O, KO BI LE DOBIL "TRIPER"...

-

 



fotka je simbolična, najdena tukaj

O, KO BI LE DOBIL "TRIPER"...

Blizu vojašnice je bila majhna hišica. V njej sta živeli Sonja in njena mama.

Dalj časa, ko smo bili v vojski, lepša se nam je zdela.

Med vojaki je pogovor večkrat nanesel nanjo. Nekateri so trdili, da rada da. Nihče pa ni vedel komu.

Vanjo se je zagledal tudi sanitetni oficir. Ni bil uspešen.

Zato je skoval načrt, kako jo bo z obrekovanji osramotil.

Nekoč, bila je ravno nedelja, nas je zbral na letnem prireditvenem prostoru, ki smo mu rekli "Brioni".

Tri ure nam je predaval, da je Sonja "radodajka", da bi bila velika napaka, če že ne katastrofa, če bi se kakšen vojak spozabil in se spečal z njo.

Na koncu je, o groza, resno zatrdil, da je nekje ''slišal'', da ima punca "triper".

Nekateri smo med predavanjem dremali, kot se za starega borca spodobi, nekateri pa so vneto poslušali.

V glavnem pa smo vedeli, kam pes taco moli.

Ko je končno utihnil, smo se razšli.

Saj mu nismo verjeli, toliko neumni nismo bili, a vseeno…

S prijateljem sva se počasi, zlagoma odpravila proti jedilnici na kosilo.

Nenadoma je soborec prekinil molk:"Koliko imaš še do konca vojnega roka?"

"Tri mesece,"sem mu odvrnil.

"Glej! Za tebe bi bilo ravno prav. Jaz grem čez dva tedna domov. Ti bi pa lahko te tri mesece rajsko preživel v Mladiki. A le, če se nalezeš triperja. Ležal bi v drugem nadstropju. Tam delajo same mlade medicinske sestre. Jaz sem bil tam zaradi oči, vse poznam. Bil bi glavni. Zaradi "triperja " bi te vsi spoštovali."

Podrobno mi je opisal vse lepotice v drugem nadstropju Mladike.

Postal sem kar omotičen.

"Kako pa naj pridem do "triperja"?"sem ga vprašal.

"Ti takoj povem. Po kosilu vzemi harmoniko in se greva sončit na "položaj" (to je bil travnik z razglednim stolpom blizu Sonjine hiše.)

Ko pride iz hiše, jo bom poklical, da se nama pridruži".

Super!

Rečeno - storjeno.

Na "položaj" nas je prišlo petnajst - vsi resno zainteresirani za sveži triper.

Nekaj časa smo že prepevali, ko se pojavi Sonja.

Tone je bil v trenutku v elementu.

A ga je zavrnila. Opravičila se mu je, da se ji mudi, da pa ima kmalu rojstni dan, takrat pa ji naj pridemo z mojo harmoniko pod večer kaj zaigrat.

O, kako nam je zaigralo srce ob teh besedah!

Pod večer se nas je zbralo več kot trideset.

Vsi se celo nismo mogli zdrenjati v Sonjino hišo.

Plesala sta le dva.

Jaz nisem, ker sem igral.

Pili pa smo!

Kar naenkrat pa se je na nizkem oknu pojavila postava s "šapko in zvezdicami na ramenih".

Še danes ne vem, kako nam je vsem uspelo, da smo pobegnili in preskočili skoraj tri metre visoko škarpo vojašnice ter v trdi temi smuknili v spalnico, ne da bi kdo opazil.

Tako lepo načrtovan "triper" pa je propadel. Z njim pa poležavanje v bolnišnici Mladika.

Oto N.

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več