Mica

 

 

vir fotke

Mica

 

Stvar je zelo preprosta.

To sem ugotovil zarana, ko bi moral odpreti oči in oditi na sprehod, kjer se polulam in pokakam, a se mi ni dalo.

»Kaj ta zmešan pes misli? Da ga bom nesla ven, ali kaj?!« je bentila Mica in me grdo gledala. Bil sem len kot že dolgo ne, ni se mi ljubilo niti pomahati z repom.

»Kristus, zaradi tebe se mi bo še zmešalo,« je rekla in se sklonila k meni.

Ja, res je, samo tega sem čakal!

Zapredel sem kot mačka in se stisnil v njeno naročje.

Potem me je odnesla po stopnicah na vrt, me nežno spustila v travo in zaskrbljeno dahnila: »Ubogi Polde, a je s teboj vse OK?«
Logično, da ji nisem odgovoril, zakaj bi ji tudi?!

Naj jo malo skrbi, kaj pa je včeraj zvečer, ko bi me morala počohati po vratu, nekam odšla, ne da bi mi rekla mu ali bu. Ji bom že dal vetra, prisežem.

Potem sem počasi tekel zraven nje, vmes sem se vsaj desetkrat ustavil, da sem zaznamoval mesta, ki mi nekaj pomenijo. Tačko na srce, pojma nimam, ali je v tem še kaj smisla, saj je v mestu nešteto cuckov, ki počnejo enako, zato pa vsak, še najmanjši grmiček, smrdi kot svinja od našega scanja.

Na bližnjem travniku sem se zapodil za prvo krtino in se olajšal. Oooo, kako dobro mi je delo! Nakar sem začel vleči za vrvico. A ona, kot da me ni videla, kaj šele slišala. Nekomu je telefonirala. Spet!

Domov sva šla molče. Niti enkrat samkrat mi ni namenila spodbudne besede, rekoč: »Poldi, si pa priden, ker si se polulal.«

Ali pa: »Poldi, a si že kaj lačen?«
»Žejen mogoče?«

Počasi sem sopihal za njo, kaj tudi ne bi, jutro je bilo vroče in sopara se je odbijala od tal in me dušila, da sem komaj lovil sapo.

Medtem ko mi je v garaži snemala vrvico, me je raztreseno počohala po glavi in mi v skodelico natočila sveže vode.

»Vsaj to,« sem pomislil in jo vdano pogledal.

Ne rečem, saj jo imam rad, krasna punca je, ampak včasih se mi prav smili.

Svojega življenja nikakor ne bi zamenjal z njenim.

Jaz, na primer, se imam kot v raju. Zanjo kaj podobnega ne bi mogel reči.

Oni dan, ko se je z nekom pogovarjala po telefonu (to mi gre pri njej res na živce), je omenila nekega drugega psa, ki ga podobno razvajajo kot mene. Pri tem je nevoščljivo zavila z očmi in stavil bi, da si je zaželela, da bi tudi njo vsaj sem in tja kdo pobožal po dlaki tako kot mene.

Ulegel sem se na blazino, ki jo je kupila samo zame, in razmišljal.

To je bilo sicer zelo težko opravilo, kajti na soncu, ki je pripekalo skozi okno, sem postajal vedno bolj len in zaspan. Skozi priprte veke sem poškilil, ker me je zanimalo, kaj počne.

Iz kuhinje si je prinesla kapučino in se usedla za računalnik.

Noro.

Nenehno nekaj piše, namesto da bi se ulegla kraj mene in bi se skupaj grela na soncu.

Za trenutek me je pogledala. Prijazno sem ji pomahal z repom v pozdrav, toliko, da se je nasmehnila.

»A ti paše, kajne?« je rekla, vstala in se sklonila bliže. Naslonil sem glavo na njena stopala in užival, ko me je božala po glavi.

Častna beseda, stokrat sem raje pes kot Mica.

