Pogled z drugega zornega kota (zapisano 2004 leta)

 

Pogled z drugega zornega kota (zapisano 2004 leta)

Tinca Bašelj je še kot mlada učiteljica prišla na Trebijo, in to v času, ko je bilo otrok še za 4. razrede osnovne šole. Vzljubila je stavbo, ki je postala njen drugi dom, otroke, ljudi.

 

Šola na Trebiji je bila zgrajena 1913 leta. Med  vojno so jo partizani požgali, vendar je bila po vojni obnovljena. V šoli je bilo potem tudi stanovanje za učitelja. Tinca je prišla na Trebijo 1956 leta. Otroci so se vpisovali v šolo vsako drugo leto. Po sedemdesetem letu so začeli  podružnične šole zapirat. Na Trebiji je bilo v 4 razredih okoli 40 učencev. Šolski okoliš je obsegal  manjše kraje od Kladij, Trebije, Fužin in Podgore. Vmes je bilo, sem ter tja, tudi nekaj otrok iz Oselice. V Tinčini učilnici je bila na začetku še krušna peč, na kateri so se otroci pogreli in posušili. Tudi oprema je bila na začetku stara in dotrajana, v šestdesetih letih pa so jo na novo opremili.

»Ves čas se je nekaj dogajalo,« se spominja Tinca. »Včasih so imeli učenci veliko več praznikov od dneva pionirjev, državnih praznikov, Dedka mraza, Prešernovega dne, dan žena, prvi maj. Učitelj je bil tisti, ki je skrbel za program, moral je animirati otroke in poskrbeti, da so vsi otroci lahko pokazali, kaj znajo.

Ja, včasih so otroci radi nagajali. Spominjam se enega, imel je daljše svetle laske, angelski obraz, ampak tak živček! Pa sem ga res nekoč povlekla za ušesa, saj me je naprosil za to. Najbolj jo je motila laž in podtikanje. Zgodilo se je, da je kdo skril drugemu čevlje, potem pa se delal kot da ga ni bilo niti v bližini.

»Bili pa so prepovedani vsi cerkveni obredi in oblast je skrbno bedela nad nami, da se ni kdo pregrešil,« se spominja. Eden njenih kolegov je nepremišljeno predlagal, da bi brigadirji gradili doma in ne da hodijo drugam. Zaradi tega je imel nemalo težav pri političnih veljakih.

»Nekoč bi lahko šal za 29. november za več dni domov, vendar sem morala zaradi proslave ostati. Na noben način je nismo smeli prestaviti.

Vsako leto so jo obiskali inšpektorji in kontrolirali njeno delo. Kot upraviteljica šole je morala odgovarjati za šolski uspeh, za učence in za vse, kar se je v šolskem okolišu dogajalo.

Stanovala je v šoli, imela je 3 kombinacije, terenski dodatek, vse skupaj je zneslo za dokaj spodobno plačo. Zanimivo je, da so v tistih časih učitelji imeli kurjavo brezplačno. Vendar so od učitelja pričakovali, da je vodil celotno kulturno življenje na vasi. 

Z ljudmi se nikoli ni veliko družila, imela jih je pa rada. Vendar so ji življenjske izkušnje povedale, da se pravi obraz spozna šele takrat, ko si v zagati. In to se je tudi njej dogajalo, zlasti zadnja leta. Kar pa ni ravno prijeten občutek, pravi in beseda ji za hip zastane.

Če je le mogla, je odšla domov v belo krajino ali k moževim staršem. Včasih so imeli proste četrtke, ker je bil ob sobotah reden pouk.  V  šoli je bila največkrat po cele dneve.

Za učiteljski poklic se je odločila zaradi velikega veselja ,. Če bi bila še enkrat pred to odločitvijo, bi jo sigurno zvabilo kam drugam. Učitelj je odgovoren otrokom, staršem in oblastem. Ponavadi so »najhujši« starši, se zasmeje. Najraje je šla v službo, ko je skupaj z otroki, doživljala uspehe. Včasih, ko so, zlasti s hribovskih vasi, prihajali v šolo otroci mokri in prezebli, jim je velikokrat dala kakšno majico ali nogavice od svojih fantov. Prav smilili so se mi, reče. Nek deček je prihajal v škornjih, ki so bili za dve številki preveliki, pa še isti par sta bila. Vendar so bili doma revni in se ni dalo kaj dosti pomagati.

Ko je 1972  prišla direktiva, da se šola na Trebiji ukine, so k Tinci prišli trije iz prosvete skupaj s tremi sovaščani. Na vso moč so hvalili prednosti centralne šole, ki so jo prav takrat gradili v Gorenji vasi.

»Če bi odborniki le s prstom mignili, bi šole na Trebiji ne ukinili,« je še zmeraj prepričana Tinca in pove, da je eden od šolnikov pripomnil, da tako lahke »zmage« kot na Trebiji niso doživeli še nikjer drugje.

Še hujši udarec je Tinca doživela letos, (leta 2004), ko je padla odločitev, da šolo podrejo in na njenem mestu zgradijo otroško igrišče.

»Šol in cerkva nikjer po svetu ne podirajo!« pravi odločno, toda glas se ji zatrese, saj je bila na šolo tudi čustveno vezana. Le peščica je zagovarjala idejo, da bi namesto šole zrasel vrtec. Prebivalci Podgore so celo predlagali, da bi naredili otroško igrišče v Pilovcu, da bi bilo bliže še drugim otrokom, ne samo tistim s Trebije. Vendar se za to idejo nihče ni hotel ogreti…