nasilneži in žrtve
Včeraj sem si ogledala Tarčo.
Razlog?
Govorili so o družinskem nasilju, ki je tema, ki jo zelo dobro poznam.
Žal so pri družinskem nasilju veliko preveč v ospredju ''človekove pravice nasilneža'', zelo malo, pogosto pa nič, pa pravice žrtev.
Zakaj? Namesto da bi iz družine za zmeraj odstranili nasilneža, mora bežati žrtev, njemu pa se- razen v zelo redkih primerih- ne zgodi nič.
*
V Sloveniji - to se verjetno nagonsko ve- se z nasiljem da priti zelo daleč. Oziroma: da se doseči vse in še marsikaj. Vsakodnevna praksa- ne le znotraj družine, tudi izven nje- priča, da je res tako.
*
Nasilnež ne ustrahuje samo družine, temveč tudi okolico. V stilu: "Če boš šel na policijo te bom tako premlatil, da te lastna mater ne bo več spoznala." Tudi zato okolje te nasilneže tolerira.
*
O nekaterih med njimi se- preprosto rečeno- javno ne govori. Največkrat zato ne, ker prihajajo iz drugih kulturnih okolij in so zato na nek čuden način, ki ga ne razumem- nedotakljivi. Kako že pravijo: govoriti o njih je ''politično občutljivo''.
*
Kaj pa so sprožilci umorov in podobnih hudih kaznivih dejanj v intimnih partnerskih razmerjih? Po besedah Jasne Podreke je ključen pokazatelj predhodno nasilje, ki se stopnjuje po resnosti in teži in ki ga spremljajo s tem povezane hude grožnje. Individualni dejavniki, ko so alkoholizem, slab socialni status, vedenjske motnje, so lahko tudi sprožilci, ampak navadno le sekundarni, ne pa primarni, je navedla.
*
Žrtev pride na policijsko postajo, policija poda ovadbo, tožilec poda zahtevo za preiskavo, nato pa se žrtev - odpove pričanju. Povrhu so sosedje velikokrat nepripravljeni pričati po načelu "nič ne vidim, nič ne slišim, nič ne govorim", je zatrdila tožilka. Predstavila je tudi konkreten primer. Dobili so kazensko ovadbo zaradi nasilja v družini, zanemarjanja mladoletne osebe, groženj in še nekaj kaznivih dejanj. Oškodovanci so bili trije: nekdanja partnerica, otrok, eden od staršev. Vsi trije so se odpovedali pričanju. Osumljeni je bil ves ta čas v priporu. Ko je bil izpuščen, je šel mimo gostiln in se napil, se vrnil domov ter bil spet nasilen. Takrat je partnerica znova sprožila pregon, tako da je bil osumljeni nazadnje obsojen. Na sodišču je jokal in obljubljal, da tega ne bo več počel. Partnerica je nato tožilstvo prosila, naj mu dajo še eno priložnost, zato se je tožilka odločila za pogojno kazen z daljšo preizkusno dobo in obveznostjo zdravljenja. Pa tudi to ni pomagalo. Spet je postal nasilen, spet je šel v pripor, dobil je zaporno kazen – in partnerica se je na to pritožila.
*
Roko na srce: za dolgoletno nasilje so pogosto krive tudi ženske same. Ustrezne službe jim nudijo vso pomoč, varno hišo, najdejo jim stanovanje, lahko prešolajo otroke, dobijo drugo službo....a one nasedejo obljubam in se vrnejo nazaj k nasilnežu. Ki, seveda, opogumljen, nadaljuje točno tam, kjer je končal.
*
V svoji trilogiji sem objavila veliko zgodb, ki bi lahko bile ''poučne'' zlasti za tisti tip ženske, ki zase meni, da je ''mati Terezija'', da bo njena moč in ljubezen ''spreobrnila'' nasilneža. Žal je z nasilnežem približno tako: nasilnež se spreobrne, ko se v jamo zvrne.''
*
Pa ko bi takšne ''usmiljenke'' peljale v pekel samo sebe! Ne! Uničijo življenje tudi svojim otrokom, pogosto spravijo v prerani grob tudi lastne starše. Socialno delavko, ki ji želi pomagati pa na rob obupa.
*
O tipih nasilnežev obeh spolov bi se morali več pogovarjati že konec devetletke, v srednji šoli pa sploh. In to brez idealiziranja! Prebrati bi morali trilogijo Ogenj Rit Kače in se o njej potem tudi pogovarjati.
Bolje se je učiti na tujih napakah kot na svojih!!!
Resnico o nasilnem dedu ali očetu pa bi morale izvedeti tudi hčerke/vnukinje.
*
Nasilnež, ki bo pri desetih kar tako, iz ljubega dolgčasa, tepel sošolca, bo, ko odraste, tepel tudi svojo partnerico.
Komentarji
Objavite komentar