Zgodba iz prve polovice 20. stoletja

 

Maksl (1906)

 

»Moj oče je bil po poklicu pek in tudi doma se je reklo pri Peku. V času pred drugo svetovno vojno so se morali mojstri dolgo časa kaliti kot vajenci, preden so dobili dovoljenje za svojo obrt. Oče se je mojstril v Škofji Loki, Trstu in na Koroškem. Tam je tudi spoznal svojo ženo, mojo mamo, in se leta 1900 z njo poročil ter se vrnil domov.

Bil sem še otrok, ko so v Žireh začeli zidati novo cerkev. Od ta stare so pobrali zvonove in vse pobožne podobe ter jih odnesli v novo. Za seboj pa so pozabili zakleniti vrata. Otroci smo se splazili v notranjost in stekli na kor, kjer so že bile postavljene orgle. Poskušali smo zaigrati, toda na žalost ni nikomur uspelo, da bi iz mogočnega glasbila izvabil en sam samcat glas. Cerkev, čeprav še nedokončana, se nam je zdela veličastna. 'Kaj, ko bi se igrali ženina in nevesto?' se je spomnil eden izmed prijateljev. Vsi smo bili za to. Kako poteka poroka, smo že večkrat videli. Eden je šel iskat dve dekli, mislim, da sta bili Reza in Mici, ki sta voljno pristali, da zaigrata nevesti. Ko je bil obred končan, smo z glavnega svečnika pobrali kristalne kamenčke za spomin na ta veliki dogodek.

Nismo si še oddahnili od poroke, že smo sklenili, da moramo dan končati kot pravi moški. Veš, kaj smo naredili? V butarico smo podtaknili ogenj. To smo dobro obvladali, saj smo imeli že od doma veliko prakse. Na našo nesrečo pa ogenj ni oplazil samo suhljadi, temveč je zagorela še mežnarija. Še dobro, da so mimoidoči ogenj opazili in poklicali gasilce. Mulci smo se poklapani in prestrašeni porazgubili po domovih in še dobro vem, da je tedaj pri vsaki hiši pela leskova palica.

Ko sem bil malo starejši, se je začela gradnja ceste proti Logatcu. Za lažje prevažanje materiala so delavci s seboj pripeljali tračnice in vagončke. Spet nekaj novega za bosopete navihance!

Iskali smo priložnosti, da bi se popeljali z vagončki! Ti boš šofer, so mi rekli prijatelji, ko sem ugotovil, kako stvar deluje. In res! Naložili smo se, voziček pa je peljal vedno hitreje in hitreje! Postalo nas je strah, da smo bili vsi bledi. Nisem vedel, kako naj tistega drvečega vraga ustavim. Bolj, ko sem zaviral, večjo hitrost smo imeli. Nenadoma nas je vrglo s tračnic, voziček pa se je z velikim treskom poveznil čez nas. Bili smo na pol mrtvi od strahu, toda nikomur se ni nič zgodilo. Poklapani, umazani in tresočih se nog smo odkrevsali proti domu, in ker se zgodovina rada ponavlja, je tudi tisti večer pela palica ...

Leta 1906 se je poleg mene rodilo še 131 mojih vrstnikov. Tako je naneslo, da smo bili prva generacija, ki je šla k birmi v novi cerkvi sv. Martina. A leta 1912, ko bi se to moralo zgoditi, je na dan sv. Martina zapadel sneg. Bilo ga je več kot pol metra. Ne, v takem pa ti že ne boš šel k birmi, je bila odločna mama. Enako je veljalo za brata dvojčka. Bosta že šla kdaj pozneje, je obljubljala. Toda preteči je moralo veliko Sore, da se je to zgodilo. Pred škofa sem stopil šele 1917. leta, ko sem bil že postaven fant. Spominjam se nekega možakarja z Vrsnika, ki je prinesel svojo hčer kar v košu, ker mu je šlo za to, da prejme zakrament.

