beseda, dve o čistoči - nekoč

 

Umivanje

Osebna čistoča, povezana z umivanjem, ni imela splošnih pravil.

Pri nekaterih boljših hišah je veljalo, da si je treba vsaj vsako soboto umiti noge. Po navadi so jih namilili do kolena, morda še kakšno ped čez. Naprej pa niso šli, ker se jim ni zdelo spodob­no.

Ženske so se umivale naskrivaj, v lavorju ali lesenem škafu. Zvečer so ga prinesle v kuhinjo in se na hitro očedile v njem: obraz, roke in noge. Tega, kako naj skrbijo za čistočo med menstruacijo, niso vedele. Splošno mnenje je bilo, da so takrat nečiste in da se med nogami ne smejo dotikati. Le tiste najbolj korajžne so se razkoračile nad lavorjem in si sprale kri, ki se je praviloma že strdila po stegnih.

Marsikje je vode primanjkovalo. Pomagali so si po svoje: oče se je umil prvi, za njim pa še drugi. Vodo si je pljusknil po obrazu, potem jo je otresel po tleh, da se je laže – brez dvigovanja prahu – pometalo. Zadnji so prišli na vrsto otroci, takrat pa je bila voda že gosta od umazanije.

Mnogi ob spoznanju, v kakšni svinjariji so živeli predniki, vihajo nosove. Ob tem pa pozabljajo, da so bile družine zelo številne, da so v hišo prihajali tudi hlapci in dekle, berači. Tisti, ki so imeli vodo na dvorišču (šterno, korito), so bili srečneži. Mnogi so ponjo hodili k studencu. Potem jo je bilo treba tudi pogreti. Si predstavljate, koliko časa bi trajalo vsakodnevno umivanje, preden bi se zvrstili vsi, tudi številni otroci?

Umivali so se ob večjih cerkvenih praznikih, ob poroki, smrti. Švic jih, zanimivo, sploh ni motil.

Poldeta pa so vzgajale tri tete. Živeli so na večji kmetiji in ena od tet je pred tem služila pri gospodi v Celovcu, zato je svoje navade o čistoči prenašala tudi na domače. Polde se je moral – kljub veliki jezi – umivati vsaj enkrat na teden. Ko so za to izvedeli prijatelji, so se iz njega norčevali in mu šlekali, da če ne smrdi po znoju, pa po babji komandi.

Lipe (1916): »Spominjam se, da so naš ata imeli pri postelji, na polički, nožičko. Bila je manjša, z ukrivljenim rezilom. Ko sem se oženil, mi je eno zelo podobno porinil v žep z besedami, da mi bo še prav prišla. Šele od hlapcev sem izvedel, čemu služi. Okoli curaka so se čez dan nabirale dlake, ki so izpadale, pomešane s sirčki, ki so se luščili ob premikanju kožice okoli glavice. Če si možakar vsega našteta ni postrgal z nožičko, ga je pri naskakovanju ženske močno oviralo.«

Frančiška (1921): »Rodila sem se v kajžarski hiši, v vasi pod Blegošem. Očeta po ves teden ni bilo doma, mama pa je garala na njivah. Skrb za družino je tako padla na moja ramena, četudi sem bila stara komaj osem let. Otroci nismo bili le umazani, bili smo tudi smrkavi, hrastavi, potolčeni, ušivi … Manjši so bili oblečeni le v srajčke, lulali in kakali so povsod, kjer jim je od riti padlo. Pozimi, ko je oče pripeljal v hišo tudi živali, je neznosno smrdelo po scanju. A kaj smo hoteli? Če bi ostale v štali, zbiti iz nekaj desk, bi zmrznile. Poleti je bilo laže. Pogosto smo se izmuznili do pašnikov, kjer so imeli kmetje čebre, v katerih je bila voda za žejno živino. V njej smo čofotali, pa ne zato, da bi se umivali, temveč zato, ker nam je bilo vroče. Za nohti je bilo zmeraj črno, podplati prav tako. Pri hiši so bili le eni čevlji, pa še te je obul tisti, ki je šel v šolo. Ko smo šli na veliko potrebo, smo se obrisali z listjem ali travo. Kadar smo prišli do kakšnega časopisa, smo bili presrečni. Narezali smo ga na trakove, a kaj, ko ga je na stranišču hitro zmanjkalo. Bila so na štrbunk, znotraj in zunaj pa je nenehno brenčalo polno mesarskih muh. Gnojnica je iz štale tekla kar po travniku. Spominjam se, da so tam rasle najbolj debele češplje. Nekoč je bratu spodrsnilo, ko je lezel na drevo, čofnil je v gnojnico, a ker pri hiši nismo imeli nobenih rezervnih hlač zanj, se je zavil v očetov suknjič, dokler se mu hlače niso posušile na soncu, potem pa je spet zlezel vanje.«

To, da je bila nečistoča telesa nekaj vsakdanjega, so priznavali tudi tisti, ki so izdelovali moške srajce. V trgovini je bilo namreč mogoče kupiti tudi goljufe (ovratnik in v obliki podolgovatega jajca podaljšan sprednji del srajce), ki so si jih moški nataknili pod suknjiče.

več zgodb tudi o čistoči, najdete v zbirki knjig OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, ki jih lahko izposodite v knjižnici ali kupite v knjigarnah in tudi pri meni osebno.

S posvetilom. 

Pišite na mail: jutri2052@gmail.com