tudi mladi vedo: pomembno je poznati svoje korenine

 

Sem in tja je pri meni zelo živahno. Ne prihajajo samo tisti z zgodbami, pridejo tudi tisti drugi, ki želijo izdati knjigo o življenju v njihovi lastni družini – nekoč in danes.

Nekateri to storijo na humoren način kot l. K., ki izhaja iz t. i. umetniške družine. Že nekaj časa zapisuje zgodbe o ženskah, ki so grele postelje njegovih prednikov, ki so imeli takšna in drugačna umetniška nagnjenja.

Tudi letošnje poletje se je dogajalo marsikaj. Izdani sta bili že dve ''družinski'' knjigi, pri katerih sem sodelovala le z ene par nasveti. Pripravljam Jožetove kratke zgodbe, upam, da jih bodo bralci radi brali.

Zbirajo se zgodbe za peto knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače. Kot kaže, bo v njej največ doživetij, ki mi jih je povedala FB prijateljica L.

V krogu družine, morda tudi širše, se še zmeraj bere Ljerkina zgodba, pa Otove anekdote, Marinkino življenje, pa spomini na prednike, ki so jih zapisali Borut, Jasna in Kaja.

Pa naj še kdo reči, da mlademu rodu ni mar za družinsko nestvarno dediščino! V minulih letih je nastalo več knjig ''domače izdelave'', ki so jih- tudi na mojo pobudo- izdelali tisti, ki so jih navdušile moje knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače.

*

Saj prav to je namen teh knjig: da ljudje, ki jim je mar, raziščejo zgodovino svoje družine in s pomočjo še živečih sogovornikov zapišejo zgodbe, ki bi šle sicer v pozabo.

Ena teh, ki je to storila, je bila tudi Kaja. Med drugim mi je nedavno tega napisala tole:

»draga Milena,

Z vašo knjigo Babice, hčere in vnukinje) sem prvič prišla v stik v času kovida. Babičina sestra Milka, mi ji rečemo teta Milka, je bila med prvimi, ki je zbolela za to težko boleznijo. Po prihodu iz bolnišnice, jo je pri njenih 88-ih letih nekdo moral negovati. Ker je bila sestra noseča, mami pa še v službi, sem to vlogo sprejela jaz. Za menoj so bili zadnji izpiti na fakulteti, diplomsko nalogo pa sem lahko pisala tudi pri teti.

Korona je bila za teto, strastno bralko, zelo neprijetna, saj se ji je drastično poslabšal vid. Kadar sem le mogla, sem ji potem brala iz vaše knjige. Nekaterih zgodb sicer nisem razumela, ker so se odvijale v času, ki ga nisem poznala, a mi je teta v pogovoru razložila podrobnosti, o katerih nisem vedela praktično nič.

Čisto slučajno je najin pogovor ob eni od vaših zgodb odprl tudi vprašanje, zakaj je ostala vse življenje samska. Teta mi je razkrila, da zato, ker sta bili z mojo babico obe zaljubljeni v istega moškega. Ker je bila babica noseča, se je ta moški pač poročil z njo, čeprav je imel teto Milko rajši. To je bila zame velika novica, o kateri se je pri nas molčalo. Teto Milko smo imeli za malo čudaško, vsaj tako jo je prikazovala babica.

Prav ta dogodek je potem botroval moji odločitvi, da začnem tetine zgodbe zapisovati. Na tem mestu se vam, draga Milena, iskreno zahvalim za vso pomoč in pripravljenost, da mi stojite ob strani in mi pomagate. Bog vam povrni!

V letu dni, kar sem bivala pri teti, je nastala drobna knjižica z okoli 80 stranmi. V njej so opisani dogodki, ki so, žal, šli v nos tudi sorodnikom. Menili so, da bi morala teta molčati.

Bratranci in sestrične nismo bili tega mnenja. Veseli smo, da je teta razkrila marsikaj, kar je naše sorodstvo nezavedno delilo med seboj. Med drugim tudi krivice, ki so se v preteklosti dogajale okoli dedovanja, pa se o tem ni govorilo. Med sorodnicami smo imeli dve nezakonski mami, ki sta v času tik pred 2. svetovno vojno doživeli marsikaj hudega. Tudi teta bi bila srečno poročena, če ne bi moškega, ki ga je spoznala že v srednjih letih, ubila strela. Mami je zato vedela, pa ni nikoli oporekala tistim, ki so se iz tetine samskosti norčevali.

Draga Milena, vaše knjige so tudi za nas, mlajše, neprecenljivo darilo, saj nam odpirajo vpogled v čase, o katerih vemo zelo malo ali nič.

Knjižico s tetinimi zgodbami sem podarila tudi mentorju pri moji diplomski nalogi. Zelo jo je bil vesel!

Vaše knjige so bile nekakšen posrednik, s pomočjo katerega sem o lastni družini izvedela stvari, o katerih se ni govorilo. Skupaj z bratranci in sestričnami smo vam hvaležni, da ste knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače napisali. Mi smo zaradi vas bogatejši, življenje prednikov pa bomo znali ceniti tako, kot si to zaslužijo.''