SIMON

 

 

Kako se je vse skupaj začelo?
Zapleteno.

Na radio Žiri sem prišla zaradi pravljic, ki sem jih brala v torkovi rubriki ''Zakajčkova ulica''.

To se je dogajalo v času, ko so bili štirje otroci še majhni in sem pisala pravljice predvsem zaradi njih! Mimogrede: v cca 20 letih, kar sem jih brala na radiu, jih je nastalo več kot 600!

Potem pa mi je nekoč urednica Jelka, vedoč, kako rada obiskujem starejše in jih sprašujem o ''intimi nekoč'', dejala, kaj, če bi pa tisti del teh pogovorov, ki bi bili zanimivi za poslušalce, predvajali tudi na radiu!

Rečeno storjeno!

Nastala je ponedeljkova oddaja ''Zanimivi ljudje živijo med nami'', ki sem jo urejala več kot 10 let.

Nekoč je enega od teh pogovorov slišala takratna, žal že pokojna urednica Gorenjskega glasu, Poldka Bogataj. Povabila me je k sodelovanju. Pred okoli 25 leti je tako nastal podlistek ''Usode''. Z zgodbami, ki mi jih pripovedujejo, razveseljujem bralce še danes.

Leta 1998 je povzetek tistih, zelo intimnih zgodb izšel v Žirovskem Občasniku, naslednje leto še v Naši ženi.

Prošnje v stilu, zapiši tudi mojo zgodbo, so začele deževati iz vseh koncev Slovenije.

Bila sem prva, ki sem te zelo intimne zgodbe sploh hotela slišati!

Sprva nisem niti pomislila na to, da bi kdaj o teh zgodbah izdala knjigo. Zbirala sem jih zaradi svojega novinarskega dela in tudi za svojo dušo.

Šele kasneje, ko sem ob pomoči sorodnikov ubesedila življenjske zgodbe stricev, tet in predvsem deda, je vzniknila ideja, da bi izdala knjigo. Stric Frido mi je tudi finančno pomagal, tako da odločitev ni bila težka.

Zgodbe, zapisane po pripovedovanju, so med bralci že takoj po izidu doživele izjemen, malodane neverjeten uspeh.

Prva knjiga je izšla konec leta 2013.

Takrat sem že bila na ''čakanju'', imela sem dovolj časa, da sem lahko hkrati obiskovala nove pripovedovalce, doma pa potem s kaset in diktafona prepisovala na računalnik tudi tiste pripovedi, ki v prvi knjigi niso našle mesta.

Že čez dve leti je potem sledil zelo zajeten drugi zvezek teh zgodb s podnaslovom ''Babice, hčere in vnukinje''.

Vsa leta, ko sem poslušala (predvsem) sogovornice, sem bila tudi njihov zelo glasen ''glas'' ob vseh krivicah, ob vsem nasilju, ki so ga doživljale.

*

Moje delo je bilo tudi sicer vsestransko. Na radiu sem – zlasti v SNOP-u (nočni program) in v nedeljskem popoldanskem programu gostila številne posameznike, ki so se ukvarjali s t. i. ''ženskim vprašanjem''.

V Kašči sem- pod okriljem knjižnice, več kot deset let gostila številne umetnike. Vmes pa sem imela tudi okrogle mize s tistimi, ki so se poklicno ukvarjali z nasiljem nad ženskami (Katja Bašič, Vlasta Nusdorfer in drugi). 

Za TV Koper in njihovo oddajo ''Pomagajmo si'', sem v cca 5 (+) letih naredila številne prispevke o fizičnem in spolnem nasilju in življenju na robu družbe. Dva mandata sem bila predsednica OZ RK v Škofji Loki. Stikov z ženskami, ki sem jim- posredno ali neposredno- lahko pomagala, je bilo nič koliko.

 

Potem pa mi reče duhovnik J., žal že tudi pokojni, zakaj ne bi eno od knjig iz cikla Ogenj, rit in kače niso za igrače, namenila tudi moškim.

Moške zgodbe

Ideja se mi je zdela prečudovita! Morda prav zaradi izjemne zgodbe Pekovega Maksa, ki sem jo že leta hranila v arhivu, pa nisem točno vedela, kam naj jo dam.

Spet sem ure in ure presedela med že objavljenimi zgodbami v Usodah, pa med tistimi, ki so na ta trenutek še čakali. Vsi, ki sem jim povedala, da pripravljam moške zgodbe, so zmajevali z glavo.

»Nemogoče,« so dejali, »moški se ti ne bodo odprli!«

Pa so se mi!

Spominjam se nekega pogovora v Trebnjem. Za mizo sem sedela z dvema sogovornikoma. In potem prisede prijateljica Marija in sogovornika sta tudi vpričo nje brez dlake na jeziku pripovedovala o svojih zelo bogatih, a hkrati tudi precej žgečkljivih izkušnjah.

 

Nekateri gospodje so želeli, da svojo zgodbo napišejo sami.

