Bo jutri sploh še kdo bral?!
knjižne police
okoli mene je ogromno knjig. Knjižne police so polne, še zmeraj kupujem nove.
Moj okus se je z leti korenito zamenjal. Včasih se je tudi ''vračal'' na že prebrane tematike, če sem, seveda, odkrila knjigo, ki je obravnavala podobno temo.
*
*
Pogosto sem se spraševala, zakaj, za vraga, so mi bile blizu knjige, ki niso sodile med ''uspešnice'', ki bi jih moral ''vsak prebrati''. Še danes ne vem odgovora na to vprašanje.
*
v naši dolini sta v času, ko sem se tudi sama spoprijemala z bolj aktivnim pisanjem, živela dva, ki sta mi ogromno pomagala. Prva je bila Neža Maurer. ko sva se kasneje srečevali, je zmeraj razlagala, kako sem prišla k njej, pa sem, četudi mi je rekla, da je na tesnem s časom, kar stala pri vratih in čakala, da se premisli. In se je: prebrala je kar nekaj mojih otroških zgodb in jim dodala tehtne in zelo razumljive pripombe. Večno ji bom hvaležna.
*
V letih, ko sem delala na radiu Sora in vodila »Sredine pogovore« z različnimi (zelo) pomembnimi posamezniki iz sveta literature in kulture nasploh, sem spoznala tudi Frančka Bohanca, pisatelja, esejista, publicista, urednika in literarnega kritika. Spoprijateljila sva se, pogosto sem ga obiskovala ali pa se je ustavil pri meni, v Žireh, ko je iz Gorenja vasi, kjer je imel vikend, prišel po opravkih.
Njegova pisma, v katerih je moje pisanje tudi pokritiziral, še zmeraj hranim.
Ko sem mu prvič omenila, da zbiram resnične zgodbe, da bi jih rada nekoč izdala v knjigi, tej ideji ni bil naklonjen. Menil je, da »en Ivan Potrč« zadostuje, da slovensko bralstvo ne potrebuje še «ene Milene Miklavčič«.
Spodbujal me je, da bi zgodbe, ki sva jih izbrala skupaj, ''literarizirala'', jim dodala svojo osebno noto.
Bil je navdušen, jaz malo manj, saj se je »resnična zgodba«, ki mi je bila ljubša, precej razlikovala od napisane.
Nekoč mi je napisal:« Dobre zgodbe imajo močne, kompleksne in verodostojne karakterje, s katerimi se lahko bralke in bralci poistovetijo. In tvoje so takšne.«
Čeprav bi mu rada verjela, sem bila še zmeraj precej nezaupljiva do svojega ustvarjanja. Kljub njegovim dobrohotnim spodbudam sem s knjigo kar odlašala. Četudi se zadnja tri leta pred njegovo smrtjo (2010) nisva videvala, me je a kdaj poklical.
"A bo že kaj?" mi je zmeraj, tako po ''dober dan'', rekel.
Knjiga ''Ženske'' je prvič izšla leta 2011, a šele potem, ko so me mentorji na različnih literarnih delavnicah spodbujali, naj pa res kaj naredim v tej smeri.
*
Čeprav sem bila ob izidu »Žensk« deležna številnih pohval, sem se kasneje raje posvetila resničnemu življenju, resničnim zgodbam, ki so izšle v štirih knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Kot pisateljica sem se ponovno preizkusila šele ob pisanju krimi-romana »Kje je otrok«.
Zgodbe iz »Žensk« sva lani ali predlani z lektorico Marjeto Žebovec še enkrat dodobra pretresli. Dodala sem še nekaj novih.
Upam, da jih bodo bralke in bralci radi vzeli v roke.
To si zelo iskreno želim, ne nazadnje tudi zato, ker vem, da pisana beseda živi le v primeru, ko jo tisti, ki segajo po knjigah, vzamejo za svojo.
Če bo šlo po sreči, se bom letos posvetila še enemu ponatisu - :Abecedi iz Zakajčkove ulice. Je zelo primerna za prvošolce, in ker je naša Julia letos prvošolka, bodo te črkaste zgodbe ravno pravšnje zanjo in za vse, ki obiskujejo prvi razred.
*
V Tivoliju je nek prostorček, kjer so ležalniki, namenjeni branju knjig. ''A veš, da so bili polni, a vsi so imeli v roke telefone, ne pa knjig," mi je žalostno razlagala Maja.
*
V neki pesmi se sprašujejo, bo vnuk še pel slovenske pesmi, jaz pa se sprašujem, bo jutri sploh še kdo bral knjige?!
Komentarji
Objavite komentar