Tudi tako so nekoč izkoriščali ženske
O povojnih zgodbah žensk, ki so prihajale
s trebuhom za kruhom iz odmaknjenih krajev, danes vemo bolj malo. Njihove
zgodbe so se skozi čas porazgubile, žal se dogaja, da o svoji mladosti ne
razlagajo niti domačim.
Ena takšnih je tudi Julijana. Odraščala je v zaselku
tik za slovensko-hrvaško mejo. V kraju Bogu za hrbtom. Še v šestdesetih letih
so bila tla po hiši ilovnata, čeznje so bile, a ne povsod, položene deske. Vode
v hiši ni bilo. Stranišče je bilo zunaj, a pot do njega je bila v dežju zalita
z gnojnico, ki je tekla iz hleva, v katerem je bilo nekaj prašičev, vol in
krava.
»Moja mama je bila stara petintrideset let, oče pa šestdeset,
ko sem se rodila. On je znal za silo pisati, mama ne. Iz lastnih izkušenj vem,
kako pomembno je, da imajo starši vsaj malo izobrazbe, da so vsaj malo
razgledani. Moji so bili tristo let za svetom. Niti tega nista vedela, da otrok
potrebujem ljubezen, čistočo, da mora obiskovati šolo, da se mora, ko odraste,
osamosvojiti in iti po svojih poteh. Pouk sem začela obiskovati pri devetih
letih. Kaže, da je šele takrat oblast ugotovila, da obstajam. Bila sem ušiva in
zanemarjena, a hkrati zelo učljiva. V enem letu sem osvojila znanje treh
razredov, v četrtega sem se vpisala skupaj z vrstniki. Bila sem ponosna sama
nase tudi zaradi dobrih ocen, ki sem jih dobivala. Želela sem naučiti branja in
pisanja tudi mamo, pa me je ob vsakem poskusi kaznovala. Ko se je domov vrnil
oče, mu je ukazala, naj me natepe zaradi nespoštljivosti do nje. S pomočjo
učiteljice sem za silo opremila eno od sob. Njen mož je s kombijem pripeljal
omaro, mizo in posteljo. Ker do naše hiše, ki je stala v bregu, ni vodila dovolj
široka pot, smo morali pohištvo dvigniti na rame in odnesti v hišo. Žal ne za
dolgo. Starši so ugotovili, da sem se preveč pogospodila. Nekoč, ko pridem iz
šole, je gorelo v peči, moja soba je bila pa prazna. Vse pohištvo sta razcepila
in skurila. Spet sem morala spati na peči.
V osmem razredu sem bila odlična, a mi doma niso
dovolili, da bi se vpisala v poklicno šolo za šivilje. Ta poklic sem oboževala
in sem ga naravnost idealizirala. Morala sem ostati doma in pomagati na kmetiji
ali kaj je že bilo tisto, kar smo imeli. Ko sem imela menstruacijo, nisem smela
uporabljati vložkov, ker so bili po maminem mnenju hudičevo delo. Po najboljših
močeh sem jih kar na roke sešila iz dveh starih, raztrganih rjuh. Bolje to kot
nič.
Stara sem bila šestnajst let in pol, ko se pri nas
ustavi nek Adolf, ki je po bližnjih vaseh kupoval prašiče. V Sloveniji je imel
gostilno, bil pa je tudi kšeftar. Beseda je dala besedo, zapičil se je v
moje precej velike prsi, zdelo se mu je, da bi bila odlična natakarica, pa se
je pogodil z očetom, da me odpelje s seboj. Starši niso imeli nič proti, sploh
pa ne potem, ko jimaje pustil na mizi nekaj denarja. Niti poslovili se nismo,
kar šla sem. Očeta nisem videla nikoli več, je prej umrl, mamo pa sem videla le
še na smrtni postelji.
Vožnje do novega doma ne bom nikoli pozabila. Zadaj, v
kombiju, so bili prašiči, zato je tudi v kabini neznosno smrdelo. Še bolj kot
pri nas doma. Samo predstavljate si razkošje, ki sem ga imela, ko sem se
nastanila v skromni sobici nad gostilno! Na hodniku so imeli tudi kopalnico. Ne
zaradi osebja, temveč zaradi morebitnih gostov, ki so se včasih pri njih ustavili.
Gostilna je namreč stala na križišču treh dolin. Prvič v življenju sem se
skopala v kadi, prvič si umila lase s šamponom, prvič sem si kupila vložke!
Adolfu in njegovi ženi sem bila iskreno hvaležna.
A ne za dolgo. Približno leto in pol sem garala v
kuhinji in to tudi po petnajst ur na dan. A sem bila mlada, zdelo se mi je, da
zmorem. Potem pa sta z ženo ugotovila, da bi lahko malo bolje unovčila moje
prsi. Opazila sta, kako me je včasih prišel kdo pogledat v kuhinjo. O meni so govorili tudi za šankom, a tako, kot da
nikomur ni bilo mar, da jih slišim.
Septembra 1976 sem tako postala natakarica. Hitro sem
se znašla, saj sem se znala obrniti. Bila sem stara sedemnajst let. Kaj je to
življenje, ki pritiče mlademu dekletu, nisem vedela. Od jutra do poznega večera
sem bila za šankom, kajti Adolf je menil, daje delo z gosti veliko lažje kot
tisto- v kuhinji, pa da, ker sem mlada, lahko to zdržim. Plače nisem dobivala,
le sem in tja mi je dal nekaj denarja z besedami, ''da ne bom mislila, kako grd
in skopušen je''. Denar sem hranila v škatli, niti dotaknila se ga nisem. Tako
in tako pa nisem nikamor šla, da bi ga lahko zapravljala. Edino razkošje, ki
sem si ga s tringeltom privoščila, je bilo dišeče milo, šampon za
lase in vložki. Zvečer sem, ne glede na to, koliko je bila ura, ko smo zaprli
gostilno, legla v banjo in uživala v topli vodi.
Potem pa se je zgodilo nekaj, kar me je zelo
pretreslo. Adolf mi je nekoč dejal, da bo zvečer, ko bomo zaprli vrata, gostil
nekaj prijateljev, ki bi me radi videli golo. Njegova želja me je zelo
prestrašila. Kako, golo?! Zakaj? Odgovoril mi je, da jih s svojimi velikimi
prsmi ves čas namenoma (!) dražil, pa bi radi videli, kakšne so v resnici. Vso
noč nisem mogla zatisniti očesa. Nisem hodila v cerkev, a toliko vere in vesti
pa sem imela, da sem vedela, da to ni prav, da je greh.
Nobena prošnja, nič ni pomagalo. Njegovo ženo sem lepo
prosila, naj zame zastavi lepo besedo, pa me je osorno zavrnila, da naj bom kar
tiho, da je tako in tako od mene več škode, kot koristi.
(nadaljevanje kdaj drugič)
Komentarji
Objavite komentar