imajo sodobne hiše dušo?

 včeraj smo se pogovarjali o tem, kako danes gradijo hiše. Pogosto je to tako, da to počne gradbeno podjetje, ko je hiša nared za vselitev, lastnik dobi ključe- in to je to. Še prej pa najame človeka, ki se razume na notranjo opremo.

Praktično se potem lahko zgodi, da je hiša sicer od lastnika, a duša hiše- ne!

Skratka, naš včerajšnji klepet se je vrtel okoli ''odprte'' dnevne sobe in stopnic, ki iz nje vodijo v prvo nadstropje, kjer so spalnice. Zaradi ''odprte'' dnevne sobe so te zelo majhne.

Kljub- na videz- ogromni hiši, nimajo niti prostora za morebitne goste. Vedno bolj razmišljajo o tem, da bodo hišo ali prodali nekemu naivnežu ali pa bodo ''doštukali'' manjkajoči strop in na ta način prišli do prepotrebnih sob.

*

Kako pa je bilo včasih?

Zelo drugače. Vselili se nismo še isto leto ali naslednje, gradnja je trajala po več let. Kamen na kamen....

In tudi zato s(m)o starejši samograditelji tako navezani na svoje ''zidovje'', ker poznamo v njem sleherni kamen, sleherno lopato peska, cementa...

*

Prilagam krajši odlomek o zidavi hiš nekoč, več zelo konkretnih zgodb pa si lahko preberete v prvi knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Prej, preden so Žirovke stopile v zakonski stan, so imele kupljeno spalnico in nekaj oblek, kot da bi slutile, da bodo morale v zakonu namenjati denar drugim rečem. Praktičnost, šparovnost in tudi kanček pozitivne foušarije so velikokrat pripomogli, da so dekleta na skrivaj tekmovala med seboj.

Nihče od mojih sogovornikov, tistih, ki jih štejem med graditeljske pionirje, po poroki ni več stanoval pod domačo streho. Očitno je bilo oddajanje sob ali manjših stanovanjskih enot po vojni bolj donosno kot danes, saj so pari, s katerimi sem se pogovarjala, stanovali pri zasebnikih, za stanovanje, ki je v večini primerov vključevalo le spalnico in kuhinjo (sanitarni prostori so bili skupni vsem prebivalcem v hiši), so plačevali kar lepo najemnino (okoli sto dinarjev – približno desetino plače).

V večini primerov so se morali kar najhitreje preseliti na svoje, ker so lastniki hiš njihovo stanovanje želeli oddati drugemu ali pa so ga potrebovali za lastne otroke, ki so se ženili.

Moji starši so stanovali pri očetovi sestri Mici na Valeriji (del Žirov), kjer so imeli v uporabi celo zgornje nadstropje, na podstrešju pa je mama ponavadi sušila perilo. Ena izmed sob je bila zaklenjena, ker je imela teta v njej spravljene svoje reči. Spominjam se velike kuhinje, štedilnik je bil tik ob vhodnih vratih, pod oknom je stal divan, zraven pa gredenca v drap in svetlo zeleni barvi. Iz kuhinje so vodila vrata v spalnico, kjer je takoj za vrati stala moja posteljica, starša pa sta spala v veliki zakonski postelji, del omare, se mi zdi, pa hranita še dandanašnji.

V pogovorih za pričujoči zapis je sodelovalo 16 lastnikov stanovanjskih hiš, ki so bile zgrajene od leta 1948 do leta 1963.

Praviloma so se Žirovci lotili zidave šele po poroki. Najprej so pripravili material. Pesek so kopali v Lajšah v Gorenji vasi, Osojnici ali pa so ga vlačili iz rek: iz Rakuljščice pa tudi iz Sore. Za dovoljenje je bilo obvezno treba vprašati lastnika zemljišča, od koder je bil dohod do reke oziroma do kamnoloma. Ženske so bile pri delu povsem enakovredne moškemu, prav nič jim ni bilo prihranjeno. Poleg dela so hkrati skrbele še za otroke, ki so bili največkrat majhni.

»V Lajšah sva sama nakopala trideset kubičnih metrov peska. Točno sem imela izračunano, koliko lopat vržem v karjolo (samokolnico), da je polna. Niti za en sam meter se nisem zmotila,« je povedala Veronika.

Material za hišo so pripravljali po službi. Ob dveh, ko je bilo konec šihta, so šli najprej domov, kjer so nekaj malega pojedli, potem pa na kolo do vode ali kamnoloma, kjer so ostajali do trde teme. Pesek je bilo treba večkrat predeti: iz kamnoloma ali vode ga je bilo treba prepeljati bliže glavni cesti, kjer so ga naložili na tovornjak, in ga, če je bilo vreme lepo, tla pa suha, pripeljali na parcelo, v nasprotnem primeru pa so ga stresli v bližini, za cesto, od koder so ga lastniki spet s karjolami zvozili na pripravljeno in očiščeno mesto na parceli.

»Ko sem naredila devet kupov, sem vedela, da bo s šihta prišel mož in mi pomagal,« mi je rekla ena od sogovornic.

Isti pesek je bil potem prekidan najmanj šestkrat, preden je bil uporabljen.

Za gradnjo so potrebovali tudi kamenje, ki so ga najprej iz vode znosili na kupe, z vozom, trugo ali tovornjakom pa nato odpeljali na parcelo.

Zanimivo je bilo tudi to, da je bilo pogosto odvisno od sreče, ali so gradbeni material (predvsem železo in cement) v trgovini imeli ali ne. Kadar so ga dočakali, ga je bilo treba takoj vzeti in plačati, nihče niti pomislil ni, da bi prebiral med bolj ali manj kvalitetno ponudbo. Ko je česa zmanjkalo, se ni nikoli vedelo, kdaj bo skladišče trgovine vnovič polno. Kupcev je bilo veliko več, kot so bile zmogljivosti proizvodnje.

Leta 1952 je bil žakelj cementa po 15 dinarjev, 1955 pa po 20 dinarjev.

Pri gradnji je bilo veliko nesreč, ki pa niso imele hujših posledic. Seveda, če odmislimo težave s hrbtenico, ki so se pojavljale zlasti pri ženskah po štiridesetem letu. Veliko je bilo povsem ženskih težav, povešene maternice, obrabljena vretenca, vnetje ledvic, slabokrvnost, podhranjenost, kar je bilo treba pripisati posledicam težaškega dela.

Veliko je bilo tudi padcev, poškodb zaradi žebljev, udarcev in posnete kože. Če se je le dalo, so poškodbo zdravili sami, zdravnik je prišel na vrsto v skrajni sili.

Ko je bil gradbeni material pripravljen, se je pričela trnova in zelo dolga pot do gradbenega dovoljenja.

če bi jo želeli kupiti (20€), to sporočite na mail jutri2052@gmail.com