Pogled z drugega zornega kota (zapisano 2004 leta)

-

 


Pogled z drugega zornega kota (zapisano 2004 leta)

Tinca Bašelj je še kot mlada učiteljica prišla na Trebijo, in to v času, ko je bilo otrok še za 4. razrede osnovne šole. Vzljubila je stavbo, ki je postala njen drugi dom, otroke, ljudi.

 

Šola na Trebiji je bila zgrajena 1913 leta. Med  vojno so jo partizani požgali, vendar je bila po vojni obnovljena. V šoli je bilo potem tudi stanovanje za učitelja. Tinca je prišla na Trebijo 1956 leta. Otroci so se vpisovali v šolo vsako drugo leto. Po sedemdesetem letu so začeli  podružnične šole zapirat. Na Trebiji je bilo v 4 razredih okoli 40 učencev. Šolski okoliš je obsegal  manjše kraje od Kladij, Trebije, Fužin in Podgore. Vmes je bilo, sem ter tja, tudi nekaj otrok iz Oselice. V Tinčini učilnici je bila na začetku še krušna peč, na kateri so se otroci pogreli in posušili. Tudi oprema je bila na začetku stara in dotrajana, v šestdesetih letih pa so jo na novo opremili.

»Ves čas se je nekaj dogajalo,« se spominja Tinca. »Včasih so imeli učenci veliko več praznikov od dneva pionirjev, državnih praznikov, Dedka mraza, Prešernovega dne, dan žena, prvi maj. Učitelj je bil tisti, ki je skrbel za program, moral je animirati otroke in poskrbeti, da so vsi otroci lahko pokazali, kaj znajo.

Ja, včasih so otroci radi nagajali. Spominjam se enega, imel je daljše svetle laske, angelski obraz, ampak tak živček! Pa sem ga res nekoč povlekla za ušesa, saj me je naprosil za to. Najbolj jo je motila laž in podtikanje. Zgodilo se je, da je kdo skril drugemu čevlje, potem pa se delal kot da ga ni bilo niti v bližini.

»Bili pa so prepovedani vsi cerkveni obredi in oblast je skrbno bedela nad nami, da se ni kdo pregrešil,« se spominja. Eden njenih kolegov je nepremišljeno predlagal, da bi brigadirji gradili doma in ne da hodijo drugam. Zaradi tega je imel nemalo težav pri političnih veljakih.

»Nekoč bi lahko šal za 29. november za več dni domov, vendar sem morala zaradi proslave ostati. Na noben način je nismo smeli prestaviti.

Vsako leto so jo obiskali inšpektorji in kontrolirali njeno delo. Kot upraviteljica šole je morala odgovarjati za šolski uspeh, za učence in za vse, kar se je v šolskem okolišu dogajalo.

Stanovala je v šoli, imela je 3 kombinacije, terenski dodatek, vse skupaj je zneslo za dokaj spodobno plačo. Zanimivo je, da so v tistih časih učitelji imeli kurjavo brezplačno. Vendar so od učitelja pričakovali, da je vodil celotno kulturno življenje na vasi. 

Z ljudmi se nikoli ni veliko družila, imela jih je pa rada. Vendar so ji življenjske izkušnje povedale, da se pravi obraz spozna šele takrat, ko si v zagati. In to se je tudi njej dogajalo, zlasti zadnja leta. Kar pa ni ravno prijeten občutek, pravi in beseda ji za hip zastane.

Če je le mogla, je odšla domov v belo krajino ali k moževim staršem. Včasih so imeli proste četrtke, ker je bil ob sobotah reden pouk.  V  šoli je bila največkrat po cele dneve.

Za učiteljski poklic se je odločila zaradi velikega veselja ,. Če bi bila še enkrat pred to odločitvijo, bi jo sigurno zvabilo kam drugam. Učitelj je odgovoren otrokom, staršem in oblastem. Ponavadi so »najhujši« starši, se zasmeje. Najraje je šla v službo, ko je skupaj z otroki, doživljala uspehe. Včasih, ko so, zlasti s hribovskih vasi, prihajali v šolo otroci mokri in prezebli, jim je velikokrat dala kakšno majico ali nogavice od svojih fantov. Prav smilili so se mi, reče. Nek deček je prihajal v škornjih, ki so bili za dve številki preveliki, pa še isti par sta bila. Vendar so bili doma revni in se ni dalo kaj dosti pomagati.

Ko je 1972  prišla direktiva, da se šola na Trebiji ukine, so k Tinci prišli trije iz prosvete skupaj s tremi sovaščani. Na vso moč so hvalili prednosti centralne šole, ki so jo prav takrat gradili v Gorenji vasi.

»Če bi odborniki le s prstom mignili, bi šole na Trebiji ne ukinili,« je še zmeraj prepričana Tinca in pove, da je eden od šolnikov pripomnil, da tako lahke »zmage« kot na Trebiji niso doživeli še nikjer drugje.

Še hujši udarec je Tinca doživela letos, (leta 2004), ko je padla odločitev, da šolo podrejo in na njenem mestu zgradijo otroško igrišče.

»Šol in cerkva nikjer po svetu ne podirajo!« pravi odločno, toda glas se ji zatrese, saj je bila na šolo tudi čustveno vezana. Le peščica je zagovarjala idejo, da bi namesto šole zrasel vrtec. Prebivalci Podgore so celo predlagali, da bi naredili otroško igrišče v Pilovcu, da bi bilo bliže še drugim otrokom, ne samo tistim s Trebije. Vendar se za to idejo nihče ni hotel ogreti…

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več