KATARINA

 

Katarinina zgodba je ena tistih, ki se me je zelo dotaknila. Že pred časom me je prosila za nasvet, na kakšen način naj piše o sebi. Prvič je želela, da se razbremeni nekaterih težkih bremen, drugič pa je želela, da njena zgodba ostane otrokom tako v spomin kot v opomin. Predlagala sem ji, naj ne zapisuje vseh podrobnosti, zdelo se mi je bolje, da se osredotoči le na dogodke, dobre in slabe, ki so najbolj spreminjali njeno življenje. Res je to naredila in bila je zadovoljna. Svojih 60 let pa je vseeno strnila v krajši zapis:

**

Odraščala je v družini, v kateri je vladal alkohol. Sprva je pil le oče, s časom se je opijanjala še mama, in to z izgovorom, da ''lažje prenaša vse skupaj''. Pri štirinajstih, lahko tudi že prej, se je jima pridružil še Katarinin brat Jože.

Ni vedela, kako je sploh zdržala v takšnem okolju. Jutra so se začela s kričanjem in razbijanjem. Hladilnik je bil ves čas prazen, sosedje so na občino naslavljali peticije, naj jih izselijo iz bloka. Katarina ni imela nikogar, ki bi jo vzel v varstvo in se zavzel zanjo. Kljub temu je imela srečo, saj je šolanje nadaljevala na sredni medicinski šoli v Ljubljani. Čez teden je bila v internatu, ob sobotah se je vračala nazaj v pekel. V tretjem letniku je spoznala fanta, Gregorja. Doma je bil z večje kmetije. Bil je zelo dober in srčen človek. Ni dosti razmišljala: pustila je šolanje, poročila sta se, preselila se je k njemu. Niti v najbolj drznih sanjah si ni predstavljala, da je prišla zaradi tašče z dežja pod kap.

Ženska je bila res ''živ hudič''. Je bila takšna že po naravi ali jo je na svoj način izklesalo življenje? Za psihično in tudi fizično nasilje, ki ga je bila deležna snaha, je bila kriva tudi kmetija. Tašča je upala, da jo bo mož, ko je bil že hudo bolan, prepisal nanjo, a jo je raje na sina. To jo je zelo žrlo. Zato pa je naredila vse, da bi sin ostal samski in bi ona imela komando. Nad njim in nad kmetijo.

Katarina ji je zmešala štrene. Sovraštvo, ki ga je čutila do snahe, je bilo vidno na vsakem koraku. Postalo je še huje, ker ''ta mlada'' ni mogla imeti otrok. Teklo je že peto leto, pa še ni kazalo, da so vnuki na obzorju. Hiša, ki sta jo postavila z Gregorjem, je bila že skoraj vseljiva. Manjkal je le še parket in pohištvo.

Nekega dne, bilo je že pod večer, je tašča zagnala vik in krik, da so ji zmanjkale tablete proti visokemu krvnemu tlaku. Najprej je obdolžila Katarino, da ji jih je skrila, potem pa je napadla Gregorja, češ, zakaj že nisi oblečen, zakaj mi jih ne greš iskat v dežurno lekarno! Gregor je zagrabil recept, sedel na motor in odbrzel. Nekje na sredi poti, točno tam, kjer je bil breg najbolj strm, mu niso več prijele zavore, zaradi hitrosti ga je zaneslo čez rob, potem pa se je več kot 50 metrov valil po bregu navzdol…Našli so ga šele naslednje jutro. Mrtvega. Tašča je zagnala vik in krik, metala se je po tleh od žalosti. Vsem se je smilila. Miličniki, ki so prišli k hiši, so potem spraševali le Katarino, če kaj ve, kdo bi lahko ''pomagal'' pri ''popravilu'' zavor. Ni vedela. V resnici sploh ni doumela, kaj jo miličniki sprašujejo.

