Najbolj osamljena zgodba na svetu

 

 

Vrsto let, točneje od 15. avgusta 1995, stanujem na Linhartovi ulici 55 v Zadobju pri Ljubljani. V enem od blokov, ki so jih naredili kmalu po drugi svetovni vojni, sem si kupil garsonjero. Pravzaprav je bilo stanovanje na začetku enosobno, a sem podrl dve vmesni steni, ker sta mi šli na živce. Stanovalec, ki živi nad mano /dr. Perjed, predstojnik Pediatrične klinike/ me je sicer zatožil pri gospe Marjani Kovač na oddelku Javnega stanovanjskega sklada, a brezuspešno, ker steni nista bili nosilni. Za povrhu ta gospa sploh ni bila pristojna za reševanje te pritožbe.

Dr. Perjed je čudak od glave do pete. Ima več sto čevljev, ki jih pušča na hodniku in stopnišču. Zloženi so po barvi in po uporabnosti. Ko stopim iz dvigala, si lahko odpočijem oči na spomladanskih čevljih. Pravili so, da jih kupuje v Milanu in menda sta bila z direktorico uprave banke, kjer delam, nekoč zelo dobra prijatelja. Zaradi mene sta se po nakupovanju tudi srečala v kakšnem hotelu, brigalo me je.

Nekoč sem nanj naletel v bližnji pekarni, kjer sem si vsako jutro kupil dve polnozrnati žemlji. Eno za malico in eno za večerjo. Obe skupaj staneta 1,34 evra, in ko mi je prodajalka vračala drobiž, je kovanec za pet centov po nesreči padel na tla in se zakotalil proti vratom.

Nerodno sem se prestopil in pri tem zadel ob človeka, ki je stal za menoj.

»Prekleti bedak, štor neumni!« sem zaslišal, ko sem se, rdeč v obraz, dvignil in se zazrl iz oči v oči z dr. Perjedom.

»Oprostite prosim, nisem nalašč,«sem zajecljal in imelo me je, da bi ga s stisnjeno pestjo udaril v nos. Za drobec sekunde sem si celo predstavljal, kako bi se mu ulila kri in takoj zatem sem se počutil laže.

Z robcem se je podrgnil tam, kjer sem se ga dotaknil, najraje bi se vdrl v tla, tako mi je bilo nerodno. Prodajalka je buljila vame in smrkavec, kakšnih dvanajst let mu je bilo, se je na ves glas hihital.

Na hitro sem se pobral skozi vrata ter se s hitrimi koraki napotil proti Miklošičevi ulici. Zdelo se mi je, da vsi, ki so mi prihajali naproti, gledajo vame in se mi posmehujejo. Vztrajno sem strmel v tla in pazil, kje hodim.

»Oprostite gospod, je kaj narobe?« zaslišim glas, tik zraven ušesa. Ko odprem oči, se zazrem v zaskrbljen obraz starejše gospe, oblečene v črno, ki se je sklanjala name in me trepljala po licu.

»Bil sem zmeden in presenečen obenem.

»Kaaaj, kaj…kaj se je zgodilo?« iztisnem med zobmi Srce mi je za trenutek obstalo, kajti ležal sem na tleh, okoli mene pa se je nabirala gruča radovednežev, ki so zijali vame s svojimi zgovornimi pogledi.

Gospa mi je podala roko, oprl sem se nanjo in se dvignil. Bilo mi je nerodno kot še nikoli. Preplašeno sem strmel vanjo, nekaj mi je govorila, pa je nisem slišal.

V naglici sem pobral aktovko, ki mi je padla iz rok, stisnil sem jo k sebi iz nekakšne nuje in boječe, kajti ura v frančiškanski cerkvi je ravnokar odbila osmo, jaz pa bi moral biti že zdavnaj na delovnem mestu.

Nežno me je prijela pod pazduho in rekla:«Pojdiva, pospremim vas kos poti.«Ubogljivo sem prikimal, se narahlo naslonil nanjo in sva šla.

»Jemljete kakšna zdravila?« je dejala, ko sva gručo pustila za sabo.

Presenečeno sem obstal.

»Ne, ne, nobenih. Bi jih moral?«

Nekaj časa je strmela vame, toliko, da sem povesil pogled, potem pa se je obrnila stran.

