nasilneži in žrtve

-

 




Včeraj sem si ogledala Tarčo.

TARČA

Razlog?
Govorili so o družinskem nasilju, ki je tema, ki jo zelo dobro poznam.
Žal so pri družinskem nasilju veliko preveč v ospredju ''človekove pravice nasilneža'', zelo malo, pogosto pa nič, pa pravice žrtev.
Zakaj? Namesto da bi iz družine za zmeraj odstranili nasilneža, mora bežati žrtev, njemu pa se- razen v zelo redkih primerih- ne zgodi nič.
*
V Sloveniji - to se verjetno nagonsko ve- se z nasiljem da priti zelo daleč. Oziroma: da se doseči vse in še marsikaj. Vsakodnevna praksa- ne le znotraj družine, tudi izven nje- priča, da je res tako.
*
Nasilnež ne ustrahuje samo družine, temveč tudi okolico. V stilu: "Če boš šel na policijo te bom tako premlatil, da te lastna mater ne bo več spoznala." Tudi zato okolje te nasilneže tolerira.
*
O nekaterih med njimi se- preprosto rečeno- javno ne govori. Največkrat zato ne, ker prihajajo iz drugih kulturnih okolij in so zato na nek čuden način, ki ga ne razumem- nedotakljivi. Kako že pravijo: govoriti o njih je ''politično občutljivo''.
*
Kaj pa so sprožilci umorov in podobnih hudih kaznivih dejanj v intimnih partnerskih razmerjih? Po besedah Jasne Podreke je ključen pokazatelj predhodno nasilje, ki se stopnjuje po resnosti in teži in ki ga spremljajo s tem povezane hude grožnje. Individualni dejavniki, ko so alkoholizem, slab socialni status, vedenjske motnje, so lahko tudi sprožilci, ampak navadno le sekundarni, ne pa primarni, je navedla.
*
Žrtev pride na policijsko postajo, policija poda ovadbo, tožilec poda zahtevo za preiskavo, nato pa se žrtev - odpove pričanju. Povrhu so sosedje velikokrat nepripravljeni pričati po načelu "nič ne vidim, nič ne slišim, nič ne govorim", je zatrdila tožilka. Predstavila je tudi konkreten primer. Dobili so kazensko ovadbo zaradi nasilja v družini, zanemarjanja mladoletne osebe, groženj in še nekaj kaznivih dejanj. Oškodovanci so bili trije: nekdanja partnerica, otrok, eden od staršev. Vsi trije so se odpovedali pričanju. Osumljeni je bil ves ta čas v priporu. Ko je bil izpuščen, je šel mimo gostiln in se napil, se vrnil domov ter bil spet nasilen. Takrat je partnerica znova sprožila pregon, tako da je bil osumljeni nazadnje obsojen. Na sodišču je jokal in obljubljal, da tega ne bo več počel. Partnerica je nato tožilstvo prosila, naj mu dajo še eno priložnost, zato se je tožilka odločila za pogojno kazen z daljšo preizkusno dobo in obveznostjo zdravljenja. Pa tudi to ni pomagalo. Spet je postal nasilen, spet je šel v pripor, dobil je zaporno kazen – in partnerica se je na to pritožila.
*
Roko na srce: za dolgoletno nasilje so pogosto krive tudi ženske same. Ustrezne službe jim nudijo vso pomoč, varno hišo, najdejo jim stanovanje, lahko prešolajo otroke, dobijo drugo službo....a one nasedejo obljubam in se vrnejo nazaj k nasilnežu. Ki, seveda, opogumljen, nadaljuje točno tam, kjer je končal.
*
V svoji trilogiji sem objavila veliko zgodb, ki bi lahko bile ''poučne'' zlasti za tisti tip ženske, ki zase meni, da je ''mati Terezija'', da bo njena moč in ljubezen ''spreobrnila'' nasilneža. Žal je z nasilnežem približno tako: nasilnež se spreobrne, ko se v jamo zvrne.''
*
Pa ko bi takšne ''usmiljenke'' peljale v pekel samo sebe! Ne! Uničijo življenje tudi svojim otrokom, pogosto spravijo v prerani grob tudi lastne starše. Socialno delavko, ki ji želi pomagati pa na rob obupa.
*
O tipih nasilnežev obeh spolov bi se morali več pogovarjati že konec devetletke, v srednji šoli pa sploh. In to brez idealiziranja! Prebrati bi morali trilogijo Ogenj Rit Kače in se o njej potem tudi pogovarjati.
Bolje se je učiti na tujih napakah kot na svojih!!!
Resnico o nasilnem dedu ali očetu pa bi morale izvedeti tudi hčerke/vnukinje.
*
Nasilnež, ki bo pri desetih kar tako, iz ljubega dolgčasa, tepel sošolca, bo, ko odraste, tepel tudi svojo partnerico.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več