Ko je pomembno, kdo kaj reče (zapiše)

-

 





Ko je pomembno, kdo kaj reče (zapiše)

*
če dovolite, bi pri tem, zgornjem zapisu tudi še danes kakšno rekli.
*
Zadnje čase so mediji polni tudi dokaj enotnih (!) mnenj o tem, kako hoče aktualni čas spravit žensko za štedilnik in jo ''prisiliti'', da bi zgolj rojevala otroke in bila poslušna možu.
No, če si katera sebe predstavlja v tej vlogi, ji ne morem pomagati, bi pa rada videla tistega, ki bi meni nadel uzdo. 😂😂
*
Tudi besedovanj o biološkem in sociološkem spolu človeka se ne manjka. A o tem kdaj drugič...Je pa imela nekaj zanimivih/provokativnih tez v svojem nastopu ga. Vuk-Godina v zadnjem Studio City.
*
Priznamo ali ne, to- o ženski + štedilniku - ni zraslo na kakšni zeljnati glavi. Tudi med nami živijo t. i. ''fundamentalisti'', ki doživljano ''mokre sanje'' ter jih - kako perverzno - celo javno razglašajo. Na srečo dam roko v ogenj za vse ženske od nič let pa do 120 let, da bi jim, če se bodo preveč šopirili, hitro dale ''tinte pit''.
*
Mislim, da ženska še nikoli ni imela toliko izbire, kako živeti, kot jo ima danes. Lahko je samska, pa hkrati ne dovoli, da se ob njen status kdo spotika, lahko živi z drugo žensko, lahko spremeni spol, lahko pa je tudi mama, ima otroke, družino, verjame v Boga in goji tradicionalno krščanstvo, vrednote. Lahko študira, se posveča karieri, potuje po svetu, se preseli v Afriko, se pridruži misijonarjem, lahko piše knjige, filozofira, lahko pa vse dneve sedi na kavču in gleda turške nadaljevanke. Konec koncev je lahko tudi ena tistih, ki ji biti v službi ne diši in raje živi na socialnih prejemkih.
*
Nenaklonjenost tradicionalni vlogi žensk pa se pri nas, žal, povečuje. Sledimo svetovnim trendom, kjer pomeni biti tradicionalna ženska že skoraj psovka.
*
Kot zanimivost:
v anglosaškem govornem področju ima (je imel) Materinski dan podobno pomembno vlogo, kot jo ima pri nas tradicionalni 8. marec.
A pazite: neka velika in zelo pomembna založba je prejemnikom svojih obvestil letos poslala sporočilo, v katerem so jih obvestili, da komitentom ne bodo ''nič zamerili'', če se v času Materinskega dne odjavijo od prejemanja obvestil, ki bodo- med drugim- posvečena tradicionalni ženski in tudi kuharskim knjigam.
Vsak komentar ob takšnem- za mene- PONIŽEVANJU ŽENSKE - ni potreben.
*
Seveda- imajo pa vsake oči svojega malarja.
Jaz trdim eno, vi boste zapisali nekaj čisto drugega.
*
O ženskah sem ogromno pisala, od njih sem slišala na tisoče zgodb, zbranih v OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.
Ste trilogijo prebrali?
Niste?
Ker če niste, ne veste, kako je nekoč bilo.
Tudi zaradi slišanih zgodb menim, da ženska ni še nikoli imela toliko svobode, kot jo ima danes.
Kljub tistim 5-6 fundamentalistom!





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več