»Vseeno stopite do zdravnika. Čim prej!« je še dodala, ko sem držal za kljuko vrat v Slovensko nacionalno banko, kjer sem bil zaposlen.

Šele potem, ko sem sedel v svoji pisarni (odobraval sem potrošniške kredite občanom) sem se zavedel, da se ji za skrb nisem niti zahvalil.

»Prekleti bedak!« sem se oštel. Trudoma sem se dvignil s stola in oddrsal do čajne kuhinje, kjer sem si natočil kozarec vode. Še dobro, da sem bil v pisarni sam, Peter, s katerim sva si delila pisalno mizo, je ostal doma zaradi okrevanja po operaciji.

Sezul sem si čevlje in pomigal z otrplimi prsti na nogah. Kolegice, ki so sedele za računalniki v dolgi vrsti vzdolž oken, ki so bili obrnjeni na Miklošičevo, so bile zaposlene s telefoni, delom in same s seboj. Brigita, ki je malo pred deveto uro izginila za vrati, ki so vodila k Ani Lovran, se še zmeraj ni prikazala. Pravzaprav smo vsi vedeli, za kaj gre, vendar smo se delali, kot da se nam niti ne sanja, kaj ženski počneta v sobi, ki je imela tudi svojo kopalnico, kavč in še marsikaj drugega. Na primer ključ v vratih, da sta se lahko zaklenili pred nepovabljenimi sitneži, ki bi želeli zmotiti njun mir.

Pred leti, ko sem bil še vodja oddelka za investicije, mi je bila Brigita všeč. Imela je nežno zaobljeni obraz in živo rdeče lase, ki so ji padali na ramena ter nato izginjali pod šali, brez katerih je nismo videli ne poleti ne pozimi.

Edinole ob osmem marcu se ji je utrgalo, napila se ga je, da zase ni vedela, potem pa je skakala po mizah, prepevala opolzke pesmi in se objemala z vsakim moškim, ki je prišel mimo. To pa smo bili trije: jaz, Peter in Joško Perne, ki je bil brez ene roke in še danes mi ni jasno, kaj je sploh počel na banki, ker ga nihče nikoli ni videl delati.

Lanskoletno praznovanje je sploh bilo noro.

Enkrat proti popoldnevu sem moral na stranišče. Tisto, na našem oddelku, je bilo zasedeno, vrag si ga vedi, zakaj, pa sem odkolovratil v peto nadstropje, tja se sicer ni smelo, klinc pa šefi, sem si zamomljal v brado, ko sem previdno pritisnil na kljuko.

Potem sem ju zagledal. Joško se je naslanjal na vrata, Brigita pa je klečala pred njim in se z obema rokama oklepala njegovega uda, ki ji je mahedral med prsti, kot bi ji hotel zdaj zdaj uiti. Na vso moč se je trudila, da bi ga dala v usta, a ji ni uspelo, zmeraj znova se ji je izmuznil, bilo je prav smešno, prisežem. Če bi bila namesto Brigite katera druga, bi se začel na ves glas smejati.

A ni bila.

Zato mi je srce za hip zastalo, mislil sem, da mi bo počilo od silne žalosti. Potem me je zagledala, bedasto se je nasmehnila ter mi pomahala z roko, češ, pridi še ti, pridi, ne bo ti žal. Še preden mi je uspelo, da sem se premaknil, je padla po tleh kot pokošena, na ustih se ji je prikazala pela pena, mislil sem, da umira, a me je Joško zadržal in odrinil stran.

»Pusti jo, saj vidiš, da je pijana kot krava.«

Nato si je poravnal hlače, si zapel pas in stopil čeznjo.

Sedel sem na školjko in se razjokal. Še nikoli mi ni bilo tako hudo kot takrat. Solze so mi tekle po licu in ni se mi jih zdelo vredno niti obrisati. Imelo me je, da bi stopil do Joška, ga prijel za glavo in jo butal ob zid toliko časa, da bi od nje ostala le krvava driska. Domišljal sem si, da bi me Brigita po tem pravičnem obračunu opazila in se mi pridružila na kavi, ob malici. Povedal bi ji kakšno zabavno šalo, ona bi se smejala, me prijela za roko in mi jo krepko stisnila v znak ljubezni in pripadnosti.

Nič od tega se ni zgodilo. Ko sem se vrnil v razposajeno družbo, Brigite ni bilo več. Ana Marija jo je odpeljala domov, vsaj tako so mi rekli.

