Knjige pišemo za vse ljudi!

-





Te dni sem brala intervju z znanim pisateljem. Med drugim je povedal, da ''njegov želodec ne bi prenesel, če bi moral sesti za mizo z nekaterimi ljudmi''. Takšnimi, ki jih ne mara (sovraži).

Odkrito povem, da mi je zelo iskreno žal, da nekdo, ki ustvarja ZA VSE LJUDI, to izjavi.

Moje mnenje je, da pravi umetniki ne morejo in ne smejo izbirati, kdo bo bral njihove knjige, si ogledoval njihove razstave, kupoval umetnika dela….

To ne gre. Preprosto rečeno: ne gre!

 

V skoraj štiridesetih letih so se pred mojim diktafonom zvrstili različni posamezniki. Enkrat samkrat nisem našega srečanja pogojevala ne s političnimi prepričanji, ne z moralnimi vrednotami, ne s statusom, ki ga imajo v družbi.


Pogovarjala sem se z žensko, ki je umorila svojega partnerja, pogovarjala sem se s povojnimi likvidatorji, njihovimi žrtvami, pogovarjala sem se s partizani, z vojaki iz prve svetovne vojne. Moje sogovornice so bile partnerice pokojnih in še živečih politikov. Vmes so bili tudi družinski nasilneži/nasilnice, takšni, ki jih imajo drugi radi, še več pa jih je sovražilo. Bili so čisto srečni in zadovoljni posamezniki, a jih je sreča v določenem trenutku vseeno zapustila…

V zadnjih skoraj treh letih, kar sem vas začela vabiti na Dan odprtih vrat, enega samega obiska nisem pogojevala s politično pripadnostjo, kaj šele, da bi obiskovalce kupčkala po kakšnem drugem ''sistemu''.

To, veste, se ne dela!

Zgodbe, ki jih zapisujem, so brezčastne, govorijo predvsem o naših pravilnih ali napačnih odločitvah, zaradi katerih smo trpeli, komaj preživeli ali si zavozili življenje. Govorijo o univerzalnih temah, tistim, ki jim ne uidejo ne bogati, ne revni, ne pametni, ne politično ''prav'' opredeljeni….

Zgodbe so učbenik tega življenja, zato v njih politika nima kaj iskati! Pika.

Literatura, ki je ''preživela'' različna zgodovinska obdobja, ni bila navijaška. Sploh pa ni ločevala, kdo knjigo lahko vzame v roke in kdo je ne sme.

Knjige so namenjene ljudem- VSEM LJUDEM!

Srce me boli, ko vidim, da nekateri pisoči tega ne razumejo.

*

Nisem še preštela teh, ki so mi pomagali sooblikovati to, zadnjo knjigo. Bilo jih je veliko. Kot je bilo veliko tudi teh, ki so prišli na obisk. Zelo spoštujem njihovo odločitev, da so se lahko izpovedali, da so svoja spoznanja, izkušenj, doživetja, delili z menoj in posredno tudi z bralci.

Zgodbe bodo lahko pomagale tudi nam, da ne bomo ponavljali njihovih napak. Tudi zato je prav, da jih preberemo.

Knjigo POGLEJTE, MOJI LJUDJE PRIHAJAJO (25€), lahko naročite na ZS, lahko na jutri2052@gmail.co, lahko pa se vidimo na knjižnem sejmu ta četrtek od 11h 1aprej.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več