ZAKAJ JE VEDNO MANJ REDA?

-

 



vir fotke

Grega Jesenovec:«Mene so starši učili o pravicah in dolžnostih...Tudi v šolah...

O samem (redu), pa se takrat sploh ni veliko govorilo. Tako je moralo biti in pika🙂👍«

 

V dobrega pol stoletja se je odnos do vrednot precej spremenil. Na marsikaj, kar je bilo pomembno še moji generaciji, smo danes pozabili, oziroma, se iz teh vrednot odkrito norčujemo. Recimo: nedolžnost do poroke.

Ne vem sicer, kam bi vtaknila odnos do reda, a imam občutek, da ga je iz leta v leto manj.

Nekoč (če uporabim to besedo), je bil red zelo pomemben. Red, ki vključuje tudi hierarhijo znotraj družine, v službi, šoli, v okolju, kjer se je živelo. Otroci so morali, denimo, striktno upoštevati rek:ko odrasli govorijo, otroci naj molčijo. Danes?  😊

Red je bil tudi za mizo. Obroki so bili običajno ob točno določeni uri. Kdor ni prišel, pač ni jedel. Mamam na kraj pameti ni padlo, da bi stregle izbirčnežem. Če nisi jedel, si bil pač lačen.

Ker garderobnih omar- vsaj pri nas- nismo poznali, so morali biti tako čevlji kot oblačila lepo zložena. V vrsto.

Delovno orodje prav tako.

Ko je odbilo ''angelčaščenje'', smo morali biti otroci doma. Pika. Razen v primerih, ko smo se dogovorili s starši.

Red je bil tudi pri vstajanju in spanju. Poležavanje se je štelo med lenobo, lenoba pa je bila greh.

Danes imam včasih občutek, da živim v anarhiji. Je, ko je, pride se, ko se pride, naredi se, ko se naredi.

Sama še zmeraj počnem stvari, ki sem jih počela že v otroštvu. Recimo te, povezane z vstajanjem in spanjem. Tudi odnos do obrokov je približno enak.

Seveda pa se je marsikaj tudi spremenilo. Tuširamo se vsak dan, ne le ob sobotah kot nekoč. 😊 Pa tudi perila ne likam, kot smo ga njega dni. Itd.

Čeprav je red marsikomu odveč, je meni nekako blizu. Zaradi reda se mi zdi, da imam več časa, da ure ne tečejo v ''nič''.

 


Več zgodb tudi na to temo najdete v zbirki knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače

Naročilo: jutri2052@gmail.com




 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več