Z zaupanjem razkrivati prikrito

-

 




Z zaupanjem razkrivati prikrito

Pred časom sem zaradi zdravstvenih težav obiskala zdravnika- specialista.
Zelo prijazno me je sprejel, potem pa, ko sva se usedla, mi je prepustil besedo:« Povejte, kaj vas teži.«
Iz izkušenj, bolj ali manj bridkih, sem vedela, da je zdravnikov čas zlato, zato sem svoje težave stlačila v nekaj kratkih in jedrnatih misli.
»Imava čas, nikar ne hitite!« me je prekinil in hkrati spodbudno pokimal z glavo.
Mislim, da sem mu v dvajsetih minutah, ko sem potem govorila, povedala še tisto, kar nisem nikomur pred njim.
V tej mimobežni, a zelo zgovorni osebni izkušnji se skrivajo razlogi, zakaj so bili tudi pogovori, ki sem jih imela v skoraj štiridesetih letih, vsebinsko bogati in zelo izpovedni.
Za sogovornika si je treba vzeti čas. Redki so, ki bi se lahko odprli v trenutku, še redkejši so tisti, ki bi v nekaj besedah povedali vse, kar bi nas zanimalo. Bogatejše, kot so izkušnje, več časa potrebujemo, da jih slišimo. Pomembno je, da pripovedovalcu ne skačemo v besedo, da ne polemiziramo z njim, ne dvomimo v povedano.
Med pogovorom (poslušanjem) se izogibajmo komentarjem, ker z njimi odvračajo sogovornika.
Če sogovornik trpi zaradi občutka manjvrednosti, ki ga dobiva od domačega okolja, ga med pogovorom primimo za roko; daj mu vedeti, da nam je mar zanj. Brzdajmo se po najboljših močeh, če je sogovornik ideološko na drugem bregu kot mi. Ne podcenjujmo sogovornika, zlasti če so starejši in če so na videz bolj preprostega duha. Imajo izkušnje, ki jih mi nimamo.
Pokažimo hvaležnost ob povedanem, četudi v sebi nismo najbolj zadovoljni.
Človekova intima je nekaj svetega, nedotakljivega. Zato se mi zdi prav, da je ne izpostavljamo pod pravimi imeni. Pa tudi, zakaj bi jo? Pomembni so zgodbe, doživetja, izkušnje in ne, kdo stoji za njimi.
Včeraj sem enemu od urednikov s katerim sodelujem, poslala zgodbo o neki ženski. Na videz s(m)o jo poznali vsi, o njej s(m)o vedeli ''vse'', a očitno je nihče od nas ni niti približno poznal.
Moj urednik mi je, ko je zgodbo prebral, poslal tole: "Milena, hvala, končno si poslala, sem brž prebral, lepo se bere, z veseljem objavim. N. sem poznal le na videz, zdaj jo bolj cenim.''

Ne mine teden, da ne bi na pogovornih in literarnih večerih pripovedovala o svojih izkušnjah. Zelo si želim, da bi se besede prijele, da bi imeli tudi v sredinah, kjer živimo, več priložnosti za pogovore. Tudi zaupne!

Pa lep dan vam želim!
Morda je slika naslednjega: srce in drevo

Vsi odzivi

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več