ODLOMEK IZ KNJIGE ''KJE JE OTROK?''

 

Ivan Vidervol je bil tudi v resnici takšen kot na številnih fotografijah, ki jih je Zoran našel na spletu. Kljub vročini, ki ji praktično nihče ni bil kos, je bil oblečen v lahko, temno modro platneno obleko, belo srajco, okoli vratu pa je imel kravato. Čevlji so bili iz mehkega usnja, zelo zračni. Nohti so bili pristriženi, poročni prstan je tičal na kazalcu leve roke.

Z njim je bila mlajša ženska z ognjeno rdečimi lasmi, v umazano beli obleki, ki ji je pokrivala tudi meča. V roki je držala večjo torbo iz temno rjavega usnja. S seboj je prinesla vonj po materini dušici, pomešani z meliso.

»Želeli ste, da pridem na pogovor,« se je vljudno nasmehnil gost in najprej stisnil roko Robertu, nato še Zoranu. Njegov stisk je bil čvrst in prijeten. Rdečelaska je vse skupaj le ošvrknila s pogledom, si poiskala prvi prazen stol in se usedla. Na prekrižane noge je položila torbo, jo odprla in izvlekla manjši notes.

»Pogovor bom snemala,« je rekla.

Za trenutek je počakala, prepričana, da bosta kriminalista protestirala, a ker se to ni zgodilo, se je le drobno nasmehnila in položila diktafon na rob mize.

Zoran je prosil za osebno izkaznico in poskušal kar se da hitro izpolniti obrazec o prostovoljnem pogovoru z morebitno pričo umora Kristine Zupan, rojene 2. junija 1961, s stalnim prebivališčem Podvrh 35, 4223 Poljane.

Vidervolu, ki je mirno sedel in čakal, da so izpolnjene vse formalnosti, je bilo očitno dolgčas. Sem in tja se je nagnil do spremljevalke in ji nekaj zašepetal na uho.

Robertu je bilo zato nelagodno. Najraje bi žensko poslal iz sobe, a je vedel, da tega ne sme storiti.

Odprl je mapo in potegnil na dan izvid SNFU-ja, ki je potrjeval, da se je semenska tekočina, ki so jo našli v nožnici Kristine Zupan, ujemala s podatki o DNK-ja Ivana Vidervola, ki so jih hranili v obsežni bazi podatkov.

»Izvid si lahko ogledate, če želite,« je spravljivo predlagal Robert.

Gost je sunkovito zmajal z glavo.

»Ni treba. Vem, kaj piše.«

Zoran je dvignil pogled izza računalnika in se namrščil.

»Potemtakem priznate, da ste imeli z žrtvijo spolne odnose?«

»Seveda. Priznam. Zakaj ne bi. Pofukala sva se najmanj dvakrat, morda celo trikrat. In? Želite še podrobnosti?«

Robert je za trenutek pomolčal, preden se je spet oglasil: »Lepo bi vas prosil, če bi se izražali spodobno. Pokojna Kristina si verjetno zasluži vsaj malo spoštovanja.«

Zrak v sobi, natrpani z omarami, polnimi fasciklov, je postal še bolj zatohel, kot je bil še pred pol ure. Kdo ve, koliko podobnih nastopačev, polnih samih sebe, so stene, ki so jih obkrožale, že videle? Priče, obtoženci, osumljenci ali naključni mimoidoči, ki so želeli policiji kaj sporočiti, so bili med seboj zelo različni. Nekateri so radi lagali in mešali meglo, drugi so na vse pretege filozofirali, ni manjkalo uličnih in kavarniških boemov in filozofov. Za njimi je v sobi ostal le zadušljiv in umazan zrak, ki ga niso mogli odgnati niti z odpiranjem oken.
Ivan Vidervol je bil drugačen. Na njegovem čelu je z velikimi črkami pisalo: »Hej, to sem jaz! Jaz! Ne dotikajte se me s svojimi šapami, ker lahko vsak trenutek pokličem katerega od vaših šefov in dosežem, da vas odpustijo iz službe!«

Roberta to ni motilo. Nasprotno. Sam pri sebi je bil zadovoljen, da so predstave, ki si jih je ustvaril o njem, odgovarjale dejanskemu stanju.

