Novinarstvo & jaz

 

Moja jutra so že leta in leta zelo enaka: ko vstanem, si skuham kapučino in potem berem, berem, berem. Mediji, levi in desni in tisti vmes- to so moji vsakodnevni spremljevalci. Ni nujno, da zmeraj po enakem vrstnem redu, a (skoraj) nič, kar zapišejo v Dnevniku, Domovini, Delu, Mladini, Novi24, Večeru, pri Požarju, na Pravi, Siolu, MMC-ju, Necenzurirano, Kavarna Hayek, Portalplus….mi ne uide.

Preberem tudi twiter in nekatere bloge, žal lastniki slednjih ne objavljajo redno.

Če se le da, preberem tudi komentarje.

S časom sem se že naučila, da vsaj približno vem, kje bo kakšen novinar (tudi medij nasploh) postavil piko. Ki je zelo zelo pomembna!

V času, v katerem živimo - celo vedno bolj!

Zanima me torej, kje bo kakšen novinar zaključil svoje pisanje. Čemu bo dal več poudarka, čemu manj, kaj pa bo- četudi je pomembno- izpustil.

V bistvu se mediji & novinarji- glede na politično pripadnost- ločijo med seboj tudi (ali predvsem) po tem, kje ta končna ''pika'' stoji, oziroma: kaj pri pisanju izpustijo in nad čem se spotikajo.

Branja med vrsticami se človek ne nauči čez noč. Žal. Bi ga pa zelo priporočala.

Kot novinarka, sicer le lokalna, sem delala 30 let. Doživela marsikaj, tudi veliko grenkega. Ker delo v ''domačem'' okolju je lahko peklensko. Če si koga premalo (ali nič) pohvalil, če si kaj izpustil, če si kaj napisal narobe, se pomni. Zamere pa ostanejo žive in se podedujejo še v naslednjo generacijo.

Vodila sem veliko pogovornih večerov, najljubši so mi bili Sredini večeri v Kašči, kamor sem povabila slovensko – takrat živečo- kulturno smetano. Tudi Draga Jančarja. Njegova »Svoboda osvobaja« iz Velikega briljantnega valčka je (bo) večna... Napisano daljnega l.1985, pa že govori o osvobajajočem plesu: posameznikova svoboda, ki bi človeku omogočala odločanje o lastni usodi in uravnavanje svojega početja z vso odgovornostjo, postane vprašljiva.

Z nekaterimi novinarji še zmeraj prijateljujem. Poznam kar nekaj zakulisij, iz prve roke vem marsikaj, kar mi ne nazadnje pomaga, ko berem članke, ki jih dotični napišejo.

Vsaj približno vem, kdaj se kakšen novinar proda, hkrati pa vsaj približno lahko tudi slutim, koliko truda kakšnega od njih stane, da ostane zvest svojemu poslanstvu.

Novinarstvo je izjemno težak poklic. Je tudi zelo odgovoren poklic.

Kirurg v operacijski kdaj pa kdaj amputira nogo ali roko, novinar, imenovan ''prodana duša'', pa z vsako napisano ali izgovorjeno besedo lahko dnevno amputira naše možgane.

Vesela bi bila, če bi vsak državljan, ki želi biti vsaj mičkeno osveščen o dogajanju v Sloveniji in v svetu, bral in spremljal različne medije. Ne le tiste, ki so blizu njegovemu svetovnemu nazoru!

Ker le tako si lahko ustvarimo vsaj približno sliko o tem, kaj se dogaja, kaj nas čaka.

Ne bom vas spraševala, kaj berete ali poslušate-, komu verjamete in komu ne, vsak naj si sam odgovori na to vprašanje.