Ves poklapan sem se zavlekel v kot in si vnovič natočil piva. Ženske, ki so še ostale, so bile v glavnem pijane. Tista, ki je delala v zakladništvu, je odkrito in brez zadrege strmela vame, dokler nisem povesil pogleda in se zastrmel skozi okno. Od mene je bila starejša vsaj petnajst let, a to še ni bilo tako moteče kot njena stegna, ki so zaudarjala po zatohlem in po Chanel 5 s katerim se je, to sem videl na lastne oči, pokapala vsaj petkrat na dan.

Nenadoma sem na rami začutil njeno vlažno dlan.

»Slavko, a se dolgočasiš?« mi je rekla čisto od blizu, malodane se je dotikala ušesa, ko se je podrgnila obme.

»Ne, ne, kar dobro mi je,« sem zamrmral in se odmaknil na drugo stran stola, zdelo se je, kot bi želel pobegniti, a ni bilo tako, le gnus se mi je zavlekel v želodec.

 »Pridi, greva plesat,« je rekla in me prijela pod pazduho ter me proti moji volji odvlekla med stole, ki so križem kražem ležali po tleh. Zagrabila me je okoli pasu in se z vso težko naslonila name. Ženske, ki so sedele ob oknu, so utihnile, pritajeno so se hihitale in se butale s komolci in ena je, sploh ne vem katera, zavpila preko sobe:»Pa pusti tega butlna kmetavzarskega pri miru, kaj se vtikaš vanj.«

Skoraj bi se vdrl v tla od sramu, po telesu me je oblilo in drobne kapljice potu, ki so se nabirale na vratu, so počasi drsele po hrbtu, da me je začelo mraziti.

Končno mi je le uspelo, da sem se rešil iz plesalkinega objema, planil sem k obešalniku in zagrabil suknjič, šal sem pustil kar tam, saj ga nisem potreboval, potem pa sem zbežal skozi vrata, po stopnicah in ob gromkem smehu, ki me je spremljal do avle, mi je bilo kot obsojencu pod giljotino, tik preden se ostro rezilo zareže v njegov vrat.

Tisti večer sem nepreklicno sklenil, da kupim Ančko.

 

II.

Na mizo sem položil sendvič, ki sem ga naročil v bančni kantini. V njem je bilo nekaj salame, rezina sira in solata, bogato polita z majonezo. V spodnjem predalu mize sem hranil tekoči jogurt z 1,5 maščobe. Po mizi sem razgrnil prtiček in vklopil radio.

Z vala 202 so se zaslišale Lastovke Elde Viler. Nežna pesem se je trepetaje prelila po pusti in tihotni pisarni. Zaščemelo me je v grlu. Pesem me je spominjala na davne čase, ko sta še živela oče in mama in mi še ni bilo treba oditi od doma.

Potem sem se spomnil na Ančko, ki me je vsa voljna in mehka čakala doma. Droben nasmeh mi je preletel obraz.

V trenutku, ko sem zavil proti svoji pisarni, me je prešinilo:«Ne spodobi se, da bi še kar naprej živela v grehu! Mami ne bi bilo všeč.«

Postalo me je grozno sram.

»Slavko, kakšen grešnik si! Grešnik! Grešnik!« mi je odzvanjalo v ušesih.

»Oprosti, mama, ne zameri mi. Ljubezen me je čisto zaslepila!« sem momljal v brado.

»Pojdi domov, domov, prekleti grešnik in naredi tako, da bo prav, da bo po postavi!« so mi govorili glasovi, ki so odzvanjali v glavi.

Pograbil sem aktovko in se brez razmišljanja na skrivaj izmuznil skozi stranska vrata.

V bližini Parkirne hiše je bila trgovina, v kateri sem nekoč čisto slučajno opazil tudi poročne obleke.

Srce mi je razbijalo kot noro, bil sem ves prepoten in srajca se mi je lepila po hrbtu.

Brez razmisleka sem pritisnil na kljuko in planil skozi vrata.

Na srečo ni bilo nikjer nikogar, le zdolgočasena prodajalka je pri blagajni prelistavala modno revijo.

Aktovko sem preložil v desno roko, z levo pa sem se naslonil na pult.