»Zakaj pa ne!«

Bilo jih je kar nekaj, ki so to storili. Takrat sva se preko FB ''spoznala'' tudi z Otom. Ogromno svojih zgodb v obliki anekdot mi je potem prispeval za 4. knjigo ''Poglejte, moji ljudje prihajajo''. Njegove anekdote sem potem zbrala v samostojno knjigo z naslovom Otove anekdote.

Med tistimi, ki so mi sami napisali zgodbo o svojem življenju, je bil tudi Simon. Fant, ki je imel tumor. Podobnega, kot ga je imel moj pokojni sin in podobnega, kot ga je imel Marjan (solastnik portala javnost.si), ki je preminul pol leta za Simonom.

Spominjam se telefonskega klica njegove sorodnice.

»Povedali so mi, da zbirate zgodbe. Ali vam jo lahko napiše tudi Simon? Morda se bo ob pisanju zamotil in mu ne bodo šle po glavi le črne misli,« je še dodala.

In jo je res.

Žal pa se je šele kasneje izkazalo, da je z nekega bloga prepisal tisti del, ki govori o ''tehničnih podrobnostih'' kemoterapije. Lastnica bloga je prepisano prepoznala, se močno razjezila.

Lepo sem jo prosila, naj se s Simonom pogovori, a se ni želela. Ni odgovarjala na naše prošnje, klice, ne preko maila ne preko Messengerja.

Škoda.

Simona ni več, ostal je le grenak priokus. Kot ostane zmeraj, ko se tisti, ki so prizadeti, nočejo pogovoriti.

Lani novembra je izšla še četrta knjiga iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače s podnaslovom ''Poglejte, moji ljudje prihajajo''.

*

V zadnjih cca 5 letih sem pomagala izdati še 10 knjig za ''domačo'' uporabo. Prva od teh je bila Ljerkina življenjska zgoda z naslovom ''O ženski, ki ji je bilo dano.''

Trenutno sta v delu dve: Jožetove anekdote in Lučkine pripovedi.

*

Naj povem, da sem pri vseh teh zgodbah, ki se jih je v več kot treh desetletjih nabralo ogromno, najprej poslušalka, potem zapisovalka. Moja edina naloga je, da postavim narekovaj spodaj in na koncu narekovaj zgoraj, ter da pripoved v soglasju s pripovedovalcem uredim.

Nekateri mi očitajo, da zbirka knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače, nima literarne vrednosti.

Seveda je nima! Zgodbe so samoizpovedne, so neke vrste zapisani intervjuji.

Zgodb je več tisoč. V njih je skrito življenje številnih posameznikov, ki so želeli, da to, kar so doživeli, ne ponikne v pozabi, ne izgine. Številni so o sebi pripovedovali zato, ker so hkrati želeli, da o dogodkih, ki so jih zaznamovali, prebirajo tudi potomci.

Zgodbe mi prinašate še naprej.

Dan odprtih vrat je še zmeraj aktualen. Danes denimo, so se ta vrata odprla kmalu po osmi uri zjutraj.

Marsikatero zgodbo slišim na literarnih večerih. Teh je bilo že več kot 1200.

Zato, da si vzameš čas za zgodbe, za poslušanje, za sočloveka, moraš biti rojen. Nismo vsi zato, jaz- hvala Bogu- sem!
In niti slabe izkušnje s Simonovo zgodbo me ne odvrnejo od poslušanja, od zapisovanja!

Veste, ni lepšega, kot slišati:«Ja, sedaj, ko sem ti pa vse povedal/a, sedaj mi je pa lažje!«

 

 

 👇👇👇

 

Blog: https://bitividetivedetigibati-ziveti.blogspot.com/2016/12/brezovi-jelencki.html

 

👇👇👇👇

Simon (1971):« Star sem bil dve leti, ko je šla mama v službo, ata pa se je upokojil. Bila sva sama doma, brata sta bila v službi, eden od njiju je že imel družino. Spominjam se očeta. Pred seboj je imel leseno desko, na kateri je rezal suho salamo ali klobase. Sedel sem na tleh in ga gledal s poželjivimi očmi. Sem in tja mi je vrgel košček, ki sem ga potem žvečil do večera. Če je oče imel kakšne opravke, je namočil kos kruha v vino. Lačen, kot sem bil, sem ga pogoltnil in hitro zaspal. Ob pol enajstih, ko se je vrnila mama s šihta, me je prebudila, ter mi zamenjala pokakano in polulano plenico. Včasih sem bil še tako omotičen, da steklenice z mlekom, ki i jo je porinila v roke, niti opazil nisem.

Z mojim odraščanjem so se stopnjevali tudi očetovi samogovori. Da ga napeto poslušam, niti opazil ni. Moji otroški možgani so kot suha goba vsrkavali grozljive zgodbe o tem, kaj se je dogajalo v zavetju teme, globeli in gozdov. Pri šestih letih sem si lahko nazorno predstavljal, kako človeku pošlješ metek v tilnik, mu prerežeš vrat ali odpreš trebuh kurbi, ki ji je sovražnik zaplodil pankrta. Ko sem bil star enajst let, mi je nekoč uspelo ujeti sosedovega mačka. Na njem sem potem treniral tisto, kar sem si zapomnil iz očetovih pripovedovanj.