Spominjam se tudi dne, ko je v Žiri pripeljal prvi avtobus, ki naj bi vozil Žirovce v Ljubljano. Predtem so vso pošto vozili s konji. Ne morem povedati, kakšen dogodek je bil to! Vsi ljudje so bili na kupu in od daleč spoštljivo občudovali bleščeče vozilo. Hkrati je avtobus v Žiri pripeljal še ploščice za cerkev. Poklicali so nas, otroke, in nam ukazali, naj jih pomagamo razložiti. 'Za nagrado se boste lahko popeljali z avtobusom,' so nam obljubili. Mimogrede je bilo razloženo! Držali so obljubo. Naložili so nas v avto in mi, ponosni, da bolj nismo mogli biti, smo se peljali nekaj sto metrov, do garaže. Tako smo bili med prvimi, ki so vožnjo doživeli, zato se nam je še bolj imenitno zdelo. Vsakemu, ki nas je hotel poslušati, smo razlagali, kako je bilo. Nazaj do cerkve smo morali peš. Prišli smo ravno v trenutku, ko je prišlo do nesreče. Z bližnjega hriba, Žirka so imeli speljano napravo, po kateri so spuščali kamenje za zidavo. Kdove kako se je en voziček odpel in oba zidarja, ki sta bila v njem, sta zgrmela na tla. Malo sta se potolkla, toda hujšega ni bilo, čeprav je bilo videti precej divje, ko sta zamotovilila po zraku.

Gor z Vrsnika je bila neka Jaklčevka. Njen mož je delal v Ameriki, domov pa ji je pošiljal veliko denarja. Ona pa ga je zapravljala po žirovskih gostilnah. Doma je imela otroke, toda zanje ji ni bilo dosti mar. Še jesti jim ni dala, kaj šele kaj drugega! Najraje se je ustavljala pri Klemenu. Seveda je bila potem bolj voljna in nekateri odrasli fantje so to izkoristili in se z njo malo povaljali. Včasih je bilo zelo enostavno. Ženske niso nosile spodnjih hlač. Zavihati ji je bilo treba krilo, si odpeti hlače ... pa je bilo ...

Sva šla s prijateljem k naši dekli Franci. Ali bi ti nama dala, sva jo vprašala. Nekaj časa naju je gledala, potem pa prikimala. Povej, kje, sva drezala vanjo, že vsa nestrpna. Kar v štali me počakajta, tam, kjer imam golido za molžo. Prijatelj jo je jadrno ubral pred menoj. Njemu se je že nekaj več sanjalo, kako te stvari potekajo. Končno se je Franca le prikazala. Ne da bi kaj dosti govorila, je stopila v hlev, v roki pa je držala gajžlo. Kdo bi želel prvi, naju je pobarala. Prijatelj je planil korak naprej in ves zaripel v obraz zaklical, bom jaz, ker težje čakam kot Maksl. Dekla je prikimala in dvignila roko. Za sekundo sem že pomislil, da bo dvignila krilo in nama pokazala tisto reč. Toda to se ni zgodilo. Gajžla je z vso močjo švignila po zraku in pristala na prijateljevi goli riti. Toliko časa ga je tepla, da je bil revež ves marogast in črn.

Ko sem to videl, sem se hitro obrnil in ušel skozi priprta vrata. Za seboj sem slišal njen razjarjeni glas, ki se je, dodobra povišan, zgražal nad najino pobožno željo. Začel sem se bati, da bo povedala staršem. Slutil sem, da je takrat, ko ti ženska da, zelo hudo in da strašno boli. Bilo mi je silno žal, da sem pristal na to. Ko se je Franca prikazala zvečer na vratih, me je molče pogledala, se obrnila stran, kot bi se ji gravžal, staršem pa le ni nič rekla.

Na skrivaj me je še naprej skominalo, da bi o tej vroči in skrivnostni temi izvedel kaj več. Sem in tja sem doma ali v gostilni ujel kakšno besedo, ko so se fantje hvalili s svojimi podvigi. Ko so pripovedovali, da so kakšno pošlatali, mi je postalo zelo vroče. Najbolj me je jezilo, da se je ob najbolj napetem pripovedovanju zmeraj prikazala mama.

'Maksl pejd sem,' je imela navado reči. To je pomenilo: hlače dol in s palico po nagi riti!

