Ljubezen

 

Juditi, četudi ne uporablja interneta, je uspelo izbrskati mojo telefonsko številko. Hvala ti Frenk Martinucu za vsako posredovanje 😊

Judita je želela kupiti vse štiri knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, a ker je imela čas, mi je v tisti uri, ko sva bili na telefonu in kramljali, kot bi se poznali že ''sto let'', povedala tudi nekaj zanimivih zgodb.

O, kako sem jih bila vesela!

Najbolj me je pritegnila tista, ki je govorila o prvem srečanju z njenim poznejšim možem.

Judita je živela v odročni dolenjski vasi, do katere je peljala le ozka, makadamska pot. Avtobus, ki je začel voziti leta 1963, je prisopihal po klancih do trga sredi vasi, pred cerkvijo, pobral delavce in šolarje ter jih zapeljal nazaj v dolino.

Bil je ponedeljek, pozimi je zametlo veliko snega. Domačini so ga začeli kidati že kmalu po polnoči. Do petih zjutraj, ko so opazili luči avtobusa, je bila cesta vsaj za silo očiščena.

Judita se je kot po navadi usedla bolj zadaj. Tam je imela mir, da je šolsko snov še enkrat prebrala. Obiskovala je drugi letnik učiteljišča, imela je štipendijo in je ni želela izgubiti. Toliko pa je dvignila pogled, da je opazila postavnega fanta, ki ga sicer ni poznala. Videla ga je v cerkvi, zdelo se ji je, da se z župnikom dobro poznata. Več kot toliko je pa takrat ni zanimal.

Avtobus kar ni in ni odpeljal. Eden od potnikov je povedal, da je videl šoferja, ko je šel ''srat''. Tisti - okoli njega - so se začeli smejati in norčevati.

Ko se je šofer končno vrnil, so se norčevali še bolj, saj je bil bled v obraz.

»Nekaj sem pojedel, pa me žene,« se je šofer opravičeval, ko je sedel za volan.

Očitno mu je črevesje še zmeraj nagajalo, saj se je po zasneženih in spolzkih klancih spuščal hitreje, kot so dovoljevale vozne razmere. Se mu je mudilo do prvega stranišča?

Kar naenkrat pa je izgubil nadzor nad volanom, nagnil se je čezenj in začel bruhati. Avtobus je zaneslo s poti…Bila je sama sreča, da se je to zgodilo ravno tam, kjer je, preden se je začel strm breg, raslo nekaj dreves…

Avtobus se je prevrnil in se zagozdil med dve brezi…

Vse se je zgodilo v trenutku, v sekundi…

Potniki so želeli v paniki poskakati skozi sprednja vrata, a ko so jih odprli, se je začel avtobus nevarno zibati…

V trenutku so se streznili. Nekdo je ukazal, naj se čim manj premikajo. Uspelo jim je razbiti zadnje okno, dva sta se izmuznila na prosto in odhitela- kolikor se je po visokem snegu sploh dalo- na pomoč.

Judita je bila stisnjena med dvema sedežema. Železo od sedeža ji je zagozdilo nogo, zelo jo je bolelo. Ko je bolje pogledala, je opazila, da jo je ranilo vse do kosti. Sprva krvi ni bilo nobene. Verjetno zaradi trenutnega šoka.

Kar naenkrat se je pri njej znašel neznani fant. Tistega, ki je bil zunaj avtobusa je prosil, če nabere v klobuk nekaj snegas in ga vrže skozi odprtino. Z njim je obložil nogo. Kasneje je izvedela, da zato, da bi nogo ohranil, da ji je ne bi odrezali…

Več kot tri ure je trajalo, da so s konji izvlekli avtobus na varno. Judito so – skupaj z delom sedeža – naložili na voz in jo odpeljali v dolino. Tisti fant je ves čas sedel ob njej in jo bodril.

Zdravniki so ji nogo (menda zadnji hip) rešili, ostala je le zelo grda, več kot decimeter dolga brazgotina.

Ko jo je tisti fant nekoč obiskal- bila je že doma – se mu je zahvalila, da ji je rešil življenje.

»Nič se mi ne zahvaljuj, ko bom prišel od vojakov, se boš poročila z menoj!« ji je v smehu predlagal.

Poročila sta se pet let kasneje.

Še zmeraj sta skupaj. Le da je ona še zmeraj zelo čila in zdrava, on pa je že pred več kot desetimi leti začel pozabljati.

»Za zdaj še ni tako hudo, da bi ga dala v dom. Niti pomisliti ne smem, da ga ne bi vsako jutro, potem ko ga Milka (pomoč na domu) uredi in pripelje v kuhinjo, objela in mu skuhala kave. Brez njega bi umrla. Takrat in danes.«

*Knjige, sploh pa zadnjo iz niza Ogenj, rit in kače niso za igrače, lahko naročite na mail

jutri2052@gmail.com