete v trilogiji