Kaj pa ima od življenja, lepo vas prosim! Nenehno nekaj dela, zgodaj vstaja, ponoči ne more spati in vsak, ki vstopi skozi vrata, nekaj hoče od nje. Če želi jesti, si mora vse sama pripraviti. Ne tako kot jaz, ko dvakrat zalajam, pa vsi planejo pokonci in me sprašujejo, bi to ali ono ali kaj tretjega. Nisem še videl, da bi jo kdo pobožal, tako kot nenehno božajo mene. Ali pa da bi, bognedaj, kdaj stopila za drevo in se polulala.

Ne!

Ona to počne v nekem majhnem prostoru, kjer, nesramnica nesramna, še pred menoj zaklepa vrata. Pojma nimam, zakaj, a bom nekoč že izvohal.

Zadnjič, ko sem dobil po trebuhu neke spuščaje, so me peljali k veterinarju. Tam so me prav nesramno otipavali, kjer se jim je zahotelo. A mi je bilo potem celo všeč. Nje nikoli nihče ne otipava. Ne po trebuhu, ne po vratu. Hm, mogoče pa zato ne, ker nima bolh? To moram še razmisliti.

Sploh so ljudje čudni. Ne vem, zakaj se morajo toliko pogovarjati. Mica pa sploh kar naprej godrnja, da nima nikogar za kakšno pametno in lepo besedo.

Mar ni dovolj, če enkrat, dvakrat zalajaš, pa s tem že vse poveš? Preveč govorjenja škodi, to bi ji rad povedal, pa se bojim, da me ne bi razumela.

Kadar zavoham kakšno luštno psičko, vsi drvijo na kup in me spodbujajo. Prav vesel sem, ko vem, da razumejo moje potrebe.

Brez žensk ni nič, vam povem. Vsaj eno ali dve na leto si vsak normalen pes mora privoščiti, ne gre drugače.

Kar se tega tiče, se mi Mica smili v dno srca. Ne pomnim, da bi kakšen moški že kdaj tekal za njo! Težko si tudi predstavljam, da bi ga ona počakala in mu dovolila, da skoči nanjo.

Sto pasjih dlak, to bi bil pa prizor, ki ga ne bi smel zgrešiti.

Obljubim, da jo bom opozoril z laježem, če bom kdaj srečal kakšnega, ki bo primeren zanjo. Če me bo razumela, prav, če ne, naj se pa za seks kar sama pobriga.

Nekaj mi pa vseeno ne da miru: zakaj se ljudje tako neradi čohajo med seboj. Tega ne bom nikoli razumel. Mar ne vedo, kako dobro denejo prsti, ki se sprehajajo po vratu ali po trebuhu? Mmmmm, saj se ne pritožujem, jaz sem tega deležen v obilju, ampak Mica ... Kako lahko leže k počitku, če je nihče ne gladi po koži?

Namesto tega gre, ženska zmešana, pod tuš, brrr, in se tam povsem po nepotrebnem namaka več kot pol ure. Čemu je to podobno? Spodoben pes, ki kaj da nase, ne bo nikoli dovolil, da ga okopajo več kot enkrat na štirinajst dni. Pa še to je, za moje pojme, odločno preveč.

Ljudem nekaj koleščkov manjka v glavi, vse kaže tako.

Aha, spomnil sem se, da imam pod kavčem skrito eno kost. Za hude čase, če bi kakšen dan slučajno pozabili name.

Ja, ja, saj vem, da se to zlepa ne bo zgodilo, a vendarle. Kaj pa veš, kaj ji lahko pade na pamet.

Mica ima na okenski polici razstavljene rože. Kakšna nepotrebna navlaka! Mar bi šla v mesnico k Janezu. Prepričan sem, da bi ji z veseljem naložil polno vrečko kosti. Uf, to bi bili užitki, če bi jih razstavila po stanovanju!

Ehja, vem, da tega ne bo naredila, čutim v svojih (!!) kosteh.

Malo bom zadremal. Res sem neumen, da se ukvarjam z njo. Ima pač smolo, da se je rodila kot človek in ne kot pes. Grem se še malo podrgnit ob njene tace. Križana gora, kako hladne so.

»No, no, Polde, saj si priden,« je rekla in stegnila roko.

Zgodba je iz knjige ŽENSKE, ki bo konec oktobra, po 15 letih, doživela ponoven ponatis