beseda, dve o higieni

-





Nekje sem prebrala, da bi se 40% Slovencev lažje odpovedalo zobni ščetki kot telefonu.
Koliko si jih umije roke po mali potrebi, koliko jih je, ki se skopajo le enkrat tedensko?
Je odnos do higiene še zmeraj precej podoben, kot je bil nekoč?
Vprašanje, ob katerega se redkokdaj spotaknemo.
Tudi v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače sem kar nekaj prostora namenila odnosu do čistoče.
Verjemite: zanimive in na nek način tudi poučne zgodbe!
*
Vesela sem bila srečanja s Pepco (1920). Že z devetimi leti je šla služit k teti v Celovec, kjer se je zelo dobro naučila nemško. Teti je pomagala pri delu, saj je hodila pospravljat k bogatim celovškim družinam. Že pred drugo svetovno vojno je tamkajšnja gospoda na stranišču uporabljala poseben papir, medtem ko so se v Pepčinih domačih krajih še zmeraj obrisali s šopom trave ali nastriženim papirjem. Gospe so ji izročile več kosov spodnjega perila in tako je prvič v življenju nosila spodnje hlače, ki jih je redno, tako kot je bilo v navadi, menjala ob sobotah, takoj po kopanju. Teta jo je naučila, da se mora vsak dan umivati pod pazduho, da ne bo smrdela.
»Si predstavljate, kako sem bila nesrečna, ko sem se za osemnajsti rojstni dan vrnila domov. Za mizo sem morala poslušati cmokanje, riganje, trebljenje zob, brisanje umazanih ust s še bolj umazanim rokavom. Spet sem jedla iz skupne sklede in v želodcu se mi je obračalo ob misli, koliko druge sline pri tem tudi sama zaužijem. Za prdenje so celo mislili, da je zdravilno, med ljudmi je šel glas, da en prdec odtehta pet zdravnikov. Vsa družina se mi je smejala, ko sem si pogosto umivala roke. Menili so, da si bom zdrgnila kožo in ne bo od nje kaj prida ostalo. Seveda so pričeli prihajati tudi fantje, ki bi me radi imeli. Žal mi ni bil nihče všeč, saj se niso znali obnašati, bili so glasni, nasilni v govorjenju, niso kaj prida skrbeli za svojo zunanjost. Leta so nezadržno tekla, počutila sem se že staro in zdelo se mi je, da bo treba vzeti prvega, ki se mi bo zdel primeren. Malo pred tridesetim sem se res poročila s pet let mlajšim, ki je bil ves vesel, ker me je dobil. Končno sem lahko tudi sama v praksi preizkusila nasvete takrat že pokojne tete. Večkrat mi je položila na srce, da si moškega najlaže ovijem okoli prsta, če ga nagradim oziroma kaznujem s posteljo. To sem res počela in moram reči, da sem imela krasen zakon. Z leti sem moža celo vzljubila, imela sva sedem otrok, lepo nama je bilo, četudi so mu vsi na vasi govorili, da je šlapa, da se pokorava babi, da sploh ni dedec. Umrl je tik pred osamosvojitvijo, še danes mi je žal, da je ni dočakal, pa tako se je je veselil.«
Najbolje je bilo poskrbljeno za žene učiteljev in trgovcev, saj so imele služkinje.
Kakšno je bilo njihovo življenje, ne vem, ker nisem našla nobene, ki bi mi pomagala, da pokukam skozi njihovo ključavnico!
Res pa je, da so se nekatere Žirovke pri finih marsičesa naučile in to potem s pridom uporabile, ko so si ustvarile lastne družine.
Pri profesorju, klasičnem filologu in pisatelju Franu Deteli je bila nekaj časa služkinja tudi Reza. Pripovedovala je, da ji je takrat, ko je imela čas za počitek, porinil v roke knjigo in je morala brati. Tako se je tudi izobraževala....
fotka: breznikar-Novaki nekoč




Naročilo trilogije: 👉 https://www.milenamiklavcic.com/


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več