Gospod pri 95.

-

 




Na dnevu odprtih vrat (ki pri meni še trajajo 💗)

sem spoznala čudovitega gospoda pri 95. Njega pa res moraš imeti rad.
Zanimivo je, da je v rani mladosti komaj kaj hodil v šolo. Saj veste, revna družina, bil je pastir na posestvu pri teti in stricu, po vojni pa je, kljub mladosti, pomagal pri izgradnji kar nekaj zadružnih domov po Sloveniji.
Njegovi 4 otroci so vsi z ''nazivi''.
Zanimivi fantje, malo mlajši od mene.
A ne bodi vrag!
Ko so gradili hiše, kdo je popravljal sinove napake, ki je arhitekt? Oče.🙃
Eden od sinov ima firmo, znano in pomembno. Skoraj sto zaposlenih.
Kdo mu pri vodenju še zmeraj daje nasvete? Oče.🙂
Oba, oče in sin, ki ga je pripeljal, sta me prosila, da izrek, ki ga prilagam, vsaj nekajkrat preberete.
PS
moja sokrajanka, me je, ko je tole prebrala, poklicala in rekla: 'Med te, ki so bili cenjeni, ugledni in spoštovani po VSEM svetu, so bili tudi žirovski naivci. Jože Peternelj- Mavsar je prodajal svoje slike od Tokia do New Yorka, pisal knjige, članke. Bil je izjemno inteligenten človek, čeprav ''le'' preprost čevljar v Alpini. Bil je tudi prvi, ki je (tako ve povedati Miha Naglič) razširil po Žireh pregovor Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Zelo uspešen je bil tudi moj stric, predvojno dete, ki je - sicer z nepopolno OŠ izobrazbo- vodil - in to zelo uspešno- večje podjetje.
Skratka, takšnih kot je ta, ki me je obiskal, je še veliko.
In ta zapis preberite kot velik poklon vsem, ki so mu podobni!


https://www.milenamiklavcic.com/



Komentarji

  1. Anonimni30. april 2022 ob 08:13

    Kot pravite,takšnih je še nekaj,a niso vidni,vemo zakaj niso???

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več