»Poročno obleko potrebujem. Belo, v čipkah, najlepšo, kar jih imate.«

Glas, s katerim našteval, kaj želim, se mi je za spoznanje tresel. To ni bilo nič čudnega, kajti ogenj, ki se je razraščal v mojih prsih, je vedno bolj plamtel in bal sem se, da me bodo plameni spremenili v pepel prej, preden bom prišel domov in Ančki sporočil veselo novico.

Prodajalka me je čudno pogledala izpod čela.

»Ne razumem. Kakšno poročno obleko neki? Za vas?«

»Ne, ne, ne, za mojo bodočo ženo. Visoka je 1,65, vitka, s prsmi številka 75/A, zelo lepa….«

Ženska se je za korak odmaknila od pulta.

»Mar vaša gospa ne more priti sama?«

Njeno vprašanje me je užalilo in prizadelo obenem.

»Pač….ne more….,« sem ji odgovoril čez nekaj dolgih trenutkov.

Na srečo je le skomignila z rameni in odhitela nekam v ozadje, od koder se je čez čas vrnila z belo obleko, posuto z biseri.

»Zavijte mi jo, takoj, mudi se mi!« sem jo priganjal in vlekel iz denarnice kartico Mastercard.

Ubogljivo je naredila, kar sem ji ukazal.

»726,45 evra, prosim,« je dejala, ko je porinila predme še račun.

»Toliko?!« sem se začudil. Sanjalo se mi ni, da poročne obleke stanejo pol moje plače.

»Vaša bodoča žena bo nosila unikatno. Izdelali so jo ….«Povedala je naslov ateljeja, a si ga nisem zapomnil. Ni se mi zdelo pomembno.

V cvetličarni Flora sem kupil še šopek belih vrtnic.

»Vso srečo mladi mož!« se je nasmehnilo dekle, medtem ko je rože zavijala v roza papir.

Najraje bi jo objel, ker je bila prijazna z mano.

 

III.

V bloku, v katerem sem živel, je vladal mir. Dr. Perjed je bil v službi, kajti tudi njegovi čevlji so samevali in žalostno kazali jezike. Nemarno sem brcnil v prvega, ki je ležal tik pred mojim predpražnikom.

»Psihopat! Kdo, razen njega, ima tisoč parov čevljev!« sem pomislil.

Medtem ko sem vtikal v ključavnico ključ, me je prešinilo.

»Kaj pa, če bi si kakšen par izposodil, morda sploh ne bo opazil..?«

Prihuljeno sem se ozrl okoli sebe. Nikjer ni bilo nikogar. Vrečko s poročno obleko sem z vso nežnostjo odložil v predsobi na stol, aktovko sem obesil na kljuko, suknjič prav tako.

Nikjer ni bilo nikogar. Še pes, ki je po navadi lajal v sosednjem stanovanju, je bil tokrat tiho. Čevlji, ki so bili zloženi lepo po vrsti, tik ob zidu, so me vabili. Mamljivo vabili. Opazil sem, da so vseh barv. Ne le črni in rjavi. Vmes so bili temno rdeči, vijoličasti, semiš, čevlji s sijočim usnjem, zamolklimi odtenki, z luknjicami, koničasti, v modro-beli kombinaciji, zeleni s svetlim podplatom, z vezalkami, zadrgo, paščki, kombinirani s platnom in bleščicami.

Zavrtelo se mi je v glavi.

Čevljev je bilo preveč, da bi se lahko odločil, v katerih bom šel k poroki. Stekel sem v kuhinjo in si natočil kozarec vode.

»Razmišljaj, razmišljaj Slavko!« sem si govoril in si brisal potne dlani ob hlače.

Še enkrat sem stopil na prag in ko sem s pogledom zaobjel čevlje, ki so ležali pred menoj, sem se zazrl v črno-bele, brez vezalk. Ob strani so imeli sponko, lično in nevsiljivo.

Nasmehnil sem se.

Previdno sem jih vzel v naročje in stisnil k sebi. Dišali so po usnju, zelo sveže in pristno, kot bi jih dr. Perjed pravkar zloščil.

 

Roke so se mi še zmeraj tresle od nervoze, ko sem brskal med srajcami. Imel sem dve beli, a nobena ni bila najbolj čista. Vsako sem imel že vsaj dvakrat na sebi. Nazadnje sem izbral tisto, ki je imela ruski ovratnik. Nekoč mi jo je kupila mama.

 Ob misli nanjo me je zaščemelo v očeh.

