koliko se nas nasilje sploh še dotakne?
Žalostna in v srce segajoča vest o samomoru deklice iz okolice Laškega, me je strašno prizadela. Ne le po človeški - zelo nemočni plati, tudi kot mamo in babico. Za njeno smrt niso krivi le nasilneži, ki so v lokalnem okolju dobro znani, a nedotakljivi, kriva je družba, v kateri živimo- nasploh.
DRUŽBA TO NASILJE DOPUŠČA IN GA TOLERIRA. GLEDA STRAN IN UPA, DA SE BO ZGODIL ČUDEŽ: NASILJE BO KAR IZGINILO, ŽRTEV BO ŠE NAPREJ TIHO, NASILNEŽ PA BO ODRASEL IN IZGINIL IZ SPOMINA....
Krivi smo zato, ker takšne nasilneže, ki jih najprej oblikuje lastna družina, potem pridobivajo na moči v vrtcu, šoli, na ulici, kjer živijo in to zato, ker NIHČE NIČ NE UKRENE. VSI SE BOJIJO ZAMERITI!
VSEH JE STRAH, KER IMA VSAK, ČE NE LASTNE OTROKE PA VNUKE, KATERIM SE NASILNEŽI LAHKO MAŠČUJEJO!
Z gledanjem vstran pa te nasilneže ''hranimo'', da so iz dneva v dan hujši, bolj agresivni, bolj morilsko nastrojeni.
*
Pa odrasli takšni, jebivetrski, prestrašeni, porinjeni v kot…..zaradi nasilnežev, ki se jih vsi bojijo, nismo od danes, takšni smo bili že tudi ''nekoč''. A so imeli predniki vsaj to srečo, da so morali za preživetje trdo delati, zato so imeli plašurje, ki so delali zlo, hitro preštete. No, resnici na ljubo, tisti, ki so se z nasiljem ''hranili'', so se, žal, obilo izživljali že med vojno, po njej pa sploh. Zaradi maščevanja so pobijali ljudi kot zajce in jih metali v globeli.
*
Predniki so sicer trdili, da se zaradi ''kur in otrok'' ni vredno kregati, žal pa se vsi tega reka niso držali. Tako je nek Francelj varoval svojo jablano, na kateri so rasli ''carjeviči'' kot punčico svojega očesa. Ko je videl sosedovo punčko Jožico, kako včasih s tal pobere kakšno odpadlo jabolko, je nekajkrat nanjo spustil psa, nekajkrat pa vrgel vile, ki jih je imel slučajno pri roki. A mu je dekletce zmeraj ušlo. Ko so šli otroci iz šole, so se pogosto obešali po vozovih, da jim ni bilo treba pešačiti. Ob eni takšni priložnosti je Franceljnov sin hote porinil Jožico z voza, padla je pod kolo, ki ji je poškodovalo nogo, da je potem vse življenje šepala. Tako se je Francelj preko sina maščeval za tista pobrana, ničvredna jabolka.
*
Marjan:«Skozi otroška leta sem doma ves čas poslušal starše, ki so grdo govorili o sosedu. Čeprav je bil do mene zmeraj prijazen, sem se s časom naučil, da sem ga tudi sam sovražil. Leta 1973 sem se izučil za mehanika. Enkrat takrat je sosed kupil novo škodo. Kar naenkrat mi je šinilo v glavo, kaj, ko bi mu malo ponagajal. Ponoči sem se splazil do parkiranega avta in poškodoval zavorne diske. Nisem pa računal, da se bo naslednji dan peljala z avtom sosedova žena, ki je bila noseča….
