čas pred internetom
Kako so prihajale pomembne novice do ljudi
Pred drugo svetovno vojno so pomembne novice ''raznašali''
po Žireh kar z vozom. Klicarja, ki jih je bral, je razvažal tudi ded Luka. Najprej
je sopotnik zaigral na trobento, potem pa prebral, kar mu je bilo naročeno. Včasih
se je celo zgodilo, da so ga poslušalci, ki so se zbrali ob vozu, zasmehovali, kadar
je branje zvenelo preveč ''mestno'' in ne narečno žirovsko. Dedu je šel
zvok trobente zelo na živce, a ker je bil uradno gluh (s tem izgovorom se je izognil
vpoklicu na fronto v 1. svetovni vojni), je trobento molče prenašal.
V zapiskih sem našla nekaj zanimivih podatkov: klicar
s trobento je prebiral tudi druge novice, ne le občinske. Z njegovo pomočjo so,
denimo, iskali rezervne delavce pri gradnji žirovske cerkve, saj je griža, ki
je razsajala v nekem obdobju, marsikoga spravila v posteljo. Nekateri kmetje so
preko razglasa iskali pomoč pri pobiranju krompirja in ob žetvi pšenice. Klicar
je vabil kmete, naj darujejo les za nov most in za pokritje neke kapelice. V
času pred drugo svetovno vojno je bilo v Žireh kar 194 obrtnikov. Med njimi je
bila tudi Zofija Bogataj iz Nove vasi, ki je med drugim prodajala »vedno svežo
praženo kavo«. Lasten reklamni napis si je dala izdelati za vrečke, v katerih
je bilo 250 gramov kave. Ženske, ki so kafeturile, so glasniku pozorno
prisluhnile, saj jih je sproti obveščal, kdaj je dospela nova pošiljka kave. Če
so morali obrtnike te oglase posebej plačati, nimam podatkov.
Še zanimivost: ko se je začelo govoriti, da pri
Bohkovem znamenju (pri današnjem križišču z Opekarsko ulico) straši, je klicar to
novico več tednov zapored razglašal predvsem zaradi bojazni, da se ne bi kdo pri
znamenju po nepotrebnem do smrti prestrašil ob morebitnim srečanju s strahovi.
Tudi po drugi svetovni vojni je imel klicar pomembno
mesto pri obveščanju. Farani so mu prisluhnili po deseti maši. Prebiral je vse,
kar mu je naročila lokalna ali državna oblast. Po letu 1964 so ga nadomestile oglasne
deske, ki so jih postavili od starih Žirov pa vse do Sela. Največkrat smo se
ustavili pred tisto, pri Maticu. Tam so viseli tudi plakati, ki jih je
izdeloval Ivan Reven. O njegovem delu sem večkrat pisala, saj je bil prava
žirovska legenda. Za različna sporočila splošnega pomena je skrbel Nejko
Podobnik, ki jih je objavljal v Alpinskem mesečniku Delo – življenje. V Alpini
so spodbujali tudi interno obveščanje. Odvijalo se je v času malice.
Pomemben prenašalec lokalnih novic je bil tudi poštar.
Za marsikaj, kar bi sicer utonilo v pozabo, se moramo zahvaliti tudi tako
imenovanim ''vaškim opravljivkam'', ki so poskrbele, da se to ni zgodilo. V
vasi, ki je ždela na koncu sveta, so se zanašali tudi na sicer redke študente,
ki so odhajali študirat v Ljubljano, Zagreb, Celovec ali v Prago, da bodo, v
času počitnic, s seboj prinesli tudi obilo novic o tem, kaj se dogaja po svetu.
Izmenjava le-teh je največkrat potekala v gostilni pri Katerniku.
Pisma in telegrami
Pomemben vir novic so bila tudi pisma, ki so si jih
domačini izmenjevali z izseljenci, zdomci ali s prijatelji in sorodniki, ki so
živeli po svetu, na drugem koncu Slovenije, oziroma Jugoslavije. Že v osnovni
šoli smo se učenci obilo dopisovali. Sama sem, denimo, od dopisovalke Gordane,
iz ''prve roke'' izvedela, kako je bilo leta 1963 v Skopju, ko ga je prizadel
potres.