Nekoč sva z atom nabirala jabolka. Takrat je bil že precej betežen. Roke so se mu tresle, tudi njegov korak ni bil več čisto takšen kot nekoč. Nenadoma se mu je pogled ustavil na človeku, ki je po prašni poti prikrevsal mimo. Oče se je vzravnal, dvignil pest in čisto pobledel. ''Ko bi se le lahko vrnil nazaj! Bi ti videl hudiča! Ubil bi te kot psa!'' je zaklical za njim. Bojim se, da ga je tisti slišal, kajti stekel je, kolikor so ga noge nesle. Danes bi dal vse, kar imam, da bi vedel, s čim se je tisti možakar zameril očetu.  

Bolj, kot se je govorilo o osamosvojitvi Slovenije, bolj se je očetu mešalo. Ni in ni mogel sprejeti, da dvigujejo glas tisti, ki jih je celo življenje sovražil in jih imel za izmečke, ki jih je treba pobiti. Mama, ki je že dolgo živela svoje vzporedno življenje, v katerem za očeta ni bilo prostora, se je vsakič, ko ga je slišala govoriti, potrkala po čelu. Češ, zamaši si ušesa, saj vidiš, da se mu je do konca odpililo. Meni se je oče smilil, pa ne vem, zakaj.

Mislim, da sem bil zelo poseben tudi jaz. Prijateljev nisem imel, saj so vsi vedeli, da imam v žepu zmeraj stekleničko s slivovko. Kadar je bilo na vrsti preverjanje znanja, sem naredil požirek, pa sem mislil, da vse znam. Po osnovni šoli sem se vpisal na kovinarsko. Ni mi bila všeč, saj mi pri ocenah niti požirki niso pomagali. Pustil sem vse skupaj in šel delat. Ljudje so mi zelo hitro šli na živce.

  Sedim na oddelku Onkološkega inštituta, kjer čakam na redno letno kontrolo. Saj sem zdrav, kaj sploh delam tukaj?!

Od takrat, ko so mi odstranili dva tumorja, je preteklo veliko Drave. Sledile so kemoterapije. Pet ciklusov, petkrat po šest dni v bloku C. Zjutraj iglo v žilo in priklop na stekleničke, popoldne pa v park na cigareto in požirek slivovke. Govoril sem si, da če me ne uničijo citostatiki, me tudi slivovka ne bo. Delal sem račune brez krčmarja. Poleg izgube las, obrvi in vseh dlak, sem dobil še razjede v ustih, zobje so se mi majali. O slabostih in bruhanju raje ne bi govoril. Telo je smrdelo po kemiji, žile so bile trše od jekla. Nekoč mi je ena počila in strupen citostatik pomešan s krvjo se mi je razlil po podkožju. Vsako jutro sem oddal urin v sobi, kjer je zaradi scalnice svinjsko smrdelo. Hrana, ki sem jo imel pred seboj, je bila brez okusa. V ušesih mi je nenehno piskalo, trebuh je bil napihnjen kot nilski konj zaradi nerednega odvajanja. Po hodniku sem se plazil na smrt utrujen, gledal sem v tla. Tudi drugi so se plazili na enak način. Zdelo se mi je, da je sonce na nas pozabilo sijati.

Ko so drugi bolniki spali, sem bedel in jokal v blazino. Pa tako velik fant sem že bil! Vse bi prenesel, če bi me domači vsaj kdaj pa kdaj obiskali. Očeta ni bilo več, je že umrl. Če je sploh bil moj oče…Po vasi se je govorilo marsikaj. Mama se je že kakšen mesec po pogrebu preselila k drugemu, z bratoma nisem imel stikov. Poba, znajdi se, kakor veš in znaš, življenje je živa jeba! A sem preživel. Ne le sovraštvo domačih, tudi bolezen.

Na hodniku, kjer sedim, vre. Ljudje hodijo sem in tja. Nekateri potrti, drugi jočejo. Le redki se smejijo. Zraven mene sedi dekle, ki je brez las. Njen fant jo objema čez ramena in ji stiska roko. Mene ne objema nihče. Ne tukaj ne doma.

Še zmeraj živim na vasi, v isti hiši, v kateri sem prijokal na ta žalostni svet. Ljudje se me izogibajo, pravijo, da sem zaradi kemoterapije še po toliko letih radioaktiven. Odpusti jim Gospod, saj ne vedo, kaj delajo.
Teoretično bi lahko šel v kakšen drug kraj in si našel dekle. Žal pa je s spolno močjo nekaj zelo narobe. Nekako se mi ne dvigne, pa če se še tako trudim. Nemoč me ubija bolj, kot si upam reči. Morda se bom že v kratkem pridružil kakšni skupini ''preživeli po raku''. Vem, da me bodo sotrpini razumeli. Ne vem pa, če bom imel dovolj poguma, da jim bom povedal resnico. Vam sem jo…«