kaj delamo narobe?

-

 



Spominjam se, bilo je že pred več leti, ko sem prvič pisala zgodbo o neki ženski. Šele na stara leta je izvedela, kdo pravzaprav je njena prava mati.

Resnica ne bi prišla na dan, če si ob delitvi dediščine ta zelo zgledna in spoštovana družina, ne bi zmetala v obraz vsega, kar je komu ležalo na duši.
Ženska, recimo, da ji je ime Bruna, je bila rojena iz incestnega razmerja. Njena mama je bila stara komaj štirinajst let, ko sta jo spolno zlorabljala ded in stric.
Da bi zgledna družina zakrila ''zločin'', so nosečnico skrili pred očmi sovaščanov, njena mama pa je vse do dekličinega poroda pod obleko skrivala blazino.
Zgodba se je po tem razkritju razvijala zelo brutalno, saj so ljudje tistega, ki je izdal skrivnost, malodane kamenjali.
Češ, da kleveta, da širi sovražnosti in podobno. Šele z DNK raziskavo so potem razkrili in potrdili bridko in kruto resnico.
Tudi Bruna je ob pomoči psihoterapevta spregovorila o vseh šikaniranjih, ki jih je bila kot otrok deležna s strani s svoje ''neprave'' mame....
**
Velikokrat sem že povedala in zapisala, da takšnim, kot je Bruna, največ gorja povzročijo tisti, ki ne verjamejo. Tisti, ki imajo svet popredalčkan skozi svoje idealizirane in pocukrane oči in izkušnje. Tisti, ki se jim hude reči niso nikoli dogajale, tisti, ki hudih reči nočejo ne videti ne slišati zanje.
**
Pogosto se mi dogaja- tudi na FB- da mi kdo očita, da izpostavljam samo ''grde'' zgodbe. Ni res! Izpostavljam življenje v njegovi pravi podobi!
Če bi ljudje nehali zanikati, da se lahko bližnjim dogajajo tudi grde reči, bi bilo gorja na tem božjem svetu manj, saj bi ga hitreje ugledali in tudi ustrezneje ukrepali.
Molk veste, je zlo.
Nastavi še levo lice, če te udarijo po desnem, pa še večje!
**
Še nekaj bi dodala, kar morda sodi ali pa tudi ne v tole zgodbo.
Spolnega, fizičnega, verbalnega….nasilja nad ženskami, otroki, tudi moškimi (dečki) je bilo nekoč precej, a toliko, kot ga je danes, se bojim, pa vseeno ne. Nezaščiteni s(m)o bili zlasti otroci…
Danes imamo milijon NVO-jev, ki skrbijo za ranljive skupine, imamo kup strokovnjakov, imamo daleč, daleč bolj osveščeno in delujočo policijo, kot je bila tista izpred 30, 50 in več let. Imamo celo bolj ljubeče in skrbne starše, kot so bili nekoč...
Ne razumem, zakaj so vsi, ki jim je mar, vključno s tistimi, ki so tudi plačani zato, da pomagajo, tako zelo nemočni. Zakaj se nasilja vseh vrst ne da vsaj ublažiti, če že ne odpraviti?
Kaj delamo narobe?
prva fotka je najdena pri
Thomas
@Thomaz001./ twiter






Še skok na spletno stran:

https://www.milenamiklavcic.com/

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več