Novice, največkrat povezane z rojstvi otrok, rojstnimi
dnevi, porokami in smrtjo, so prinašali telegrami. Ko je 28. junija 1914 Gavrilo
Princip v Sarajevu ubil avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in
njegovo ženo Sofijo, je poštarica telegram zadržala iz enega samega razloga: tisto
popoldne, ko ga je prejela, je bila ravno veselica, ni pa se ji zdelo prav, da
bi strašni dogodek vplival na dobiček organizatorjev. Za atentat so Žirovci
izvedeli pri maši na dan sv. Petra in Pavla, 29. junija.
Sejmi, ženitovanjski mešetarji, klošarji,
berači, cigani., potujoči trgovci, kontrabantarji
Med naštetimi in današnjimi družbenimi omrežji najdemo
veliko vzporednic. V obeh primerih gre za množičnost, srečujejo se različno
misleči, z različnimi željami, potrebami. Nekateri so na ''prizorišču'' zgolj
zaradi radovednosti, da bi kaj novega slišali, spoznali, našli poslovne in
kakšne druge priložnosti. Izmenjava informacij in izkušenj pa je bila tako
nekoč kot danes zelo pretočna in zaželena.
Veliko novic od zunaj so prinašali tudi različni
popotniki, ki so hodili po ''opravkih'' od vasi do vasi, s sejma na sejem, od
hiše do hiše pa tudi čez mejo, vse tja do Trsta ali v Dalmacijo. Nekateri
Žirovci so bili zaposleni tudi v toplicah, pri Topličarju ali na Visokem, pri
Ivanu Tavčarju, pri ljubljanski, tržaški in celovški gospodi, kjer so slišali
marsikaj. Tudi znanje, ki so si ga pridobili, je bilo zlata vredno in cenjeno
tudi pri bodočih nevestah.
Ded Luka je vozil les vse tja do Kranjske gore. Že med
vrnitvijo so ga po Poljanski dolini ustavljali in spraševali, kaj je novega
''tam gori''. Potujoči trgovec Gusta Šime je leta 1934 v Žireh prodajal konjsko
mast in francoske srajčke (kondome), hkrati pa bolnim (jetičnim) prinašal
novice, kje v Dalmaciji lahko bolniki z jetiko za majhen denar preživijo zimo
in se pozdravijo hude bolezni.
Zanimivo vlogo so imeli ženitovanjski mešetarji, ki so
bili izjemno dobro obveščeni o premoženjskem stanju vseh, ki bi za njihove
potrebe prišli v poštev. Poznali so skrivnosti o morebitnih boleznih, vrlinah
in napakah najbolj zaželenih ženinih in nevestah. Čeprav je škof Jeglič dal
sežgati Cankarjevo Erotiko, pri tem pa je bil deležen tudi številnih pisem
podpore, enega so mu 5. aprila 1899 poslali tudi iz Žirov, je leta 1909 sam
napisal znamenito rdečo knjižico za zakonce, ki pa jo je moral zaradi silovitih
napadov liberalcev umakniti. Nek Neven, po rodu iz Zagreba, se je znašel, saj
jo je na skrivaj prodajal od vrat do vrat ter po različnih sejmih, hkrati pa
radovedno, predvsem žensko publiko poučeval o spolnem življenju, o katerem se
na glas ni smelo govoriti.
Zanimivi prenašalci različnih novic so bili tudi
hlapci in dekle. Če so imeli srečo in so našli delo v farovžu, gostilni, pri
zdravniku ali županu, morda celo v hotelu Boria, ki je stal nasproti cerkve, so
slišali marsikaj, kar ni bilo za njihova ušesa. Slišanega največkrat niso znali
obdržati zase. Pogosto so to bile zelo osebne stvari, ki so jih potem raznašali
naokoli in nehote povzročili tudi nemalo gorja in osebnih tragedij. Tudi oni so
bili nekakšni predhodniki uporabnikov družabnih omrežij. Ko so na praznik Sv.
Neže (januarja) zamenjali gospodarje, so si s svojimi nasledniki izmenjali tudi
informacije o družini, v kateri so služili.
Informacije, ki so se dotikale intimnega življenja so
se štele za nezaželene in umazane, kljub temu so si jih ženske izmenjevale med
seboj in se po njih tudi ravnale.
Komentarji
Objavite komentar