'Kaj poslušaš take neumnosti,' je kričala. 'Fantje so pijani in ne vedo, kaj govorijo!'

Vse sem ji obljubil, kar je želela, da me le pusti pri miru. Toda v gostilno sem se pritihotapil, če se je le dalo. Ko so gostje plačevali, se jim je po navadi tresla roko in niso porajtali, da jim je kakšen kovanec padel na tla. Za krajcar se jim je bilo izpod čast upogibati. No, lahko bi tudi rekel, da se največkrat tudi zaradi fizikalnih zakonov niti niso mogli. Zaradi nestabilnosti so zgrmeli po tleh, ha, ha ha! Pod klopjo sem zmeraj našel kakšen sold. Želel sem kupiti piškote in jagode (bombone). Pri takem obhodu sem pogosto čisto slučajno opazil v kozarcih še malo pijače. Naskrivaj sem pogledal okoli sebe, ker sem se hotel prepričati, da me nihče ne opazuje, potem pa sem hitro poskusil. Ej, kako se mi je začelo vrteti v glavi! Za nameček se je za mojim hrbtom prikazala mama! Uboga ušesa! Zgrozila se je tudi, ko je videla, da sem pobiral po tleh denar. 'Mar ne veš, da se lahko vrnejo in ga zahtevajo nazaj?' se je zgražala. Hotel sem se izmazati in sem ji povedal, da sem slišal, naj bi bili kovanci na tleh za metlo.

Mama je globoko vzdihnila in potarnala, češ le kaj bo s tem otrokom, ki mu gredo same neumnosti po glavi.

V času mojega otroštva je bilo zelo veliko žensk, ki so ga rade cukale. Spominjam se ene, Čelarce. Njen mož je tesal les. Zelo dobro je zaslužil. Plačilo je zahteval od kubičnega metra. Bil pa je tako neumen, da je dal vse solde ženi v roke. Ta je prišla v Žiri k maši, potem se ga je v prvi gostilni napila in, revše ubogo, obležala pod cesto. S Klemenovim Vinkom sva šla za njo. Vinko ji je dvignil krilo in s kričanjem vabil mladež, ki se je motala tam okoli. 'Dajmo jo gledat!' je ponavljal in se prismojeno režal. Ženska je bila brez hlač in smo imeli otroci kaj videti. Mama je pritekla na cesto in nas s palico nagnala domov. Branil sem se, da je čisto pri miru ležala, da se nismo nič pregrešili. Moralo je biti zabavno, da imam še danes, ko sem star že devetdeset let, ta dogodek v spominu …

Po svetu so se v tem času že začele dogajati usodne spremembe.

Rusi so udarili na Poljsko in ti ubogi reveži so morali beguniti. Prišli so tudi v Žiri. Nad pekarijo smo imeli manjše stanovanje, ki smo jim ga ponudili. Prihajal sem jih obiskovat, zlasti mi je bilo všeč, ker so s seboj imeli tudi otroke.

'Pajdi, pajdi simu!' so mi govorili in me vabili v svojo druščino. Za kosilo so po navadi skuhali platke. To je bila neka čudna jed iz krompirja. Moje oči so postajale vedno večje in bolj lačne. Povabili so me medse in ne prej ne potem, mi nobena stvar ni tako teknila kot ravno tiste platke. Naslednji begunci, ki so našli zatočišče v Žireh, so bili Dalmatinci. Otroke so nastanili na Dobračevi v Potočnikovi hiši. Z nami so potem tudi obiskovali osnovno šolo. Ko nekoč enega izmed njih ni bilo k pouku, ga naslednjič vpraša učiteljica, zakaj. Ta ji mirno, nič hudega sluteč, odgovori, da je njihova stara majka krepala. Otroci pa v smeh! Sporna beseda krepala jim je pomenila nekaj čisto drugega kot nam!

Potem se je začela prva svetovna vojna. Oblast je napovedala mobilizacijo. Vsi, ki so bili starejši kot dvajset let, so se morali iti vojskovat s Srbi. Leta 1915 so vojno napovedali še Italijani. Zmanjkalo je moke in oče ni mogel več peči kruha. Tudi v gostilno ljudje niso več hodili. Denarja ni bilo. Oče se je odločil, da se začasno preselimo v Žirovnico. Tam je že pred leti kupil posestvo, da je lahko na svojem spravljal drva.

