KJE JE OTROK?

 

 Nosilka osrednjega lika je socialna delavka Kristina. Pri svojem delu se nenehno sooča z ljudmi, ki jim pomaga v stiski.  Ko jo sredi vročega poletja najdejo mrtvo na nekem parkirišču v Šentvidu, nihče niti ne sluti, kdo bi lahko bil kriv za njeno smrt. Jo je ubila lastna hči, morda celo Milena M., nekdo od sokrajanov iz vasice pod Starim vrhom? Je njena smrt povezana z izginotjem dečka pred petdesetimi leti, morda z izginotjem deklice Pije? Z ljubimci, ki jih je imela? Morilec se razkrije malo pred koncem knjige. 

Psihološki triler Kje je otrok? vas bo navdušil, prebrali ga boste na mah!

NAROČILO KNJIGE

ODLOMEK iz romana KJE JE OTROK?

V Zoranovih študentskih letih so Trebnje slovele po lepih dekletih. Ko je bil na počitniški praksi na tamkajšnji policijski postaji, je spoznal Judito.

Z nekaj hitrimi potezami po risalnem listu je narisala njegov portret. Ko mu ga je izročila, je na njenem obrazu lebdel najprijaznejši nasmešek, kar jih je kdaj videl. V zadregi se je praskal po nosu, ni vedel, naj se ji le zahvali ali naj ji ga plača.

Sunkovito je odkimala z glavo in mu s kretnjo pokazala, naj se usede in poklepeta z njo. Res je to storil.

Policijsko kapo je položil na klop zraven sebe in vzel v roke blok z risalnimi listi, ki so bili polni znanih trebanjskih obrazov, nekatere med njimi je bežno že tudi kdaj srečal.

Medtem ko jo je od strani opazoval, je risala bezgove cvetove in se mu včasih, ko ji je roka za trenutek zastala, zazrla v oči.

Že to, da je bil v njeni bližini, ga je pomirjalo. Nekoč jo je prijel za roko. Ni mu je izmaknila.

Potem jo je poljubil, ona pa se je s svojo glavo nežno dotaknila njegove rame. Kakšen mesec zatem je Wolfgang Bauer, nemški državljan, doma iz okolice Berlina, nekaj sto metrov od izhoda z avtoceste Trebnje zahod, trčil v avtomobil, ki ga je vozil Juditin oče. Skupaj s hčerko sta bila v trenutku mrtva.

Več kot leto dni je žaloval za njo. Uokviril je portret, ki mu ga je podarila. Včasih je ure in ure strmel vanj in se spominjal klopce v parku in bezgovih cvetov, ki jih je na risalnem listu ponovno obudila v življenje.

Nekoč, ko je prišel domov pijan, predvsem pa slabe volje, se je žena zakadila vanj in ga začela zmerjati. Toliko časa sta kričala drug na drugega, da sta prebudila tudi Žigo, ki se je, ves krmežljav, prikazal na vratih.

V trenutku nepremišljenosti ji je zabrusil v obraz, da je edina ženska, ki jo je kdaj ljubil, mrtva, da je ona le usran nadomestek, do katerega ne čuti ne spoštovanja ne ljubezni.

Ko se je naslednji dan prebudil, je na steni ob oknu, kjer je visel Juditin portret, zijala praznina.

Mislil je, da bo umrl, tako ga je zabolelo. Vse tja do želodca in naprej do mednožja.

O Juditi nista nikoli več govorila. Zdelo se mu je, da je s portretom, ki je zgorel v peči, za zmeraj izginila iz njunega življenja.

»Nekam tih si,« mu je rekel Robert in ga postrani pogledal.

»Trebnje ni ravno kraj, kjer bi mi bilo do smeha,« mu je na kratko odvrnil Zoran.

Šele potem ko sta se usedla v hladno senco bližnje kavarne Evropa, se je toliko sprostil, da mu je v nekaj kratkih stavkih povedal o dekletu, ki jo je ljubil v študentskih letih.

Glas se mu je zatikal, imel je občutek, da se bo zdaj zdaj razjokal.

Ko je natakar prinesel na mizo dva kapučina, ga je hvaležno pogledal.

Ni mu bilo več treba nadaljevati. Robert pa se je tudi naredil, kot da ga zgodba ne zanima več.

Molče sta srkala kapučino in se ozirala proti vratom. Srečko Jeram, eden od Kristininih ljubimcev, je zamujal že skoraj petnajst minut.

»Če ga ne bo, ga poiščeva doma!« se je zarežal Robert.

