krivice

 

Milena, veliko zgodb ste že objavili, prosim vas, da tudi mojo.

Kar se zavedam, vem, da imajo starši brata raje kot mene. Ko je bil kot otrok poreden, sem bila jaz kriva in največkrat tudi kaznovana. Ko je v tretjem letniku obesil šolo na klin, so se jezili name, ne nanj. Še bolj pa so mi zamerili, ker sem po maturi, ob delu, diplomirala na Zdravstveni fakulteti in se tudi poročila z moškim z visoko izobrazbo. Očitali so mi, da se važim in da s svojo diplomo brata nalašč ponižujem.

Leta so tekla, in ker smo se družili le ob rojstnih dnevih in praznikih, sem na zdrahe iz mladosti nekako pozabila. Z leti se mi je celo zdelo, da sem pretiravala z njimi.

Vseeno sem razumela svakinjo, ki je brata prisilila, da sta se preselila na svoje. Obe z mojo mamo sta precej naglega jezika, zdelo se mi je logično, da se nista razumeli.

Potem pa mi je sin izdal veselo novico, da bom postala babica! Bila sem presrečna. Ko sem poklicala mamo in ji povedala, da bo prababica, je kar sama predlagala:''Z Janezom (mojim možem) prepustita stanovanje mlademu paru, vidva pa se preselita k nam, saj stanovanje v mansardi že več let sameva. Malo ga bosta preuredila, pa bo!''

Glede na to, da je omenjeno stanovanje samostojno, tudi vhod je bil ločen, je z nekaj pomisleki, nič hudega sluteč, v selitev privolil tudi mož. Ker je hiša na lepem kraju, sva nekako računala, da jo bova po smrti mojih staršev preuredila, da bodo lahko prihajali na obiske tudi najini otroci.

Selitev se je malo zavlekla, ker so mudili tudi arhitekti, ki so načrtovali temeljito prenovo mansarde.

Moram reči, da me je kljub vsemu osrečevalo, ker se mi je zdelo, da je mami mar zame, saj me je ves čas priganjala, naj se vendar preselimo, da je jima z očetom dolgčas, ker sta sama v hiši.

Z možem sva začela prihajati že ob petkih, razen ob vikendih, ko sem bila dežurna. Prepleskala sva klet, bivalni del mojih staršev.

»Vse lahko obnovita, kar želita!« je govorila mama. Res pa je, da se o kakšnem prepisu hiše na naju nismo pogovarjali. Zakaj bi se, saj smo družina, sem si mislila.

Potem je mama zlomila kolke, nastal je ogenj v strehi, češ, pridita, kdo me bo negoval, sama se ne morem.

Za pomoč sem prosila brata od svakinje. Bil je gradbenik, imel je kar nekaj ekip, ki so delale po različnih zasebnih gradbiščih.

Ko sem mu povedala, zakaj ga potrebujem, me je začudeno pogledal.

»Tukaj pa nekaj ne štima!« mi je odgovoril, »kot sem slišal, so tvoji starši pred dobrim mesecem prepisali tako hišo kot še eno parcelo zraven na tvojega brata. Ne vidim smisla, da bi ti adaptirala hišo, ki ni tvoja!«

Mislila sem, da me bo kap. Nisem mogla verjeti lastnim očem. So me starši hote želeli prevarati?

Sama, brez moža, sem se odpeljala do njih. Ko me je mama videla na vratih, je takoj vedela, zakaj sem prišla.

»Ti imaš denar, tvoj brat ga nima! Z vso pravico sem od tebe pričakovala, da obnoviš rojstno hišo. Ja, podedoval jo bo pa on! On ni od naju z očetom nič dobil, tebi sva plačala fakulteto!«

Ko sem ji rekla, da to ni res, da za moj študij ni dala evra, mi je očitala vsako nedeljsko kosilo, ki smo ga pojedli pri njej.

Bila sem brez besed. V tistem dnevu sem se postarala za deset let.

Z možem sva potem kupila hišo v nekem drugem kraju, s starši sem prekinila vse stike. Če me boste obsojali, vam ne zamerim, a tega, kar so mi naredili, ne morem ne pozabiti ne odpustiti.«

avtorica slike je Milena Novak

Še več resničnih pričevanj pa najdete v mojih knjigah

https://www.milenamiklavcic.com/