POGLEJTE, MOJI LJUDJE PRIHAJAJO

-

 


dragi prijatelji,

 

Od srca vam hvala za velik odziv.

Veste, pisanje in zbiranje zgodb je še najlažje delo. Pridete k meni, pogosto grem tudi sama na ''teren'', zgodbo mi pošljete po mailu. Ko jih potem prebiram in malenkostno urejam, se ob njih tudi učim.

Vaše zgodbe so kot učbenik življenja. V njem so ''primeri'', kako v kočljivih situacijah ravnamo prav ali pa tudi narobe. Iz nobene knjige se ne naučimo toliko kot ravno iz teh- zelo resničnih zgodb.

A knjiga, v katero je vloženega nemalo truda, ne sme obležati v predalu. Vsaj takšna ne, ki govori o življenju, o izkušnjah, o tem, kako rešujejo težave drugi, kako se veselijo…

*

Včasih so potovke (zgodbarke) hodile iz kraja v kraj. V hiši, ki jih je sprejela pod streho, so potem zbranim pripovedovale zgodbe, ki so jih slišale in doživele na svoji poti. Danes, žal, potovk ni več. In tudi teh, ki bi zbirali resnične zgodbe – ne. Pravijo, da sem ena zadnjih, če ne zadnja?

Škoda.  ☹

*

Knjiga, POGLEJTE, MOJI LJUDJE PRIHAJAJO, je lahko tudi božično-novoletno darilo bližnjim. Še lepše pa bi bilo, če ga kupite sebi.

*

Knjiga je razdeljena na tri sklope: v prvem so anekdote, v drugem so življenjske zgodbe in tretji sklop je namenjen ljubezenskim.

*

Še enkrat vas zelo prijazno povabim k nakupu. Kot ''trgovka'' sem bolj slaba, a vseeno upam, da boste četrto knjigo iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki nosi naslov POGLEJTE, MOJI LJUDJE PRIHAJAJO, naročili.

Hvala vam.

Knjiga v prednaročilu stane 25 €, naročite pa jo  po mailu

jutri2052@gmail.com

 

Milena

 

S ponatisom so spet na voljo tudi druge knjige.



 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več