VSAKDANJICA

-

 



Ljubezen

Ura je bila skoraj polnoč. Pred zaklenjenimi vrati sem čakala, da in mi jih kdo odpre.

Iz nekaj sto metrov oddaljenega mestnega središča so se, če sem napela ušesa, slišali zvoki kitare. Vedela sem, da se  je tam odvijal koncert, morda je kdo, ki še ni hotel oditi domov, zase ali še za koga drugega, brenkal za prijatelje.

Nenadoma sem z drugega konca parkirišča zaslišala glasove. Najprej pridušene, potem pa vedno bolj razločne. V soju svetilke, ki je bila pritrjena na našo ograjo, sta se izrisala dve postavi: fant in dekle.

On ji nekaj prigovarjal, sem in tja jo je grobo odrinil od sebe, ona je dvignila roko in ga poskušala udariti s torbico, ki jo je držala v roki.

»Ne boš me ne, prekleta prasica,« se je oglasil moški.

»Ti me že ne boš jebal v glavo, idiot,« reče Ona besno in ga poskuša odriniti.

On, za kakšno glavo manjši od nje, jo je vklenil v trden objem, ki se ga je dekle nemočno otepalo.

»Ta trenutek te pofukam, če ne boš tiho, pizda ti materina,« ponovno povzdigne glas. Njegova roka je bliskovito segla med njena stegna.

»Jebeš pa tak fuk kot je tvoj. Nikakav si, da veš, prasec jedni.«

Potem se je zaslišal zamolkel udarec in glava ji je omahnila vstran, kajti klofuta, ki je priletela, jo je presenetila.

»Kar tepi me, kar daj, če misliš, da me boš potem laže fukal. Tepi me, jebeš pofukle kot si ti, jebeš jih!«

Pričela se je dreti na ves glas, njeno vreščanje pa je odmevalo od bližnjih stavb.

Ne da bi razmišljala, sem stopila iz varnega zavetja in se jima z naglimi koraki približala.

»Ali lahko kaj pomagam?« sem zaklicala, prst pa sem držala na telefonu, da bi, če bi bilo treba, poklicala številko 113.

Dekle se je v trenutku odlepila iz fantovega objema. Tudi On se je obrnil proti meni in njegov pogled ni obetal nič dobrega.

»Pizda ti materina, kdo ti je dovolil, da se vtikaš, kurba zajebana!« zavpije Ona.

»Izpizdi, da te ne nalomiva, marš, črta!«

Počutila sem se, kot bi bila iz voska. Srce mi je bilo kot ponorelo.
Molila sem, da bi me pustila pri miru.

»Pusti jo, prasico,« sem ga slišala reči. Zagrabil je dekle za roko in jo potegnil k sebi.

Zavlekla sta se za vogal, in po nekaj dolgih trenutkih tišine so spet odjeknili udarci. Sledilo je njeno ječanje in kričanje, da ga bo ubila, če se je še enkrat dotakne.

Potem je bilo, iznenada, vse tiho.

Oddahnilo se mi je.

Ko mi je mož odprl vrata, sem se še zmeraj tresla od strahu.

Preden sva jih zapahnila, sem se ozrla na drugo stran ceste.

Dekle si je popravljalo obleko, on pa si je zapenjal pas pri hlačah.

Nato jo je objel preko pasu in izginila sta v zatemnjeni ulici.


ena od zgodb iz ponatisa knjige ŽENSKE

IZIDE KONEC OKTOBRA



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več