Pokliči me po hišnem imenu

-






Blaževa ''moma''....


 spominjam se, da sem - ko sem hodila po terenu in zbirala zgodbe- pogosto odgovarjala tudi na vprašanje, ''čigava sem''. In če sem povedala zgolj priimek, sogovorniki niso bili zadovoljni.

"Kako se je pri vas reklo po domače?" so me spraševali.
Ko so slišali, da sem vnukinja Luke Pivkovega, so bili zadovoljni. V svoji glavi so me lahko ''umestili'' v točno določen predal.
Moj priimek jim ni čisto nič pomenil.
Zadnjih nekaj let počasi odhajajo tisti starejši, ki smo jih poznali po ''hišnih imenih''. Kako so se pisali, največkrat nismo niti vedeli.
Zanimivo je tudi, da dolgo časa nisem poznala babičinega imena. Vedela sem, da je ''mama'' in da ji drugi rečejo Pivkovca.

Tudi zaradi teh ''hišnih imen'' smo nekako, na nek način, pripadali širši družini, nekakšnemu ''klanu'', če hočete.
V mlajših generacijah se ta pripadnost počasi izgublja. Ni tako malo otrok, ki nosijo oba priimka: maminega in še očetovega.
Potem ko gredo starši narazen, dobijo še kakšnega... 🙁
Tudi hiše, ki smo jih s hišnimi imeni nekako poosebili, počasi izginjajo. Ali so jih novi lastniki povsem posodobili ali pa jih je premočno načel zob časa...
Škoda.
Na fotki:
Luka Pivkov in Pivkovca- stara starša
Morda je slika naslednjega: 2 osebi, ljudje stojijo in na prostem

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več