Petnajstega maja 1915 smo se vsi skupaj znašli v Žirovnici, da bomo delali grunte. V Žireh smo v hlevu pustili še tri konje, toda vse je vzela vojska. Enako se je zgodilo tudi s hlapcem. Nobenega ni bilo več na spregled.

Iz Žirovnice sem potem hodil v Žiri v šolo. Bilo je daleč, okoli sedem kilometrov. Bos sem jo ubiral ob Sori v mrazu, dežju in soncu. Naneslo je, da sem se zelo prehladil. Staršem sem se zasmilil in so mi pri Beštrovcu na Dobračevi kupili lesene cokle. Usnja se ni dalo dobiti, toda ker ni bilo drugega, so bile tudi te dobre. Šele ko smo na zimo klali prašiča, je oče kožo zamenjal za usnje, da sva z bratom prišla do bolj normalnih cokel.

Pravzaprav sem prvič sedel v šolske klopi pri petih letih. Učitelji so bili pri nas na južini, in ker sva bila z bratom nabrita, se naju je mama želela znebiti vsaj za nekaj ur na dan. Meni je bilo žal, ker sem bil s tem odtrgan iz živahnega gostilniškega ozračja, ki je bilo neprimerno bolj vabljivo kot dolgočasno sedenje v šolskih klopeh.

Spominjam se italijanskega bombardiranja Idrije leta 1917. Želeli so porušiti rudnik živega srebra, vendar jim ni uspelo. Povsod so frčale bombe, le tja ne, kamor so merili. Ta dogodek mi je ostal v spominu zato, ker sem šel tisto leto k birmi. Sedeli smo na vozu, bili smo zatakmašno oblečeni. Počutil sem se, kot bi se znašel v ujetništvu, še nobena obleka mi ni bila tako odveč. Nenadoma smo zagledali v zraku zrakoplove. Na Gorah se je začelo streljanje, kot bi bili na fronti, a na srečo nas niso zadeli. Ko so se boji na sorški fronti umirili, so vojaki za seboj pustili na stotine kosov orožja. Eno izmed pušk sem našel in jo prinesel domov. Prav po moško sem z njo zakoračil v hišo. Bil sem objesten mulc, brigalo me je, da so na vasi govorili, da se orožja ne sme nihče niti dotakniti. Oče se postavi predme in me s povišanim glasom vprašal, kje sem jo ukradel. Odločno sem zmajal z glavo! Kradel pa že nisem! Povedal sem mu, da so na Vrsniku pri Blaževem Lojzu vojaki pustili zaboj patronov. Po otroško naivno sem mu hitel razlagati, kako lepo bi bilo, če bi lahko malo vadil streljanje okoli hiše. Ali pa ustrelil vsaj kakšno vrano! Morda ribe v vodi, tudi to bi šlo! Mat’ se je mojih besed tako ustrašila, da je postala čisto zelena v obraz. S težkim srcem sem odnesel puško na varno, obenem pa sem upal, da se bodo domači čim prej pomirili. Zdelo se mi je krivično, da zganjajo tak cirkus. Konec koncev je imel puško in revolver tudi oče. Žilica mi ni dala miru, dokler nisem odkril, kje oče skriva eno in drugo. Strašno me je zanimalo, kako poči revolver.

V Žirovnici so bili še zmeraj Italijani, medtem ko so v Žiri že prikorakali Srbi z namenom, da bodo vahtali granico. Oče se je odločil, da začasno znova odpre pekarijo. Srbi so namreč s seboj pripeljali moko in po starem delu Žirov je spet zadišalo po sveže pečenem kruhu. Ko nas je nekoč prišel obiskat, je že na pragu ugotovil, da je nekaj narobe. Hiša je bila polna italijanskih vojakov. Mama je bila vsa preplašena, saj jih ni nič razumela. Za povrh so naslednji dan na konjih prijahali še Srbi, in to oboroženi do zob. Eden od njih je znal italijansko. K sebi pokliče italijanskega poveljnika in mu ukazal, naj takoj zapustijo Žirovnico. Oče, ki je razumel povedano, nas je neopazno odpeljal v skrivališče. Pobili se bodo med seboj, ga je zaskrbelo. Toda nič takega se ni zgodilo. Italijani so si mirno naprtili poljsko kuhinjo na rame in se umaknili okoli dvesto metrov v breg. Le orožje so morali predati Srbom.