Zoran ga je brcnil pod mizo: »Kaj bo pa njegova žena rekla, haha!« 

»Grem stavit, da bo prišel!«

»Ne bo!«

Gospod Srečko, ki je prihajal naproti, je bil velik, zelo urejen možak. V višino je meril skoraj meter devetdeset, kratki, skodrani lasje pa so bili na sencih že močno osiveli. Bil je v bermuda hlačah in lahkih sandalah. Zoranu je padlo v oči, da so bile njegove močne noge pobrite, tudi na rokah ni opazil nobene dlake.

Ne da bi pozdravil, se je usedel na stol, ki si ga je prinesel od sosednje mize.

Iz žepa je potegnil liziko, si jo odvil in jo nato vtaknil med zobe.

»Tukaj sem, sprašujta, kar koli hočeta!«

Robert je zmajal z glavo.

»Ne prehitevajte, kolega!«

Nato mu je pokazal izkaznico in predstavil še Zorana.

»Veste, zakaj smo vas poklicali?« je vprašal z uradnim glasom.

»Hahaha, seveda vem. O meni želite posneti film ali napisati knjigo!«

»Ne eno ne drugo,« je potrpežljivo ugovarjal Robert.

»Z vami želiva opraviti informativen pogovor. Nič drugega,« se je oglasil še Zoran.

»Madona!«

Za trenutek jih je zmotil prihod natakarja, ki ga je zanimalo, če bi gospod tudi kavo.

»Kozarec ledeno mrzle vode!« je bil kratek Srečko.

Nekaj časa so molčali in čakali, kdo bo prvi povzel besedo.

»Fanta, zdaj pa le na dan z besedo! Sicer imam za vaju časa več kot dovolj, a za nesmiselne informativne pogovore, kjer se po navadi mlati le prazna slama? Niti sekunde!«

»Imate izkušnje?«

Srečko se je namuznil. Z očmi, ki so se skrivale pod gostimi obrvmi, je švigal od enega do drugega.

»Kolikor hočeš. Najprej sem si bil na ti z miličniki, potem še s policisti. Njihove grehe poznam bolje kot vaški župnik!«

Robert se je namuznil. Že po bežnem pogledu v Srečkovo kartoteko se je prijel za glavo.

»Naju zanima samo Kristina. Kdaj ste jo spoznali, kdaj ste z njo nazadnje govorili. Kakšna je bila in podobne reči.«

»Bila?«

Zoran je začel listati po beležnici, Robert pa je odrinil skodelico kapučina in se naslonil na mizo.

»Žal. Bila. Pred dnevi smo jo našli mrtvo.«

»Kje, za božjo voljo?!«

»V Šentvidu …«

Srečko je nekaj dolgih, a mučnih trenutkov bolščal zdaj v enega, zdaj v drugega, potem pa je pobledel in si obraz zakril z dlanmi.

»Preklet hudič! A zato je ni bilo! Klical sem jo cel dopoldan, pa se mi ni oglasila!«

»Zakaj?«

Srečku so se tresli prsti, ko je začel odpenjati gumbe na srajci.

Zoran in Robert tega, kar sta videla, nista pričakovala.

Njegov trebuh, deloma tudi prsi so bile porisane z orientacijskimi črtami, ki so nemo, a grozeče pričale, da sta ga prestregla sredi kemoterapije.

»Jebenti!«

»Še dobro, da sem živ! Pred leti sem prebolel enega najhujših, maligni melanom, marca letos pa so mi odkrili tumor še na prostati. Usoda je kurba, vama rečem! Hoče me kaznovati v imenu vseh pičk, ki sem jih zvabil v posteljo!«

Začel se je smejati, kot bi povedal najzabavnejšo smešnico na svetu.

Potem se je verjetno spomnil, zakaj pravzaprav sedi s kriminalistoma na terasi kavarne v Trebnjem, ramena je potegnil k sebi, z rokami si je pokril gole prsi, glava pa mu je zdrknila med dlani.

»Obljubila mi je, da pride, da bo z menoj. Rekla je, da me bo držala za roko, ker je vedela, kako strah me je. Celo to mi je obljubila, da bova na Otočcu najela sobo in se vso noč dajala dol, ko bo obsevanja enkrat konec.

Že veste, zakaj je umrla?«

Robert je zmajal z glavo.

»Umorili so jo.«

Tega sicer ne bi nikoli izrekel na glas, a možakar, ki je sedel pred njim, se mu je v dno srca zasmilil. Moral je izvedeti resnico.

Podoben je bil njegovemu očetu. Tudi on je bil nastopač, da malo takšnih. A ko je zbolel, fasal je raka na pljučih, ga je slišal, kako je vse noči prejokal, ker ga je bilo strah umreti. Robert bi dal pol življenja, da bi ga lahko zadnje ure držal za roko!

