kdo bo koga?

 

V zadnjem času počasi odhajajo moji ljubi sogovorniki, tisti, ki so bili rojeni med 1925 in1935. To je generacija, ki ni imela ne vem kakšne formalne izobrazbe, imela je pa ogromno izkušenj in predvsem zdrave kmečke pameti. Albin, ki smo ga pokopali enkrat spomladi, mi je večkrat ponovil: »Bolj kot bo živela družba v blagostanju, manj se bo ukvarjala z resničnimi problemi, bolj bo iskala dlake v jajcu.« Da je imel prav, ugotavljam malodane na vsakem koraku.

Naši vaši, nakar še ženske kvote

Slovenski medijski prostor se šibi od prerekanj na račun »naši-vaši«. Če se za trenutek osredotočimo zgolj na dogajanja znotraj RTV hiše, potem lahko hitro – brez razmišljanja – spoznamo, da je vse, kar sodi v kategorijo »naši«, perfektno in vrhunsko, v tistem drugem predalu pa so sami takšni, ki jim v ljudskem jeziku rečemo bedaki, nesposobneži, kreteni in idioti. Zato je »logično«, da morajo biti na oblasti samo »naši«, ker so pač tisti, ki to niso, za družbo »škodljivi«. S podobnimi podtoni se igračkamo pri ženskih (moških) kvotah. Ženske so kar naenkrat bolj sposobne od moških, bolj ustvarjalne, imajo večje vodstvene in še kakšne sposobnosti. In ker je tako, je logično in samoumevno, da jih postavimo povsod tja, kjer do zdaj še niso bile. Ker šele potem, ko se bo to zgodilo, bo postal svet boljši, strpnejši in humanejši.

Tri četrt življenja sem živela v bolj ali manj izrazitem patriarhalnem svetu, ko je imel moški glavno besedo. Ne pa tudi prve in zadnje, da me ne boste narobe razumeli. Značilno za tiste čase je bilo, da smo vedeli, da »ženska podpira tri vogale pri hiši, moški pa le enega«. Moški je bil glava družine, ženska pa njen vrat. Prepuščam vas domišljiji in si o vlogi enega in drugega ustvarite svoje mnenje. Družba je bila še desetletja po 2. svetovni vojni, torej v času, ko so si ženske na papirju izborile veliko pravic, izrazito naklonjena moškemu spolu. Če se poglobite v zgodbe iz tega časa, boste to tudi sami spoznali! Moški so modrovali, ženske so kokodakale. Slabšalni izrazi so se v ljudskem jeziku, ki še zmeraj prihaja do izraza zlasti na družabnih omrežjih, prenesli tudi v 21. stoletje.

Kje se vse začne?

A vse, kar je v družbi pomembnega, se začne v družini. Tam se oblikujejo vrednote, ki nas spremljajo tudi v odrasli dobi. Če se takrat naučimo, da sta si ata in mama enakopravna, če nas oče s svojim obnašanjem prepriča, da se je z mamo treba pogovarjati, jo spoštovati, z njo usklajevati različna mnenja, bomo to počeli tudi sami, ko se bomo soočali s podobnimi izzivi. Različne, zlasti negativne navade se podedujejo. Žal. Ker se o njih ne pogovarjamo, ima pregovor »jabolko ne pade daleč od drevesa«, pri nas tako veliko in tudi uničujoč vpliv. Primer: Metka se je že v otroštvu naučila, da je oče do mame in otrok agresiven, da mora imeti svoj prav, čeprav se pogosto moti in s svojo trmo naredi več škode kot koristi. Hkrati pa se je Metka tudi naučila, da mama preživi le, če je spletkarska, če je na videz ponižna in klečeplazniška, za očetovim hrbtom pa spodkopljeva njegovo avtoriteto na tisoč in en način. Predstavljate si, s kakšnimi vzorci Metka opremi svoje lastne otroke, preden odidejo v svet!