Leta so tekla in brezskrbna neugnana otroška leta so se umaknila fantovskim. Pri dvajsetih sem moral oditi k vojakom. V Žirovnici smo bili pod Italijo in takrat so imeli tak red, da so fante pošiljali služit v Italijo. S tem smo si prislužili tudi državljanstvo. Z bratom dvojčkom sva si bila podobna kot jajce jajcu. To pa ne bo šlo, so rekli poveljniki, oba hkrati ne moreta biti v vojski. Bali so se, da bi izkoriščala podobnost in da bi jim zato kakšno zagodla. Brata so zato poslali domov, mene pa so vtaknili v napadalni bataljon. Kmalu sem spoznal, kako koristno je bilo moje ilegalno streljanje z ukradeno puško. Vsako tarčo sem zadel v polno. To so opazili tudi oficirji. Kje si se naučil streljati, so me spraševali. Imeli so me za preprostega kmečkega fanta in ni jim šlo v račun, da v streljanju podiram vse rekorde. Po resnici sem jim povedal. Major, ki je bil prisoten, je napel ušesa, potem pa me je povabil k sebi. V svoji pisarni je hranil puško iz prve svetovne vojne, ki jo je zajel nekemu avstrijskemu vojaku. Bil je popolnoma enak karabin kot moj! Potem me je poslal na številna strelska tekmovanja po Italiji. Od vsepovsod sem se vračal z medaljami in nagradami. Dodelili so me tudi k ostrostrelcem. Kmalu sem postal najboljši v celem regimentu. Za uspehe sem se lahko zahvalil znancu, ki mi je zabičal, da ne smem nikoli zasopsti, ko ustrelim. Zato sem sapo zmeraj pridržal in si oddahnil šele, potem ko je že počilo. Porabil sem najmanj patronov in zadel največ puntov.

Potem je prišlo povelje, da najboljši ostrostrelci odidemo na tekmovanje v Rim. Ta je bil oddaljen več kot sedemsto kilometrov. V Rimu sem dobil zlato medaljo in tako postal najboljši strelec v vsej Italiji! V garnizonu so bili ponosni name! Po ramenih so me trepljali poveljniki in majorji in se čudili mojemu znanju. Ker so bili nejeverni Tomaži, sem se moral ves čas dokazovati. Ukazali so mi, da sem streljal v vseh položajih. A sem bil spreten in vsega navajen, da me niso z nobenim ukazom presenetili. Še danes ne vem, kako mi je uspelo, da sem zmeraj zadel tarčo. Povsod so govorili, da so že marsikdaj videli dobrega strelca, le takega, kot sem bil jaz, še nikoli.

Prvo mesto v državi mi je prineslo teden dni dopusta, ki sem ga preživel v Rimu. Seznanil sem se s kraljevim sinom, ki je prihajal na strelišče. Še zmeraj mi zvenijo v ušesih majorjeve besede: 'Naj bo kralj, če hoče, a da bi zadel tarčo kot ti, mu ne bo nikoli uspelo!' Veliko gledalcev nas je med tekmovanjem opazovalo skozi daljnoglede in ob vsakem polnem zadetku so navdušeno zaploskali. Ves čas bivanja v Rimu sem si želel, da bi si lahko ogledal kraj, kjer prebiva papež. Nekoč sem se izmuznil na ulico in jo mahnil v smeri proti Vatikanu. Vsaj meni se je zdelo tako. Toda med neskončnimi, ozkimi in zapletenimi rimskimi ulicami in uličicami sem se izgubil. Hodil sem ves dan, lačen in žejen ter utrujen. Zdelo se mi je, kot da sem v labirintu. Nazadnje sem si moral priznati, da sem se izgubil. Pred seboj sem zagledal žandarja, stopil sem do njega in ga vprašal, kje sem. A sem doživel hladen tuš. Sploh ga ni zanimalo, da sem se izgubil! Hotel je vedeti, od kje mi pravica, da se sprehajam po Rimu. Komaj sem mu razložil, kako pomembna oseba sem. Misliš, da mu je bilo mar, da je imel pred seboj državnega prvaka v streljanju? Figo.

