beseda, dve o higieni

Nekje sem prebrala, da bi se 40% Slovencev lažje odpovedalo zobni ščetki kot telefonu.

Koliko si jih umije roke po mali potrebi, koliko jih je, ki se skopajo le enkrat tedensko?

Je odnos do higiene še zmeraj precej podoben, kot je bil nekoč?

Vprašanje, ob katerega se redkokdaj spotaknemo.

Tudi v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače sem kar nekaj prostora namenila odnosu do čistoče.

Verjemite: zanimive in na nek način tudi poučne zgodbe!

*

Vesela sem bila srečanja s Pepco (1920). Že z devetimi leti je šla služit k teti v Celovec, kjer se je zelo dobro naučila nemško. Teti je pomagala pri delu, saj je hodila pospravljat k bogatim celovškim družinam. Že pred drugo svetovno vojno je tamkajšnja gospoda na stranišču uporabljala poseben papir, medtem ko so se v Pepčinih domačih krajih še zmeraj obrisali s šopom trave ali nastriženim papirjem. Gospe so ji izročile več kosov spodnjega perila in tako je prvič v življenju nosila spodnje hlače, ki jih je redno, tako kot je bilo v navadi, menjala ob sobotah, takoj po kopanju. Teta jo je naučila, da se mora vsak dan umivati pod pazduho, da ne bo smrdela.

»Si predstavljate, kako sem bila nesrečna, ko sem se za osemnajsti rojstni dan vrnila domov. Za mizo sem morala poslušati cmokanje, riganje, trebljenje zob, brisanje umazanih ust s še bolj umazanim rokavom. Spet sem jedla iz skupne sklede in v želodcu se mi je obračalo ob misli, koliko druge sline pri tem tudi sama zaužijem. Za prdenje so celo mislili, da je zdravilno, med ljudmi je šel glas, da en prdec odtehta pet zdravnikov. Vsa družina se mi je smejala, ko sem si pogosto umivala roke. Menili so, da si bom zdrgnila kožo in ne bo od nje kaj prida ostalo. Seveda so pričeli prihajati tudi fantje, ki bi me radi imeli. Žal mi ni bil nihče všeč, saj se niso znali obnašati, bili so glasni, nasilni v govorjenju, niso kaj prida skrbeli za svojo zunanjost. Leta so nezadržno tekla, počutila sem se že staro in zdelo se mi je, da bo treba vzeti prvega, ki se mi bo zdel primeren. Malo pred tridesetim sem se res poročila s pet let mlajšim, ki je bil ves vesel, ker me je dobil. Končno sem lahko tudi sama v praksi preizkusila nasvete takrat že pokojne tete. Večkrat mi je položila na srce, da si moškega najlaže ovijem okoli prsta, če ga nagradim oziroma kaznujem s posteljo. To sem res počela in moram reči, da sem imela krasen zakon. Z leti sem moža celo vzljubila, imela sva sedem otrok, lepo nama je bilo, četudi so mu vsi na vasi govorili, da je šlapa, da se pokorava babi, da sploh ni dedec. Umrl je tik pred osamosvojitvijo, še danes mi je žal, da je ni dočakal, pa tako se je je veselil.«

Najbolje je bilo poskrbljeno za žene učiteljev in trgovcev, saj so imele služkinje.

Kakšno je bilo njihovo življenje, ne vem, ker nisem našla nobene, ki bi mi pomagala, da pokukam skozi njihovo ključavnico!

Res pa je, da so se nekatere Žirovke pri finih marsičesa naučile in to potem s pridom uporabile, ko so si ustvarile lastne družine.

Pri profesorju, klasičnem filologu in pisatelju Franu Deteli je bila nekaj časa služkinja tudi Reza. Pripovedovala je, da ji je takrat, ko je imela čas za počitek, porinil v roke knjigo in je morala brati. Tako se je tudi izobraževala....

fotka: breznikar-Novaki nekoč

Naročilo trilogije: 👉 https://www.milenamiklavcic.com/