hvala
Dragi prijateljice in prijatelji,
Dan po rojstnem dnevu je, vsaj pri meni, namenjen pospravljanju. Danes je bilo drugače, saj so pospravili drugi. Za kar sem jih zelo hvaležna.
*
Vesela sem, da sem se že pred tedni spomnila na ''dan odprtih vrat''. Bilo vas je veliko, ki ste prišli na obisk, na klepet ali na ''zaupljiv pogovor''. Ljudje se moramo družiti, se gledati v oči, ko se pogovarjamo! Morda se bomo še kdaj srečali, morda se boste udeležili kakšnih drugih ''odprtih vrat'', vesela bi bila, če bi se ta navada prijela in bi se bolj družili, bolj obiskovali.
*
Starejši, kot smo, debelejša bi bila knjiga, ki bi jo želeli napisati o svojem življenju. Kaj pa bi v njej napisali? Bi izpostavili zgolj lepe trenutke, bi raje jamrali, se pritoževali? Komu bi knjigo posvetili? Zanamcem – v poduk?
Če po pravici povem, občudujem tiste, ki se lotijo avtobiografije. Ne predstavljam si, da bi jo napisala. Številna vprašanja bi se porajala že v trenutku, ko bi se morala odločiti kdaj in kako začeti. Veste, v življenju, ki ga živimo, šteje vsaka, še tako nepomembna drobnarija, ki pa lahko usodno vpliva na nas. A se tega vpliva zavemo šele veliko kasneje, ko lahko na preteklost gledamo brez večjih in manjših predsodkov.
*
Trudim se, da z leti ne postajam sentimentalna. Prav pa je, da zaradi izkušenj, ki jih ni bilo malo, stvari, ki so se zgodile, razumem na pravi način, seveda ob zavedanju, da smo lahko po ''bitki vsi generali''.
Stara sem bila pet ali šest let, ko je prišla iz Hamburga na obisk teta Effi. S seboj je imela kužka, takšnega, manjšega, z belo dlako, a obilo bevskajočega. Pred 65 leti smo imeli na vasi le ''Tarzane'', ki so čuvali hiše, niti pomislil ni nihče, da bi ga zvečer, ko bi šel spat, vzel k sebi v posteljo. Teta Effi je točno to počela.
Pri nas smo jedli- če smo- meso samo ob nedeljah. Pa še to tistega- iz juhe. Effin kuža ga je jedel vsak dan. In ko je teta kupovala meso zanj, ni videla nas, otrok, ki so se nam ob pogledu na pasjo gostijo, cedile sline. Danes vem, da je imela teta Effi samo tistega psa, ni imela otrok, ne moža, nič. Živela je osamljeno v velikanskem stanovanju v središču Hamburga. Ko je umrla, so zaradi kužka, ki je žalostno bevskal, šele čez nekaj dni gasilci in sosedje vdrli skozi vrata, kjer so jo našli mrtvo.
*
Teti Rozi iz Trsta in Hanni z Dunaja sta močno zaznamovali moje odraščanje in tudi leta, ko sem imela prvega otroka. Rozi nam je prinašala pisane rute, puloverje, italijanske punčke. Kot dijakinja sem pri njej prebirala v Sloveniji prepovedane knjige, ki so jih napisali pesniki in pisatelji, ki jih režim ni maral. Zmeraj, ko sem sedla na vlak, mi je polagala na srce, naj o prebranem molčim. Njene besede so se mi zdele smešne, saj pri sedemnajstih nisem imela občutka, da bi se doma tistim, ki ne bi molčali, kaj hudega zgodilo. Če bi se mi zdelo enako ''smešno'' danes, bi pomenilo, da sem pol stoletja prespala in se nisem iz življenja ''nekoč'' ničesar naučila.
Hanni me je, ko sta se mi rodila (1973 in 1976) sinova, obilo zalagala s plenicami Molny, praškom, kavo, s Toblerone čokoladami, čokolinom, evrokremom, knjigami o dinozavrih, ki se jih pri nas ni dalo dobiti. Ko sem bila prvič pri njej na obisku in videla njeno sexy perilo, ki se je sušilo na stojalu, na balkonu, sem vseeno pomislila, da pa je z državo, v kateri živim, nekaj hudo narobe, da si v trgovini kaj podobnega ne morem privoščiti.
*
Spominjam se tudi sestrične Marije. Zmeraj, ko je prišla na obisk, je prinesla s seboj delček tistega, kar smo v času mladosti lahko gledali le v filmih. Želela sem si ji biti podobna, a mi to ni nikoli uspelo.
*
Danes imam dobrote, ki so mi pred pol stoletja pomenile več kot pristanek na Luni, vsak dan na dosegu roke. A po pravici povem: četudi bi pojedla celo Toblerone čokolade, v duši ne bi bilo niti približno toliko sladkosti, kot sem jo čutila takrat, ko sem si jo enkrat ali dvakrat na leto delila s svojimi otroki.
*
Z leti prihajajo izkušnje, ki so lahko zelo dragocene. Žal jih je težko- brez negodovanja - posredovat mlajšim, kajti v naravi človeka je, da se zelo nerad uči na preizkušnjah drugih.
*
V tretjem življenjskem obdobju je tudi že čas, da se zavemo, da imamo v vsakem primeru ''rit zadaj''. To pomeni, da se lahko še tako trudimo, zmeraj se bodo našli takšni, ki nas bodo z velikim veseljem spotaknili.
Ne o sebi še manj pa o drugih ni dobro imeti ''zacementiranega'' mnenja. Nikoli se ne poznamo dovolj in zmeraj se lahko zgodi, da nas kdo (ne) prijetno preseneti.
Po svoje zavidam tistim, ki so večji del življenja prespali. A ne dobesedno, temveč v prenesenem pomenu besede.
Če kdaj, se zavemo takrat, ko smo starejši, kako pomembno je vseživljenjsko učenje.
Pri sedemdesetih ne moremo razmišljati enako kot pri dvajsetih, petdesetih. Če bi, to pomeni, da smo živeli v navideznem raju.
Kljub izkušnjam še zmeraj delamo napake, kdaj pa kdaj nam tudi spodrsne. Nekaterih značajskih lastnosti se pač ne da spremeniti, pa če bi si tega še tako želeli.
*
Hvaležna sem usodi, da me je naučila nekaterih resnic, ki zmeraj pridejo prav
- Zanesi se nase, pas ti bo še Bog morda pomagal.
- Kar lahko narediš danes, bi bilo greh prelagati na jutri.
- Ne tolaži se, da ti kdo od tistih, za katere si se najbolj trudil, ne bo nekoč obrnil hrbta
- Veseli se tega, kar imaš!
- Če je to zdravje, potem imaš v rokah vse bogastvo tega sveta
- Ne zavidaj ljudem, ki jih videvaš v medijih, četudi ti govorijo, kako srečni so. Papir vse prenese.
- Če ne gre drugače, naj bo TV ugasnjena vsaj čez dan
- Tisti, ki beremo, nismo nikoli ne osamljeni ne sami.
- Besede so premalo, veliko bolj štejejo dejanja
- V vsaki še tako slabi stvari, je skritega tudi kaj dobrega
*
Vsem, ki ste mi voščili ob 70-rojstnem dnevu se iz vsega srca zahvaljujem z upanjem, da boste to storili vsaj še 50 x. 
Vse dobro vam želim, imejte lepo nedeljo, uživajte ob tistem, kar imate na dosegu roke in ne mučite se z onim, kar prinaša maček na svojem repu.
Komentarji
Objavite komentar