Nenadoma se je Vidervol napol dvignil s stola, se oprijel roba mize in se na komaj nekaj centimetrov približal Robertu: »Že več kot dvajset let se zajebavam s folkom, ki o meni hoče vedeti več, kot vem sam. Zaletavajo se vame, prepričani, da bom pokleknil pred njimi. Ne bom. Nočem! Tudi vi se boste morali sprijazniti s tem, da sem s Kristino pač fukal. Zakaj točno, je moj problem. Sem, in tega ne tajim. Nisem je pa ubil niti ne obžalujem, da sva se dala dol. Kaj je počela, ko sva se razšla, ne vem. Lahko je našla drugega, lahko je šla domov, lahko se je ulegla na sredino Celovške ceste in čakala, da jo kdo povozi. Pač. Vsak odgovarja zase, zapomnite si to!

A če sem že tukaj, bi vam svetoval, da najdete njen kovček iz rdečega usnja. V njem je skrivala marsikaj. Tudi sporne fotografije nekaterih svojih ljubimcev, ki jih je zavrgla kot staro obrabljeno cunjo.

Lahko zdaj grem?!«

»Ne!«

Robertov odločni glas se je odbil od sten in Vidervol se je proti svoji volji vdal in se usedel nazaj na stol.

»Ste poznali njene ljubimce?«

»Nekatere sem. O njih je odkrito govorila. Takšna je bila! Pogosto je trdila, da bi iz vseh, ki jih je imela, težko spravila skupaj enega, ki bi ji bil po volji.«

»Ali je kdaj potarnala, da ji kdo grozi?«

»Hmja, morda res. A le enkrat samkrat. Grda reč. Bil je turistični vodič. Spoznala sta se na izletu po bavarskih gradovih. Zadnji dan so spali v nekem motelu Turnerwirt v bližini Ettala na Bavarskem. Ko so vnesli podatke v računalnik, so ugotovili, da je moški z enakim imenom, kot je bil vodičev, pred meseci v motelu posilil neko Poljakinjo. Poklicali so policijo in Kristina je, žal, svojemu ljubimcu obrnila hrbet. Preprosto, ni mu verjela, ko je trdil, da je nedolžen. Izkazalo se je, da je imel prav. Vsi drugi podatki, razen imena, so se med seboj bistveno razlikovali. Zaradi šlamparije so človeku uničili življenje.«

»Kako žalostno,« je zinil Robert.

»Žalostno? Saj ne veste, kaj govorite! Možakar ji je na smrt zameril. Dobro se še spomnim, da je Kristina večkrat omenjala, kako jo nadleguje po telefonu in ji grozi. Njega pokličite, roko bi dal v ogenj, da jo je on fental!«

Robert se je naveličano presedel na stolu. Ni mu bilo všeč, če so mu ukazovali, kako mora voditi postopek.

»Kdaj ste se spoznali s Kristino? Prosim, da odgovarjate kratko, jasno in brez vulgarnih besed. Sva se razumela?«

Rdečelasa spremljevalka, ki je do zdaj molčala, se je nagnila proti Ivanu.

»Torej?«

Robertov glas je bil ostrejši, kot si je želel.

»Spoznala sva se 16. junija 2014. Na dan, ko je bila ugrabljena majhna deklica. Iz Ljubljane. Pod večer je prišla Kristina skupaj z nekim policistom do mojega očeta Gregorja, ker ji je nekdo povedal, da ga je videl, ko je govoril z njo.«
»Pa je res?«

»Res. Očetovo podjetje TransEvropa je skrbelo tudi za prevoz različnega pohištva, ki so ga naročniki kupili po spletu pri poljskem proizvajalcu. Ravno tisti dan je zbolel eden njegovih šoferjev in oče je pošiljke do naročnikov razvozil sam, ker je bil tovornjak naslednji dan že na poti v južno Srbijo. Eden od naročnikov je živel tudi v bloku, kjer se je zgodila tragedija. Deklica, pozabil sem že, kako ji je bilo ime, je ta čas, ko so raztovarjali tovor, sedela v kabini in se igrala z volanom, ki ga je vrtela sem in tja.«

»Samo trenutek, tole bom pa takoj preveril,« je vskočil v besedo Zoran ter z naglimi koraki odhitel v sosednji prostor, kjer je na mizi ležala tudi mapa o izginuli deklici Pii.

