Novinarstvo & jaz

-

 





Moja jutra so že leta in leta zelo enaka: ko vstanem, si skuham kapučino in potem berem, berem, berem. Mediji, levi in desni in tisti vmes- to so moji vsakodnevni spremljevalci. Ni nujno, da zmeraj po enakem vrstnem redu, a (skoraj) nič, kar zapišejo v Dnevniku, Domovini, Delu, Mladini, Novi24, Večeru, pri Požarju, na Pravi, Siolu, MMC-ju, Necenzurirano, Kavarna Hayek, Portalplus….mi ne uide.

Preberem tudi twiter in nekatere bloge, žal lastniki slednjih ne objavljajo redno.
Če se le da, preberem tudi komentarje.
S časom sem se že naučila, da vsaj približno vem, kje bo kakšen novinar (tudi medij nasploh) postavil piko. Ki je zelo zelo pomembna!
V času, v katerem živimo - celo vedno bolj!
Zanima me torej, kje bo kakšen novinar zaključil svoje pisanje. Čemu bo dal več poudarka, čemu manj, kaj pa bo- četudi je pomembno- izpustil.
V bistvu se mediji & novinarji- glede na politično pripadnost- ločijo med seboj tudi (ali predvsem) po tem, kje ta končna ''pika'' stoji, oziroma: kaj pri pisanju izpustijo in nad čem se spotikajo.
Branja med vrsticami se človek ne nauči čez noč. Žal. Bi ga pa zelo priporočala.
Kot novinarka, sicer le lokalna, sem delala 30 let. Doživela marsikaj, tudi veliko grenkega. Ker delo v ''domačem'' okolju je lahko peklensko. Če si koga premalo (ali nič) pohvalil, če si kaj izpustil, če si kaj napisal narobe, se pomni. Zamere pa ostanejo žive in se podedujejo še v naslednjo generacijo.
Vodila sem veliko pogovornih večerov, najljubši so mi bili Sredini večeri v Kašči, kamor sem povabila slovensko – takrat živečo- kulturno smetano. Tudi Draga Jančarja. Njegova »Svoboda osvobaja« iz Velikega briljantnega valčka je (bo) večna... Napisano daljnega l.1985, pa že govori o osvobajajočem plesu: posameznikova svoboda, ki bi človeku omogočala odločanje o lastni usodi in uravnavanje svojega početja z vso odgovornostjo, postane vprašljiva.
Z nekaterimi novinarji še zmeraj prijateljujem. Poznam kar nekaj zakulisij, iz prve roke vem marsikaj, kar mi ne nazadnje pomaga, ko berem članke, ki jih dotični napišejo.
Vsaj približno vem, kdaj se kakšen novinar proda, hkrati pa vsaj približno lahko tudi slutim, koliko truda kakšnega od njih stane, da ostane zvest svojemu poslanstvu.
Novinarstvo je izjemno težak poklic. Je tudi zelo odgovoren poklic.
Kirurg v operacijski kdaj pa kdaj amputira nogo ali roko, novinar, imenovan ''prodana duša'', pa z vsako napisano ali izgovorjeno besedo lahko dnevno amputira naše možgane.
Vesela bi bila, če bi vsak državljan, ki želi biti vsaj mičkeno osveščen o dogajanju v Sloveniji in v svetu, bral in spremljal različne medije. Ne le tiste, ki so blizu njegovemu svetovnemu nazoru!
Ker le tako si lahko ustvarimo vsaj približno sliko o tem, kaj se dogaja, kaj nas čaka.
Ne bom vas spraševala, kaj berete ali poslušate-, komu verjamete in komu ne, vsak naj si sam odgovori na to vprašanje.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več