V spodnjem predalu omare sem imel, ne boste verjeli, vsaj sto kravat. Nekatere so bile službene, druge sem si kupil ob različnih priložnostih. Rumene, z velikimi črnimi krogi, ki so bili neenakomerno posejani sem in tja, še nikoli nisem nosil. Brez razmisleka sem jo potegnil iz predala. Ko sem jo položil zraven bele poročne obleke, sem v trenutku spoznal, da si boljše kombinacije skoraj ne bi mogel zamisliti.

 

 

IV.

Odločil sem se, da zadnjo noč prespim na kavču. Že stari ljudje so govorili, da ni dobro, če ženin vidi nevesto na dan pred poroko.

Malo pred polnočjo, ko sem se še zmeraj premetaval po postelji, sem se boleče zavedel, da mi manjka njena bližina, vonj, njen dotik. K sebi sem stisnil blazino, toda že čez nekaj časa sem jo zalučal na tla, ker sem začel kihati. Očitno sem bil na peno, ki se je skrivala v notranjosti, alergičen.

V zvoniku je odbila druga ura. Četudi je bilo okno zaprto, sem slišal vsak najmanjši premik težkega zvona. Zgornji del pižame mi je zlezel pod pazduho in po golem hrbtu me je neprijetno hladilo. V temi sem poiskal haljo in se ogrnil z njo. Preden sem stopil v spalnico, kjer je počivala Ančka, sem se dvakrat spotaknil.

 Zaklel sem, tako kot sem včasih slišal preklinjati očeta, kadar mu je kladivo ušlo iz rok in se je po nerodnosti udaril po prstu.

Ančka je ležala točno tam, kjer sem jo pustil prejšnji dan. Bila je pokrita z rjuho in njeni črni lasje so se kot slap spuščali preko blazine. Prsi, ki so se bočile pod spalno srajco, so bile jedre in čvrste in ob misli, kako voljno so se vsakič vdale mojim dlanem, sem se nasmehnil.

Pobožal sem jo po licu. Ob nežnem dotiku so se ji okoli ust naredile drobne gubice, veke so se razprle in vame se je zazrla s svojimi velikimi modrimi očmi.

»Ljuba moja.,..« sem dahnil, potem pa sem se sklonil bliže in jo poljubil na čelo.

Z dlanjo sem počasi zdrsnil na njen vrat in se poigral z gumbom na pižami. Počasi sem ga odpel in za trenutek zaprl oči, kajti pogled na razgaljeno ramo me je zmeraj spravil pokonci. »Moj bog, kako si lepa!« sem zašepetal in jo previdno stisnil k sebi.

Komaj slišno je zaječala, ko sem se dotaknil nabrekle prsne bradavice in jo zaobjel z vročimi ustnicami.

»Oprosti mi, ker sem te pustil vnemar, ljubica moja. Naj se gredo solit stare vraže, moja si, moja in niti ene noči te ne bom pustil same!«

Zdelo se mi je, da se je drobno nasmehnila in še bolj sem jo privil k sebi. Potem sem si slekel pižamo, in ko sem stal pred njo gol, me je imelo, da bi se zjokal od silne ljubezni, ki sem jo čutil do nje.

Iz vrečke sem počasi izvlekel belo poročno obleko in prej, preden sem ugotovil, kje je spredaj in kje zadaj, sem bil slep od silne strasti, ki me je vlekla k edinemu bitju, ki mi je v tem življenju kaj pomenilo.

Nihče na svetu nima tako lepe neveste.

Previdno sem jo položil nazaj na posteljo in v tistem trenutku, ko sem jo hotel pokriti z rjuho, da je ne bi zeblo, je narahlo razkrečila nogi, le toliko, da so se metulji, ki so že ves večer frfotali v mojih nedrjih, planili pokonci, razprli krila in se dvignili navzgor, daleč, daleč navzgor….

Zakopal sem glavo v šumečo svilo, z zobmi sem odtrgal podvezico, z jezikom sem se dotaknil njenega trebuha in potem ko sem se povzpel nanjo, so me oblile solze sreče, ki niso prenehale teči niti tedaj, ko sem ves izmučen in izžet obležal med zmečkanimi rjuhami.

»Ko boš moja žena, se bova ljubila stokrat na dan,« sem zašepetal in jo še enkrat poljubil na usta.