Ponižno se je uklonil njegovi želji, naj ga pusti pri miru, naj mu izgine izpred oči.

Oče je enkrat sredi noči pogoltnil pest uspaval. Umrl je z nasmehom na ustnicah.

»Včasih, ko je bila dobre volje, mi je rekla grdavš. Nemarni, zoprni, ljubljeni grdavš. Potem mi je zlezla v naročje, jaz pa sem jo moral božati po hrbtu, vse dokler se ni naslonila na moje prsi in zašepetala: 'Zdaj je pa tako lepo, da lahko kar umrem.'«

»Koliko časa sta se poznala?«

Srečko se je jima zazrl čez ramena. V zvoniku cerkve, ki je stala na drugi strani trga, je štirikrat odbilo.

»Dvajset let? Približno toliko.«

»Žensk se nikoli nisem branil. Ko sem imel diskoteko, so mi same padale v naročje. Po svoje je bilo razumljivo, bil sem postaven in lep. Imel sem denar, športni avto, v moji družbi so se zelo dobro počutile.

Užival sem, ko sem varal ženo. Častna! Večkrat so me tudi zasačili. Enkrat se je zgodilo v hotelu Medno, kamor sem vozil ljubice. Sredi ljubezenske igrice je nekdo potrkal. Mislil sem, da je natakar, nič hudega sluteč sem nag skočil do vrat in jih odprl. Skoraj me je kap: pred seboj sem zagledal ženo. Zatožila me je Kristinina kolegica, ki je bila nora name kot sam hudič!

Prvič sva se srečala, ko je morala poskrbeti za skupino ukrajinskih plesalk, ki so nekaj časa delale tudi pri meni. Ampak, fanta moja: za drugod ne vem, pri meni pa so bile kraljevsko plačane! Jokale so, ko so morale iti drugam, pizda, da je bilo res tako!

Nekoč je prišla k meni v Ribče, kjer sem imel diskoteko.

'Potrebujem pivo in dober fuk,' mi je rekla, ko se mi je obesila na roko. Odpeljal sem jo v pisarno, kjer sva zelo hitro začela in še hitreje končala.

Ko sem jo ob pivu kasneje vprašal, s koliko moškimi je spala, mi je odgovorila, da je bilo žensk nekaj, moških pa ni štela. Se mi je kar zdelo, da je imela mrha več izkušenj kot jaz. Seks z njo je bil vrhunski, ker ni bila zadovoljna s povprečnostjo …«
Srečko je naročil nov vrč ledeno mrzle vode.

»Zaradi kemoterapije me žge ogenj znotraj in zunaj. Povem vama, skurili me bodo, potem bom pa crknil kot pes za plotom,« je začel nergati.
»Še to me zanima: se bo naš pogovor znašel v kakšnem prekletem zapisniku?«

Zoran in Robert sta odkimala.

»Hmja, razmišljam, kaj bi vama lahko še povedal. Nikogar ne bi rad porinil v drek, Andreje še najmanj …«

Robert se je blago nasmehnil in spodbudno prikimal.

»Kdo, za božjo voljo, je Andreja?«

»Če že vztrajate … Tako in tako se je po Litiji in tam okoli o njej marsikaj govorilo.

Andreja je nekaj časa delala tudi pri meni. Kot animatorka in natakarica. Bila je hudičevo dobra, žal se je biznisa kmalu naveličala. Nekoč mi je izmaknila ključe in odpeljala na vikend tri ali štiri fante. Skupaj so kadili travo in seksali kot zajci. Kot poznam Andrejo, drugače ni moglo biti! Je pa naredila napako, veliko napako!«

»Kakšno?« Tokrat se je oglasil Zoran.

Srečko si je ponovno natočil vode, preden je odgovoril.

»Mulci so bili mladoletni. Najmlajšemu je bilo komaj štirinajst let. Njegov oče, dr. Šubic, je bil takrat zdravnik v Litiji. Zaradi škandala, do katerega je prišlo, se je kasneje preselil nekam na Obalo. Kristina se je močno zavzela za njegovega sina, za kar ji je bil doktor zelo hvaležen.«

»To je bilo pa lepo od nje.«

»No, lepo ali ne, koristilo ni.«
»Zakaj ne?«

»Mulec je čez nekaj mesecev naredil samomor. Skočil je s strehe šole in bil na mestu mrtev …«
»Madona!«

»Saj pravim, takrat se je govorilo marsikaj,« se Srečko ni dal motiti, »nekateri so privlekli na dan prastaro zgodbo, da je zdravnikov oče po vojni neki ženski naredil otroka, pa ga je potem pobil z lopato. Ne vem, če je kaj resnice na tem, a saj veste, ljudje radi opravljajo. Karma je pa prasica. Pizda, da je res!«

Nad njihovimi glavami se je začel zbirati roji smrdljivih, debelih in vsiljivih muh. Nekatere so se spustile na gole Srečkove prsi. Z naglo kretnjo je bliskovito počil po prvi, a se mu je še pravočasno umaknila in se pridružila preostalemu tropu. Zoran je zasukal z glavo, da bi sledil vsiljivkam. Kot da bi slutile, da jim bodo moški lahko še stregli po življenju, so se umaknile h gostom, ki so sedeli za mizo v kotu terase.

