ENA NA HORUK

 

Božo: »V JLA sem se naučil sočno preklinjati. Tudi Boga, kar me niti ni motilo, saj nisem bil veren. Po sili razmer sem se naučil tudi krasti! Če te veščine ne bi obvladal, bi bil nag in bos. Med vojaki je vladalo nenapisano pravilo: če ti kdo ukrade čevlje, bodi tiho in jih tudi ti ukradi drugemu! Sledilo je intenzivno učenje kajenja cigaret Drava in pitja alkohola. Tolikokrat, kot sem bil mrtvo pijan v vojski, nisem bil ne prej ne potem.

Na nekih aktivnostih z lokalno partijsko celico sem spoznal Sonjo. Ljubezen je bila tako vroča, da sva se morala takoj, ko sem prišel od vojakov, poročiti. Oče mi je kar dobro postlal: v tovarni, kjer je bila zaposlena tudi mama, sem dobil delo kurirja. Dobra plat te službe je bila, da je bila zelo solidna plača za malo dela, slaba pa, da so me vodilni uporabili še za različne popoldanske obveznosti izven delovnega časa.

Potem pa je naša tovarna ob istrski obali zgradila počitniški dom. Kuhinja v pritličju se je bleščala od kroma in tudi mini kuhinje v manjših apartmajih – pet jih je bilo – so bile dobro opremljene. Težava je bila, ker je bil ta počitniški dom ‘začaran’. Stvari so izginjale in kljub številnim komisijam za popis materiala, ni bilo nič bolje. Vodstvo tovarne je zato odslovilo upravnika, ki je bil domačin, in čez poletje nastavilo svojega človeka: mene.

Poslanstvo sem vzel zares. S seboj sem pripeljal starejšega sina in tudi ženo. Nad inventarjem smo bedeli kot nad punčico svojega očesa, kar je pomenilo, da smo prej, preden je letoviščar zapustil sobo oziroma apartma, naredili pregled. Redki, zelo redki so bili, ki jim ni bilo treba prazniti torbe! ‘Spominki’, ki so jih želeli odnesti s seboj, so bili vseh sort: od jedilnega pribora, solnice, lesenih žlic, skodelic za kavo, vtičnic, do lučk na nočni omarici. Ni bilo razlike, so letovali oni iz pisarne ali navadni delavci. Hudič pa je imel mlade, ko so me konec oktobra dodelili še k inventurni komisiji. Ker sem inventar imel v mezincu, sem pristal. Ob zaključku sem na skrivaj pogledal v torbo predsednika komisije in v njej našel marsikaj, kar tja ni sodilo.

Ko sem se vrnil domov, sem se odločil, da bom naredil nekaj dobrega za fabriko, delavski razred in za socializem. Še oče me je pohvalil! Skupaj z ženo sva popisala, kaj je kdo v počitniškem domu odtujil (ukradel) v času dopusta. Spisek sem lastnoročno prinesel direktorju. Ta me je povabil na turško kavico, me pohvalil in mi ob odhodu iz pisarne nalil še kozarec viskija. Tako lepo mi je bilo pri duši, da so mi prišle solze v oči!

Čez nekaj dni so me pod nujno poklicali v garderobo. Pred mojo odprto omarico, v kateri sem hranil nekaj oblačil, so stali trije iz pisarn ter direktor. Ta je držal v roki manjši pisalni stroj. Ko me je zagledal, se je začel dreti, da sem tat in lopov, da nisem vreden partijske knjižice! Nisem mogel verjeti lastnim ušesom in očem. Mene, Boža, so obtožili kraje! In to tisti trije iz pisarn, ki so bili celo na spisku iz počitniškega doma!

Po hitrem postopku so me kot ‘največjega tatu na svetu’ odpustili iz fabrike. Tudi veliko delavcev (beri: predvsem tistih, ki so kradli v počitniškem domu) se je s potezo vodstva strinjalo, drugi, ki so me poznali in so vedeli, da so mi krajo podtaknili, pa so molčali.

Izpisal sem se tudi iz partije, zaradi česar sem se na smrt sprl z očetom. Mislili so, da me bodo uničili, a jim ni uspelo! Moram pa reči, da me boli srce, ker našega počitniškega doma že zdavnaj ni več. Kar je bilo uporabnega, je izginilo, po osamosvojitvi pa ga je kupil direktorjev sin.«