Dopusta je bilo konec, vrniti sem se moral v domač garnizon. Komaj so čakali, da mi – državnemu prvaku – stisnejo roko! Vojaki so me pričakali že na železniški postaji. Bilo je več kot praznično vzdušje. Vsi so vzklikali od veselja, meni pa je bilo zelo nerodno. Moje medalje so postavili na častno mesto. Veselje pa je trajalo še vso noč. Jedlo in pilo se je, kolikor je kdo mogel. Najbolj sem bil vesel, ko me je naslednji dan poklical k sebi poveljnik in mi povedal, da mi podarjajo še petnajst dni nagradnega dopusta. Še pot domov so mi bili pripravljeni plačati. Moja strelska medalja je imela še eno dobro plat: ni mi bilo več treba delati drugega kot skrbeti za strelsko kondicijo!

Leta 1927 so poklicali na dolžnost še brata dvojčka Feliksa. 'Neverjetno!' je vzkliknil najin poveljnik, ko naju je dal poklicati predse. 'Česa takšnega pa še ne! Kdo se je prvi rodil,' naju je vprašal. Povedal sem mu, da sem jaz imel to čast, in dodal, da se je mama potem za kakšne pol ure odpočila in nato rodila še njega. Pokazal sem na brata, ki je strumno stal poleg. Dodal sem še, da naju še lastna mama velikokrat zamenja, kaj šele drugi! V vojski je bil zelo strog režim. Slovenci med seboj nismo smeli govoriti po domače. Vsakega, ki so ga slišali, so kaznovali. Dovolili so mi, da sem učil brata italijansko, ker ni znal niti besedice. Novica, da sva med vojaki dvojčka, se je po vojašnici hitro razširila. Nadrejeni vseh činov so že dobili priložnost, da so našli izgovor in prišli v četo, da so naju opazovali, kakšna sva. Tokrat sem moral skrbeti tudi za mulo. Nekoč me ni hotela ubogati, zato sem jo začel tepsti po glavi. To mučenje je videl eden izmed oficirjev in me prijavil nadrejenim. Ustrašil sem se, da me bodo kaznovali. Kar malo so se mi tresle hlače, ko so me poklicali na komando. Naredil sem se nevednega in jim razložil, da je bila le mula tista, ki je trmasto želela oditi po svoje. Dejal sem, da sem ji pač moral vbiti nekaj manir in pameti v glavo! Poveljniki so staknili glave, beseda da besedo, ko so ugotovili, da sem eden od dvojčkov. Namesto da bi dobil ukor ali kakšen dan aresta, mi glavni komandant stisne v roko pet lir. To je bilo za tiste čase veliko denarja. Plačal mi je čas, da je lahko pasel oči na meni in na bratu.

Leta 1932 sem se vrnil domov. V tem letu sem se tudi prvič poročil. Toda nisem imel sreče. Žena mi je umrla pri porodu, ker ji je ušla kri. Iz minute v minuto je bolj bledela, življenje pa je odtekalo iz nje. Vpričo mene jo je jemalo. Prišel je zdravnik, jo pregledal in zmajeval z glavo. Imela je prehude notranje krvavitve, da bi se ji dalo pomagati. 18. februarja 1933 je zdravnik ugotovil njeno smrt. Leta 1934 sem se poročil drugič.