»Sovražim muhe!« je siknil Srečko in se z robom srajce popraskal tam, kjer so se malo pred tem sprehajale.

Natakar je kar sam od sebe prinesel še tri kapučine in hišne tortice. Možje so ga začudeno pogledali.

»Oprostite, zmotili ste se. Ničesar nismo naročili!«

»Gospod, ki stoji za točilnim pultom, plača,« se je nasmehnil natakar in z brado pomignil v smer, od koder je prišel.

Toda za točilnim pultom ni bilo nikogar več. Neznanec se je ali potuhnil ali pa še pravočasno, preden bi ga začeli iskati, umaknil iz lokala.

»Nekaj mi ni čisto jasno … Kakšno zvezo je imela Kristina s fantovim samomorom?«

Srečko je globoko vzdihnil.

»Mislim, da je naredila napako. Verjela je fantu, da je Andrejo in prijatelje zgolj opazoval, medtem ko so seksali. Da sam ni imel nič z njimi. V resnici je bilo ravno obratno. Fanta so džojnti, ki jih ni bil vajen, tako zmedli in omamili, da je Andreja z njim počela, kar je hotela. Eden od mulcev je imel s seboj fotoaparat in ju je fotografiral. Potem pa ga je v šoli izsiljeval, naj zanj pri očetu krade recepte, drugače bo fotografija zaokrožila po Litiji …«
»Ljubi bog!« se je zgrozil Robert. Niti pomisliti ni smel, da bi se kaj podobnega zgodilo Dinu.

»Svet je majhen, draga moja. Kamor koli gremo, zmeraj naletimo na koga, ki nas pozna ali pa mi poznamo njega,« je začel pridigati Srečko.

Beležka, ki jo je imel Zoran v roki, je bila popisana že do zadnjega lista.

Poišči dr. Šubica, pa je celo trikrat podčrtal.

»Vesta, kaj je na svetu najlepše?« ju je vprašal Srečko, ki se mu ni še nikamor mudilo.

»Dober orgazem in denar. Žal sem rojen pod nesrečno zvezdo: ženske, za katere mi je bilo kaj mar, umirajo. Ena za drugo. Zdaj je pobralo še Kristino. Za zjokat!

Vse, ki sem jih poznal, so se rade lepile na denar,« se ni dal motiti Srečko.

»Če ga moški ima, zraste v njihovih očeh. V najboljših časih sem imel tudi po tisoč evrov v denarnici. Prijatelji so mi zavidali dober biznis, hišo, vikend, avto, ženo, ljubice. Vsak ponedeljek sem se zapeljal v hotel Palace v Portorož, kjer so mi prinesli na mizo angleški biftek, zraven pa traminca s črno etiketo, za aperitiv šampanjec Dom Perignon Blanc, viski Jack Daniel's, po večerji smo uživali ob pršutu in prigrizkih … Če pomislim, da danes živim le s 550 evrov penzije! Kakšen padec! Če imaš denar, si drug človek, če ga nimaš, si nula. Bogastvo ali revščina se zrcalita v vsem, od počutja do hoje, obnašanja. Ko imaš denar, misliš, da držiš boga za brado, ko ga nimaš, si kot pezde, ki liže jajca gospodarju.«

Robert je popil še eno kavo. Pravzaprav jo je zlil vase, podobno kot ob jutrih, ko je preslišal budilko.

»Mudi se nama, imava še nekaj opravkov,« se je opravičeval.

»Najlepša hvala za vse informacije. Bova držala pesti, da bo z vašim zdravjem vse v redu!«

Na parkirišču so se poslovili in Srečko je obema močno stisnil roko.

»Fajn fanta sta. Če vaju bo še kaj zanimalo o Kristini, pa le pokličita. Marsikaj bi vama še povedal … Kristina je bila ena redkih, ki jo bom nosil v srcu do zadnjega dne življenja.«

Na poti do avtomobila se je Zoran za trenutek ozrl. Srečko je še zmeraj stal na stopnicah in po licu so mu tekle solze.