KOLIKO VAS JE, KI DELITE SONJINO USODO?

    Nekoč je nekdo dejal. 'Vsak človek bi si moral vsaj nekaj časa služiti kruh z rokami, preživeti kakšen mesec na Onkološkem, kakšen mesec na Soči in kakšen mesec na psihiatriji.'' Jaz nisem tako ''stroga'', pravim le, da bi se morali več slišati, bolj prisluhniti tudi drugačnim zgodbam. Tiste pa, ki jim je življenje naklonjeno in jim ni bilo nikoli hudega, pa bi lepo prosila, naj raje pomagajo, kot pa da tistim, ki so v stiski, govorijo, da ''pretiravajo''....

Na Knjižnem sejmu- pravzaprav že takrat, ko sem odhajala z njega, sem srečala Sonjo. Četudi se mi je rahlo mudilo- ob petih smo imeli v domači knjižnici neko prireditev- me je najprej pospremila do Maxija, potem pa sva skočili še na kavo.

Sonja je ''tipičen'' otrok ženske, ki se ni znala odtrgati od nasilnega partnerja.

»Mama je izjemna strokovnjakinja na svojem področju,« pripoveduje Sonja, »cenjena in spoštovana, a zasebno- znotraj družine, je pa živ pogreb. Je visoko izobražena, oče ni imel niti srednje šole in pri 55-ih, ko je umrl, komaj kaj delovne dobe.

Do mame je bil- tako so mi povedali- nasilen že v času, ko sta še hodila. Ves čas je upala in verjela, da ga bo s svojo ljubeznijo spreobrnila. Ko sva se s sestro rodili – med nama sta dve leti razlike- jo je po porodu nabutal kot psa. Želel si je sina, dobil pa je dve punčki. Večino otroštva sva preživeli pri starih starših po mamini strani, očetova družina se je z nama ob različnih praznovanjih le fotografirala. Niso bili slabi, a videli so samo sebe…

Mama je s pomočjo staršev zgradila hišo, očetu kupila motor in avto, v želji, da bo srečen. V zahvalo jo je ves čas tepel. Če ne bi imela tako izpostavljene službe, bi že zdavnaj pristala v Varni hiši, tako pa jo je bilo sram. Še huje: bala se je za očeta, da bi ga zaradi nasilja zaprli.

Stara mama je zelo zgodaj osivela, se postarala. Še kamen bi se zjokal ob njenem trpljenju. Mamica pa ji je govorila, da pretirava, da ji je celo nevoščljiva, ker je bil najin ati zelo lep in postaven moški.

Kot najstnica nisem bila – vsaj po videzu- nič posebnega. Sestra pa je bila zelo lepa. In je še zmeraj. Ni še bila polnoletna, ko je oče že delal načrte, kako bo postala manekenka, on pa bo njen manager. Mami je bila ideja, seveda, všeč, sestri pa ne. Začela se je rezati. Žal ne le po rokah, tudi po obrazu. Trajalo je skoraj deset let, da se je izvlekla iz najhujšega.

Pa mami še ni streznilo. Še huje: zmerjala jo je, češ, sram te bodi, oči ti želi dobro, ti mu pa obračaš hrbet.

To sem že povedala, da mu je kupila motor, kajne? Nekoč je sedel nanj, potem ko je med ali po nekem motorističnem žuru mešal alkohol s prepovedanimi substancami. Zgodila se je huda prometna nesreča, komaj je preživel. Dolge mesece je okreval, končno je prišel domov. Najprej je povabil prijatelje in se ga do nezavesti napil. Ker je utrpel hudo poškodbo glave, je bil pijan že po dveh, treh steklenicah piva.

Mami je zahtevala, da ji pomagava pri negi. Uprli sva se. Zagrozila je nama, da bo vse premoženje prepisala zatočišču za male živali. Vseeno je nama bilo. Nekaj časa ga je negovala njegova mama, a ne dolgo, ker je bil nasilen tudi do nje. Vsaka negovalka, ki jo je mami dobila, je hitro ušla.

In kaj se je zgodilo? Mami je pri 55-ih, sredi vrhunca kariere, pustila službo in ostala doma. Nasilje, ki se je dogajalo prej, je bilo v primerjavi s tem, v katerem se je znašla, podobno nebesom. Žal je vključevalo tudi spolno nasilje. Ker oče ni bil več sposoben aktivne spolnosti, je krivdo valil na mami.

Lansko leto je zaradi zapletov pri pljučnici (zdravila je mešal z alkoholom in travo) umrl.

Mami se je po njegovi smrti dokončno zmešalo. Kuje ga v nebesa, večino dneva preživi na pokopališču, noče sprejeti nobene psihoterapevtske pomoči. Hiša se je spremenila v svinjak, ker ne pospravlja za seboj.

Pri živem telesu propada, ker je izgubila ''ljubezen svojega življenja''. S sestro ji pomagava po najboljših močeh. Očetovi starši so ji obrnili hrbet, obtožujejo jo, da se je za očeta premalo trudila.

Še dobro, da s sestro živiva pri stari mami. Še dobro, da naju mama ne prenaša poleg sebe. Hišo je zapolnila z očetovimi fotografijami. Pred njimi prižiga svečke.

Uničuje si življenje zaradi moškega, ki tega ni vreden.

Koliko je še otrok, ki si z menoj delijo podobno usodo?"