o hvaležnosti

 

O HVALEŽNOSTI

Aleš Čerin me je spomnil, da je bil včeraj (21.9.) Svetovni dan hvaležnosti. Kako sem mogla na to pozabiti?!

Zapisal je tudi, da je kultura hvaležnosti v času, ko prevladuje ‘kultura upravičenosti’, po domače kultura ''vse-mi-pripada'', ni prav popularna, a je izjemno pomembna za srečno in zadovoljno življenje.

*

Danes sem na nek način hvaležna, da je bilo življenje svoje čase do mene precej trdo. Kdo bi celo rekel, da neprijazno. A prav zaradi tega sem lahko prisluhnila tudi drugim, ki jih je usoda tepla. Če bi živela lagodno in brez skrbi, kdo ve, bi se mi zdelo vredno zapisovati težke zgodbe, ki so jih sogovorniki razgrinjali pred menoj?

*

Dolgo časa sem že na svetu. Videla sem marsikaj, doživela še več. Če dobro premislim, sem hvaležna tudi za preizkušnje, ker sem zaradi njih danes takšna, kot sem.

Z vso gotovostjo trdim, da se zaradi ''preveč dobrega'' človek kvari. Preizkušnje so tistega, ki ga naredijo močnega, ki ga spreminjajo tudi v boljšega.

*

Danes živimo sredi blagostanja, ki ga naši predniki niso nikoli imeli. Še ti, ki prihajajo preko morij, v žepu nimajo le skorje kruha, temveč moderno tehnologijo.

Če nekdo živi v hiši, ki nima napeljane vode, smo zgroženi, kako je to mogoče. Pozabljamo pa, da je bilo takšnih bivališč še pred 40-50 leti ogromno.

Kruha in oblačil je po zabojnikih – preveč. Pa kljub temu govorimo, da so ljudje lačni in nimajo kaj obleči.

Še moji generaciji je bil dragocen vsak dinar. To, da je treba varčevati, smo pili že z materinim mlekom. Ko danes opazujem mladež, s čim vse si nabašejo žepe, ko se iz šole vračajo proti domu, se pogosto resno vprašam, pa ne, da njihovi starši trgajo evre z dreves?

Ne boste verjeli, hvaležna sem tudi, da mi je bil dan kritičen pogled na svet. Da mi je bilo dano, da se – vsaj za zdaj- lahko upiram skušnjavam, ki prežijo tudi na odrasle na vsakem koraku. Lažni preroki si lahko na mojih vratih zgolj polomijo zobe.

Hvaležna sem, med drugim, da se lahko zavedam, da nikoli ne bom vsem všeč. Hvaležna sem tudi za vsak dan posebej, ko se zbudim, pa si rečem, še en lep dan bo pred menoj: lahko se bom veselila, lahko kregala, bentila, lahko bom ta dan preživela v družbi vnukov, bližnjih, lahko bom komu prisluhnila, lahko bom šla na svoje vsakodnevno pešačenje.

Hvaležna sem, da me je življenje te hvaležnosti naučilo. Lahko me ne bi. Tudi to se dogaja.

Je pa res, da biti hvaležen in biti- posledično- z vsem ''zadovoljen, ni eno in isto.

Če sem hvaležna za vse, kar imam, to še ne pomeni, da moram molčati, ko se zgodi kaj takšnega, kar se mi ne zdi prav.

Sem pa hvaležna, da takrat, ko me ''naprosijo'' nič več ne znorim. Da lahko prej ''preštejem do deset''.

Vsi odzivi