Odnesel jo je s seboj in začel vpričo Vidervola brskati po njej. Šele v tretjem poskusu je našel, kar je iskal. Dokument je izročil Robertu. Na več kot treh straneh je bil zabeležen informativni pogovor z Gregorjem Vidervolom, rojenim 19. aprila 1943, stanujočim na Brezovici, Pod gozdom 4. Omenjeni je v dveurnem pogovoru na policijski postaji pojasnil, da je bilo vse, kar je deklico vprašal, če je kaj pridna pa če uboga mamico in očija.

»Vam je oče, ki je, kot vidim, že pokojni, pozneje še kdaj omenjal srečanje s to deklico?«

»Ja. Večkrat.«

»Nama lahko poveste še kaj več?«

Ivan Vidervol se je nasmehnil in si ponovno prekrižal noge.

»Kaj, na primer?«

Robert se je namrdnil. Za trenutek je bil sogovornik videti kot otrok, ki mu vzamejo iz rok najljubši keks.

Val rdečice mu je prek vratu hušknil na obraz. Videlo se mu je, da zelo težko zadržuje jezo.

»Povedal vam bom nekaj, česar nisem še nikomur. Ko sem bil star šest let, smo v Trogirju, kjer smo preživljali dopust, kupili kipec Matere božje. Nismo bili verna družina, daleč od tega, a vseeno je oče postavil ta kipec na komodo, v spalnico. Če sem kdaj storil kaj narobe, me je prijel za ušesa in me odvlekel prednjo. 'Najprej jo prosi odpuščanja, potem pa ji obljubi, da se boš poboljšal', mi je govoril. Nobena stvar ni očeta toliko razjezila kot laži. In prav pred tistim kipcem sem moral priseči, da ne bom nikoli lagal. Molčal ja, a lagal ne!«

»Zakaj mi to pripovedujete?« se je začudil Robert.

»Res ne veste?«
Četudi je bil nad odgovorom razočaran, tega ni pokazal. S pogledom je ošvrknil rdečelasko, a ga je le prijela za roko in spodbudno prikimala.

»Pijino izginotje je tudi v naši družini pustilo nemalo travm. Govorice o deklici, ki se je udrla v tla, nihče pa ni vedel, ne kdaj in ne kako, se niso polegle vse do današnjih dni. Mnogi so zaradi zasliševanja, zaradi nenehnih sumničenj z mojimi starši sočustvovali, našli pa so se tudi takšni, ki so odkrito namigovali, da je imel pri ugrabitvi prste vmes tudi oče …«

Ivan je spustil pogled in se zastrmel v tla. Spomini na očetovo kolovratenje po hiši, ko so ga ljudje po krivem dolžili za nekaj, česar ni storil, so bili še zelo živi.

»Oče je postal zaradi pritiskov, tudi policije, živa razvalina. Naokoli je hodil neobrit, zaudarjal je po alkoholu, neumitem telesu.

Ljudje so na nas kazali s prstom, novinarji so očeta nadlegovali po telefonu, naj jim pove resnico. 'Si res ti ugrabil otroka?' so ga spraševali prijatelji. 'Kaj si ji storil, povej, zaupaj nam!' so se mu dobrikali drugi.

'Videl sem te, izmeček, kako si jo skril pod ponjavo, videl, videl!' so mu grozili, če se je le prikazal na dvorišče. Mama je jokala, ker mu ni mogla pomagati. Pojma nimate, kako so lahko ljudje hudobni!«

Ivan je vstal in začel hoditi sem in tja. Od mize do stene, vrat in nazaj. Ob oknu se je ustavil in se uprl na polico.

»V tistem tednu, ko zaradi očeta tudi sam nisem vedel, kje se me glava drži, sem nekoč čisto po naključju srečal Kristino. Šele ko me je pocukala za rokav in vprašala, kako je z njim, sem se je spomnil. 'Imam še nekaj obveznosti. Če imate čez kakšno uro čas, vas povabim na kavo,' mi je rekla, nasmeh pa še zmeraj ni izginil z njenega obraza.

