Zahvalni dan

 

Včeraj je bil Zahvalni dan, ko smo se- eni tako, drugi drugače- zahvalili za vse dobro in za vse darove, ki smo jih prejeli v preteklosti.

Na različnih fotografijah, ki jih objavljamo tako iz zasebnega življenja kot tudi iz slovenskih cerkva, pa nekaj manjka.
Manjka tisto bistveno, česar pa, žal, ne moremo fotografirati: to pa je naša dobra vest.
Včeraj, na zahvalni dan, smo se lahko svoji usodi zelo iskreno in iz srca zahvalili, da (če) jo imamo. Pa da ni preveč obremenjena z ''navlako'', ki se skozi življenje, žal, pogosto tudi nehote znajde v njeni bližini.
*
Občutek za ''imeti mirno vest'' je v času, v katerem živimo, malodane že izginil. V lovu za koristmi, v želji, da bi prišli s čim manj truda do svojega cilja, ki smo si ga morebiti zastavili, teptamo marsikatere vrednote, ki bi nam morale biti sicer – svete.
Pustimo se zapeljevati blišču in kiču, v želji, da ne bi nihče motil miru v našem mehurčku, pristajamo tudi na to, da se nam – rečeno v prispodobi- vrag smeji iz vsake pozlačene šatuljice.
Razumem, da si malodane vsak človek želi, da ne bi preveč izstopal, ali pa, da bi ga- po drugi strani - opazili in ga potrepljali po ramenih.

Če pri tem preveč upognemo kolena, če celo klečeplazimo, če izdamo svoje vrednote, če sprejmemo laž za resnico, če v želji, da bi bili všečni, kimamo tudi tistim, ki so počeli grde stvari, se takšno ravnanje – prej ali slej- dotakne naše vesti, ki potem kleca pod težo svojega bremena.

Najhuje je, ko od nas pričakujejo, da ''plavamo s tokom''. In potem, da ne bi izpadli kot bedaki, vzklikamo smrtne grožnje, toleriramo laži, mižimo pred najnižjimi človekovimi nagoni….vse za ljubi kruhek, vse zato, da smo del tega ''toka''.

In ko zvečer ležemo v posteljo, pa se nam zazdi, da se nam oglasi vest, hitro sežemo po Apaurinu, da jo utišamo.

Časi niso lahki. Poznavalci trdijo, da človek sploh nima več kot toliko pod kontrolo svojega razmišljanja, svoje zdrave pameti. Z enim in drugim barantajo ''Tisti'', ki nas imajo pritrjene na svojih marionetnih vrvicah.

Mediji so njihova priročna orodja, saj nas z njimi še dodatno zastrupljajo in nam kradejo razsodnost. Noben suženj iz davne preteklosti ni bil tako zasužnjen, kot smo danes mi.

Naše vesti- vsaj za zdaj- še nimajo v oblasti. Še se oglaša, četudi se včasih zdi, da so jo že popolnoma dotolkli?

V medijih tudi te dni beremo to in ono. Ker smo vest že skoraj pregnali iz svoje duše, ob prebranem sploh ne razmišljamo več. Opredeljujmo se zgolj po tem, je tisti, ki je storil nekaj narobe – naš ali je vaš. In če nam mediji še sugerirajo, kaj je prav in kaj bi moralo biti narobe, smo hvaležni, ker nam ni treba niti razmišljati.

Saj veste, če je ''naš'', mu je vse dovoljeno, če ni…. 
Trdno sem prepričana, to je vse, kar mi je ostalo- pa upam, da se ne motim- da je vest tista, ki se bo prej ali slej oglasila.

In če je nahrbtnik tistih, ki so nas vlekli za nos (milo rečeno) res tako težak, kot se govori in se je govorilo, ne bi bila rada v njihovi koži Lahko je imeti za norca druge, ne moreš pa večno imeti za norca svoje vesti.

na fotki_ Cerkev sv. Martina Žiri 

p.s

Iskrena hvala Usodi, da mi je dala  moč in toliko zdravja, da vztrajam v pisanju.

Presrečna!💗💗💗