Zgodila se je nesreča, ženska je bila hudo poškodovana, izgubila je tudi otroka. Domači so ji privoščili, mene je pa grizla vest. Še isto leto sem potem šel k vojakom, kjer pa se mi je zaradi tega, kar sem storil, začelo mešati. Nekoč sem nameril puško v oficirja, prislužil sem si 12 let zapora. Odsedel sem sicer le polovico, a domov sem se vrnil kot notranja razvalina. Kar sem še danes…«
*
Z medvrstičnim nasiljem se srečujemo včeraj in danes. Na srečo danes vsaj učitelji pazijo, kako se obnašajo do otrok. Še generacija mojih otrok je doživljala metanje ključev v glavo, zmerjanje, poniževanje, butanje z glavo ob steno…Nekoč sem stopila do hčerkinega razrednika. Potožila sem mu, da se sošolci spravljajo na hčerko in jo zaradi nič kaj prijetne telesne hibe zmerjajo in ponižujejo. Veste, kakšen je bil njegov odgovor? Malo se je zasmejal, potem pa rekel:«Naj se frajla čim prej navadi na to, kar jo bo spremljalo vse življenje.«
*
Toliko nasilja, kot ga je po šolah (in izven njih) danes, ga v zgodovini še ni bilo. Vsi vemo, kdo so nasilneži, a so nedotakljivi. Nemogoče jim je odvzeti moč, pa četudi ima šola popolno zasedbo tudi t. i. ''strokovnega'' kadra, ki je usposobljen za ukrepanje.
Žal se dogaja- in to iz generacije v generacijo- da slabi za seboj potegnejo tudi veliko dobrih. Se to zgodi zaradi strahu ali zato, ker so barabice zmeraj bolj zanimive in privlačne? Bolj kot žrtve, ki jih- za povrhu- nihče ne mara, nihče se ne potegne zanje. Žrtve so prepuščene same sebi, nasilneži so iz leta v leto večji kralji. Predvsem pa nedotakljivi.
*
Na neki osnovni šoli se je sošolec- za seboj je potegnil še ostale- spravil na svojo žrtev zato, ker je njegova babica ''Janševa''. Vsaj tako je slišal doma. Tepel ga je po glavi, da si bo ''zapomnil'', da je takšna politična odločitev napačna. Pa bi človek še razumel, če ti otroci ne bi bili stari komaj deset let! Kje so pobrali sovražnosti? Nikjer drugje ne kot doma! Bogve, kaj so se starši pogovarjali o politiki? Bogve, kolikokrat so lahko, na primer, rekli, da bi bilo treba tisto ''babo ubit'' ali kaj podobnega. Otrok je slišal, in ker jim je hotel ustreči, se je nasilno lotil njenega vnuka.
*
Močno se bojim, da se bo tudi ob smrti te uboge deklice, ki ni imela nikogar, ki bi ji pomagal, ''tresla gora, rodila se bo miš''. Že jutri bomo nanjo pozabili, žal. Kdo je pa v tej nori državi toliko trapast, da bi si po nepotrebnem obremenjeval vest?!
Jaz ne bom pozabila. Verjemite, da ne bom! Preveč sem si jo vzela k srcu, četudi niti ne vem, kdo je. Niti ne poznam mularije, ki jo je pahnila v smrt.
*
Še enkrat naj povem: otroci- nasilneži se takšni ne rodijo. Nekateri ja, večina pa ne. V nasilneže jih spremeni družina. Lahko z neukrepanjem, lahko s spodbujanjem, lahko kako drugače. Načinov je nešteto.
Povprašajte svoje otroke in vnuke o medvrstičnem nasilju. Slišali boste grozljive zgodbe. Morda boste celo odkrili, da je tega nasilja deležen vaš otrok, morda boste celo izvedeli, da je on tisti, ki se ga drugi bojijo, a molčijo, da ne bi bili deležni še več udarcev.
*
Veste, so žrtve, ki se znajo braniti in so, ki se ne znajo. Ki samo trpijo, nikomur nič ne povedo, umikajo se v svoj svet, prepričani, da jim ni pomoči.
Če se kaj zgodi, niso toliko krivi nasilneži kot so krivi starši, ki so takšne nasilneže oblikovali in ''naredili''.
Komentarji
Objavite komentar