Skoraj hkrati sva se znašla ob edini prosti mizi, na terasi pred Maxijem. Še danes jo vidim pred seboj: komaj se je usedla, že je potegnila iz torbice cigareto in si jo prižgala, hkrati pa me je prosila, naj nikomur ne povem, ker uradno že več kot dvajset let ne kadi.«

Ivan se je ponovno usedel in nadaljeval: »Kristina mi je zaupala, da jo oče pogosto kliče, včasih tudi sredi noči. To me je zelo prizadelo. Vprašal sem se, zakaj njo, zakaj ne mene, saj sem vendar njegov sin.

Potem pa se nam je svet podrl na glavo. Oče je naredil samomor. Ni več mogel prenašati zlobnih govoric in natolcevanj.

Veste, nikoli si nisem mislil, da si bo oče policijsko zaslišanje vzel k srcu. A si je. Takšen je bil: na zunaj grob, mogočen, celo ohol, v duši velika dobričina. Tiho je trpel, ko so mu prijatelji obračali hrbet in imeli kup izgovorov, da niso šli z njim na pivo. Nekega zgodnjega jutra je vzel vrv in se obesil. Na vejo češnje, ki jo je pred več kot tridesetimi leti sam posadil na vrtu.

Pri pogrebni maši sem v zadnji klopi zagledal Kristino. Gledala je skozi okno, zdelo se mi je, da me ni niti opazila. Le takrat, ko so pogrebci drug za drugim zapustili pokopališče, jaz pa sem še vedno stal kraj groba in jokal, je stopila do mene in me prijela za roko ter stisnila.

Peljala me je do avtomobila, me posadila na sedež kraj sebe in mirno počakala, da sem si izjokal dušo. Stemnilo se je že, ko sva še zmeraj sedela na istem mestu. Potem se je Kristinina dlan dotaknila mojega obraza in me sočutno in zelo nežno pobožala. Kot otrok sem se stisnil v njeno naročje, v brezupu in stiski, ki me je grabila za grlo in mi ni dala dihati, sem poiskal njene mehke ustnice in jih poljubil. Kdaj točno sva se v tistih čudnih in nenavadnih trenutkih znašla na zadnjem sedežu, še sam ne vem …«

Robert si je nataknil rokavico in iz vrečke, ki jo je imel v predalu, potegnil kamen.

Pomolil ga je proti Vidervolu.

»Ste ga že kdaj videli?«

Ta se je presenečeno zastrmel vanj.

»Seveda! Takšnih je ob Savi, na Brodu, kolikor hočeš!«

»Res?«

»Seveda je res! Skupaj sva ga izbrala. Kristina mi je obljubila, da bodo varovanci iz VDC-ja v Kranju nanj narisali metulja. Zame. Potem pa sva na to obljubo oba pozabila.«

»Kje ste ga našli?«

Vidervola je očitno premagala radovednost.

Robertov glas je zvenel smrtno resno.

»Imela ga je pri sebi. V avtu!«

Vidervol si je pokril obraz z dlanmi. Videlo se mu je, da zelo trpi.

»Ga bom lahko dobil, ko bo konec preiskave?«

Njegov glas je bil tih in moledujoč.

Potem se je zbral, vstal in z brado pomignil spremljevalki.

Ko se je približal vratom, se je obrnil in oba kriminalista s pogledom premeril od nog do glave.

»Povem vama, nisem je ubil. Že zaradi očeta ne. Bila je edina, čeprav sta se komaj kaj poznala, ki mu je prisluhnila, ko mu je bilo najhuje. Midva nisva dosti govorila, pač, nisem človek zato. Sva pa zato fukala. Kadar koli mi je šlo kaj narobe, sem jo poiskal. In zmeraj je točno vedela, zakaj sva se znašla na zadnjem sedežu! Bila je izjemna oseba, verjemite. Lahko se trudite še naslednjih sto let, pa tega ne boste doumeli. Vi že ne! Ne s svojimi butastimi možgani, ki zijajo le v cilj, ne vidijo pa poti, ki vodijo do njega!«

Naročilo knjige KJE JE OTROK

KLIKNI NA POVEZAVO