A vse, kar je v družbi pomembnega, se začne v družini. Tam se oblikujejo vrednote, ki nas spremljajo tudi v odrasli dobi. 

Včasih imam občutek, da je družba, v kateri živim, polna besa. Kot bi se želela maščevati za vse, kar je moški v preteklosti počel narobe. Zakaj takšna želja po kastraciji moškega? Bitka za »ženske kvote« na silo, na vse ali nič, ni dobra. Nihče pri zdravi pameti ne bo verjel, da so ženske boljše, pametnejše, uspešnejše in zaslužnejše, da lahko »le« s pomočjo kvot preplavijo tudi vodilna mesta v gospodarstvu in zunaj njega. Če to počnemo, nismo nič boljši od prednikov, ki so počeli enako, le da s predpostavko, da ženske spadajo zgolj za štedilnik. Težave so, tega nihče ne zanika. Kakor koli obrnemo, ženske bi si morale izboriti svoje mesto med »izrazito moškimi poklici« zgolj in samo z lastnimi kompetencami. Če ji bo dano, da se povzpne na vrh po »kvotnem sistemu«, zlepa ne bo enako spoštovana kot tisti/tista, ki si je svoj položaj priboril/-a s poštenim delom. Vem, da je v tem trenutku še prezgodaj, a vprašanje, ki se ponuja samo od sebe, je, kdaj bodo povzdignili glas tudi tisti, se imajo za nebinarne (genderqueer) osebe?

Kaj storiti?

Živimo v času, ki pravzaprav ponuja zgolj zahteve in bolj malo konkretnih rešitev. Vsi se kar naprej pritožujemo (sem in tja tudi sama nisem izjema), a na to, da bi iskali rešitve, kar ne pomislimo. Škof Jeglič, ki je bil daljnega leta 1908 s svojo rdečo knjižico eden prvih, ki je bil izrazito naklonjen ženskam, je danes bolj kot ne postavljen na stranski tir in zasmehovan zaradi svojih drugih zdrsov, ki jih – kot lajna – ponavljajo tudi šolski učbeniki. O konkretnih medsebojnih odnosih že znotraj lastne širše družine vemo bolj malo ali nič, ker se pač o teh stvareh ne pogovarjamo. O perečih vprašanjih, ki se porajajo v odnosu med moškim in žensko prav tako ne. Ponavljamo ene in iste floskule, ki negativnosti v odnosih le potencirajo, rešujejo jih pa ne.

Ponavljamo ene in iste floskule, ki negativnosti v odnosih le potencirajo, rešujejo jih pa ne. 

Kdo bo koga? Zakaj, po drugi strani, zasmehujemo žensko, ki želi biti predvsem mama? To počnejo celo znane političarke – posredno ali neposredno tudi preko Orbanovih ukrepov na račun družinske politike. Zakaj s takšno lahkoto stremimo k neki uravnilovki? Zakaj ne dopuščamo ženski – in ji to hkrati omogočimo –, da se posveti tisti vlogi, ki ji je najbolj pisana na kožo? Kdaj bomo kot družba toliko dozoreli, da nam bo čisto vseeno, ali je nek strokovnjak naš ali vaš, ali je ženska ali moški, da nas bodo zanimale le njegove sposobnosti?

Menim, da bi morali iti pogovori o tem, v kakšni družbi želimo živeti, v drugo smer. V tisto, v kateri bo pomembno, kaj znaš, kaj lahko daš in kaj ter koliko lahko pripomoreš, da bo svet okoli tebe boljši in plemenitejši. Vem, da je ustvarjati kvot lažja rešitev, a žal ta pot ne vodi v boljši jutri! Če razmišljate drugače, me boste težko prepričali, da se motim. Ker do tukaj, kamor sem prišla, sem prišla z lastnim trudom, ne s pomočjo kvot. In na to sem, verjamete ali ne, zelo ponosna.