A vojaških obveznosti se nisem še rešil. 18. februarja 1943 so me spet vpoklicali. Zglasiti sem se moral pri žandarjih v Idriji. A ko sem prišel tja, so me zaprli. To se mi je pa res čudno zdelo! Hodili so okoli mene in mi govorili ribello (upornik). Tako so imenovali partizane, ki so se že motali tam okoli. Tega jim pa nisem dovolil! Noben upornik nisem bil, to pa ne! Vsa leta vojne sem bil doma, nikjer drugje! Zakaj bi jim dovolil, da bi me obkladali z imeni, ki jih nisem zaslužil?! A ni pomagalo. Čez nekaj časa so me s transportom odpeljali v Videm. Tudi tam nisem ostal dolgo. Moja naslednja postaja je bila Kalabrija, kamor sem bil interniran. V taborišču je bilo več kot dva tisoč Slovencev. Po nekaj mesecih so me premestili na Sardinijo. Pristal sem v delavskem bataljonu, ki je gradil bunkerje. Tam sem tudi doživel nenavadno srečanje z italijanskim oficirjem. Morda sem bil edini, ki je opazil, kako so ga iz letala s padalom spustili na zemljo. Ob neki priložnosti sva se zapletla v pogovor, povedal sem mu, da sem Slovenec. Potem se nisva več srečala, na ta pogovor sem pa čisto pozabil. Težaško delo in slaba hrana pri gradnji bunkerjev sta me popolnoma ošvogila. Bil sem shujšan in slaboten. Zbolel sem in prav nič se nisem branil, ko so me odvlekli v špetal. To se je dogajalo v dneh, ko so Angleži napadli Sardinijo in jo tudi zasedli. Na poti v bolnišnico naju z bolničarjem ustavi skupina oboroženih Angležev. Eden od njih stopi korak naprej in me radostno pozdravi: 'Hej, prijatelj, kako si?' Začudeno sem ga pogledal in zmajal z glavo, češ da ga še nikoli nisem videl. Toda ni odnehal. Na koncu mi je le padlo na pamet, da sva se spoznala, ko je bil še italijanski oficir. V resnici pa je bil angleški vohun. V njem sem videl rešitelja. Bil sem ves rumen od bolezni, ušiv, raztrgan in slaboten. Anglež se je sklonil k meni in me vprašal, kako mi lahko pomaga. 'Ni mu pomoči, malarijo ima,' se je oglasil bolničar, potem pa jo ucvrl na varno. Dali so mi jesti in piti. Dobil sem tudi cigarete. Ko sem ostal sam, se je prikazal bolničar in me s tresočim glasom opozoril, da ni bilo prav, ker sem se pogovarjal z Angleži. Tresel se je kot šiba na vodi in mi prerokoval, da me bodo zaradi tega zagotovo ustrelili.

Cigarete pa so mi pozneje prišle prav. Polastili so se jih zdravniki, meni pa so priskrbeli boljšo postrežbo in zdravila. Bolničar pa me je v garnizonu zašpecal, da sem govoril z Angleži. Seveda mu ni nihče verjel. Še italijansko komaj spravi skupaj, ne pa da bi se sporazumeval po angleško!

Angleži so nas še isti mesec zajeli in nato predali Američanom. Slovencev nas je bilo več kot pet tisoč. Niso nam dovolili, da bi sedeli brez dela. Nagnali so nas na gradbišča. Pod Američani je bilo hrane kot na ohceti. Še pol leta po koncu vojne sem ostal pri njih v službi, ker mi ni bilo nič hudega. Vrnitev domov ni bila prijetna. Oblast se je zapičila v mojo angleško vojaško obleko. Začeli so me spraševati, kje sem jo dobil. Toda pri vprašanju, kako se mi je godilo pri Angležih in Američanih, bi si s svojim odgovorom kmalu zapečatil življenje. Resnico so zelo slabo prenesli. Čisto se jim je utrgalo. Da bi jim kdo gledal v oči in hkrati hvalil kapitaliste?! Ne, česa takega si pa niso dovolili! Zaprli so me, tako da sem se vrnil domov šele za Vahti (1. november). Ves ta čas domači o meni niso imeli nobenega glasu.

O povojnem času ne bom izgubljal besed. Molčali smo, ker če ne bi, bogve, kdaj bi prišli pome in me domači nikoli več ne bi videli živega.«

fotka