je preklinjanje grda navada?

 

čipka: Iva Sobočan, Žiri

Mateja Kralj je na FB portalu ''Bilo je nekoč'', objavila poročno fotografijo svojih starih staršev. Prisotni se držijo zelo resno, nihče se ne smeji. Nekdo od komentatorjev je potem vprašal, zakaj takšna resnost.

Nihče ni vedel.

Pa bi lahko, če bi vsaj mičkeno poznali navade naših prednikov.

Za resnost na takšnih, zelo pomembnih fotografijah, je bilo več razlogov.

Eden od njih tiči tudi pregovoru, ki pravi ''danes smeh, jutri jok''. Ljudje so se samoiniciativno obnašali, zavedajoč se, da se ni dobro smejati, da se ženin in nevesta ne bosta v zakonu preveč jokala.

Drugi je bil pa čisto praktičen: Veliko ljudi (dentisti, oziroma zobozdravniki, so bili zelo zelo redki in strašno dragi) je imelo že ob poroki precej neurejeno zobovje, iz katerega je največkrat tudi hudo smrdelo.

Zato, da teh ''škrbin'' ne bi kazali tudi na fotografiji, so ustnice tiščali skupaj.

Stari, dobri časi

Danes pogosto slišimo, kako lepi časi so bili nekoč! Napaka! Že od Eve in Adama naprej so bili ljudje ''krvavi pod kožo''! Tudi naši (pra)dedje in (pra)babice so počeli marsikaj, kar jim danes, ko jih gledamo vse krhke in nebogljene, ne bi mogli niti pripisati.

V Gorenji vasi so pred drugo svetovno vojno imeli župnika, ki je s prižnice rad grmel nad dekleti, ki niso bile več nedolžne, ko so se poročile. Nekoč se je ena v takšni pridigi prepoznala. Sklenila je, da bo župnika tožila za odvzeto čast in dobro ime. Na sodišču se je – tudi s pomočjo prič – izkazalo, da se župniku ni niti sanjalo, da je dekle že izgubilo svoj krancelj. Sodnik je bil strog gospod in ji je naložil denarno kazen, pa še opravičiti se je morala.

Irenca se je na žirovski konec priselila s Tolminskega. Od moža je bila nekaj let starejša, zato je bila še toliko bolj ljubosumna na vsako lepšo in mlajšo. Nekoč se ji je zazdelo, da se pevka na koru, s katero se nista najbolj marali, spogleduje z njenim možem. Ko je prišla domov, ji je napisala ogorčeno pismo, v katerem je bilo mogoče prebrati, da »iz zanesljivih virov ve, da je njenega moža že trikrat prosila za spolno občevanje«.

Za kazen, ker razdira zakonsko srečo, ji je preklela živino v štali ter dodala, naj jim crknejo vse kokoši, če ne bo nehala z nadlegovanji. Irenca ni računala, da bo obtoženka pokazala pismo župniku, ta jo je napotil k advokatu v Škofjo Loko, prišlo je do tožbe in Irenca [M1] je zaradi žaljenja časti plačala dvesto dinarjev kazni.

Nasploh so imele ženske včasih zelo bogat besedni zaklad različnih kletvic in zmerljivk. Tako je Johana, dekla na večji kmetiji, v pijanosti ozmerjala gospodinjo: »Prekleta baba hudičeva, ničvredna kuzla, se samo kurbaš, pocestnica, prekleta čarovnica, jalovka pokvečena, ti boš meni očitala dva štamperla šnopca, ti!« Izrečene besede je gospodinja nemudoma zapisala, Johana pa si je z njimi zaprla vrata na marsikateri spodobni kmetiji.

Kratko je potegnil tudi Lovrenc. Dekletu, ki ga je zavrnilo, je očital, da je graničarska kurba. Nesojena tašča pa mu ni ostala dolžna in mu je vrgla pod nos, naj si naštima eno ključavnico na curaku pa eno na gobcu, da ne bo kot govedo otresal z njima.

Polona je zanosila, pa ni vedela točno, ne s kom, ne kako. Odločila se je, da bo obdolžila kar gospodarja, ki je res nekajkrat prišel k njej, v podstražnico, v vas. Spet je moral župnik odigrati vlogo razsodnika. Polona mu je razložila, kako jo je gospodar šlatal in jo grabil z rokami za sase (prsi). Pa jo je župnik vprašal, če je tudi tisto reč vtaknil v njeno špranjo. Dekle je odgovorilo, da ne, ker ni bilo časa. Kdo pa je bil tisti, ki mu je uspelo spraviti šurka v luknjo? Polona je menda stegnila roko in začela s pomočjo prstov naštevati imena, ki so bila tudi župniku zelo domača …

Slavka si je, če je le mogla, šla hladit živce na vas. Je že našla katero, ki ji je prisluhnila! Nekoč je raztrobila naokoli, kako se ga je Jože napil, motil nočni mir in žalil župana ter njegovo ženo pod njunim oknom. Klevete so prišle na ušesa Jožetovi ženi, ki je nemudoma izpustila delo iz rok, ravnokar je zaklala piščanca. Stekla je do Slavke, začela kričati nanjo in jo zmerjati, potem sta si ženski skočili še v lase, krvavi sledovi piščanca pa so našli mesto tudi na obrazu in vratu nasprotnice. Radovedneži, ki so prišli bliže, so se ustrašili, da je kri prava, poklicali so orožnika, ki je obe odpeljal v svojo pisarno in jima zagrozil z ječo, če ne bosta dali miru.

Spomladi leta 1954 je Pepca zmerjala Francko s partizansko kurbo, češ da si je privilegije pridobila z ritjo in kurbanjem. Pepca se je morala še istega dne zglasiti na Postaji milice v Kranju, kjer so jo zasliševali do treh zjutraj. Kaznovana je bila z enomesečnim zaporom.

Nekaj let kasneje je Lipe za tiste, ki so šli od nedeljske maše, izjavil, da so cerkvene pokveke. Posledic ni bilo nobenih, le ljudski glas si je besede, kot kaže še danes, za vse večne čase zapomnil.

Danes?

Današnji besedni zaklad težkih zmerljivk je zelo plitek. Začne se s ''kurbo'' in konča s ''prasico''. Vmes je še nekaj uvoženih iz ''južnih krajev'', ki pa jih ne bom naštevala. Ima pa ta moj ''včasih'' velik plus: če so preklinjali otroci, so jih dobili po ustih. Nekateri starši so celo vztrajali (četudi sami niso bili za zgled), da si morajo jezik umiti z milom. Menda je vsaj za nekaj časa zaleglo.

Moj ded Luka, rojen konec 9. stoletja, denimo, je bil zelo gajsen mož. Bil je prepričan, da so ženske njegova ''pravica''. In če ni dobil doma, je šel drugam. Preklinjal pa nikoli ni. Ker preklinjanje pa je bilo zanj velik greh!

Drugi časi, druge navade!
A nekoč in danes velja enako: preklinjanje je zelo grdo!

---

Več zgodb o navadah prednikov najdete v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Naročilo (knjige so znižane na 20 €) : jutri2052@gmail.com

ali v vseh SLO knjigarnah.