Odnosi v hiši, kjer je starejša na smrt sovražila mlajšo, so postajali iz dneva v dan bolj nemogoči. Ko pa je starejša izvedela, da je njen ''ljubljeni sin'' iz neke božje previdnosti prepisal kmetijo že kmalu po poroki na ženo, se ji je začelo mešat. In to dobesedno. Katarini ni preostalo drugega, kot da je pospravila svoje skromno imetje v kovček ter brez vsega odšla od hiše.

Poročila se je pri dobrih sedemnajstih, pri triindvajsetih je doživela že toliko, da bi o sebi lahko napisala romane.

**

Ob pomoči nekdanje sošolke je našla zaposlitev kot strežnica v UKC. V dobrih dveh letih je tudi maturirala na srednji medicinski. S sodelavko sta si delili enosobno stanovanje, rekla je, da ji ni bilo hudega. Za moške ji ni bilo mar, saj je Gregor še zmeraj grel njeno dušo in srce. Včasih, ko so jo spomini premagali, se je začela spraševati, kaj pa, če je tašča namenoma pokvarila motor, ker se ji je želela maščevati in jo odgnati od hiše? A je misel hitro odgnala: katera mati bi za maščevanje žrtvovala lastnega sina?

**

Na dan, ko je praznovala sedemindvajseti rojstni dan, so na oddelku, kjer je delala, menjavali dotrajano električno napeljavo. Med delavci je bil tudi Slavc, prijazen, nasmejan in zgovoren fant. Ponudila mu je marmorni kolač, ki ga je sama spekla. V zameno jo je povabil v kino. Top Gun s Tomom Cruisom je tudi njo navdušil. S Slavcem sta se začela družiti. Bolj, kot se je trudila, da bi razmišljala le o Gregorju, manj ji je uspevalo. Leta 1989 sta se potem tudi poročila.

Kar je ni motilo pred poroko, jo je motilo potem. Slavca ni bilo nikoli doma. Dokler nista živela skupaj, še opazila ni, koliko ima opravkov. Delal je po različnih deloviščih, ob koncu šihta so fantje zavili še na pivo, eno, dve, tri, deset…Redkokdaj se je vrnil pred polnočjo. Redkokdaj je bil tudi trezen.

Kljub temu so se jima v štirih letih rodili trije otroci. Katarina je imela toliko dela z njimi, da ni utegnila niti razmišljati, kje in s kom se potika njen ljubljeni Slavc.

Ko mu je prvič očitala, da zapravi preveč denarja, jo je prvič udaril. In to z vso močjo. Najraje je z njeno glavo butal ob radiator. Všeč mu je bil zvok, ki ga je radiator pri tem oddajal.

Katarina se je vdala v usodo. Prepričala se je, da je sama kriva. Za kazen. Ker se je izneverila svoji prvi in največji ljubezni: Gregorju. Molče je trpela, vzgajala otroke in molila, da je Slavc ne bo udaril v obraz. Kako naj gre v službo s krvavečo ustnico ali modrico na očesu?

Tudi otrokom- trem fantom- ni bilo lahko. Odraščanje sredi alkohola in nasilja vsakega zaznamuje. Tudi njih je.

Leta 1998, Katarina je bila stara že 38 let, je usoda ponovno posegla v njeno življenje. Nekega večera, ravno se je vrnila s popoldanske izmene, jo pokličejo z Urgence. Povedo ji, da so pripeljali Slavca. Padel je z odranja okoli neke poslovne stavbe, kjer so menjali okna in inštalacijo. Kasneje je izvedela, da je skupina mrtvo pijanih šla stavit, da si Slavc v majavem stanju ne upa prečiti odranja na mestu, kjer ni bilo ograje.

Ni umrl takoj, na cevkah je životaril še dobra dva meseca. Obiskovala ga je vsak dan. Ob sinu, ki je bil v komi, je od jutra do večera sedela njegova mama. Katarino je brez odvečnih besed obtoževala, da je ona za vse kriva.

Ko je Slavc umrl, ga je odpeljala domov. Ne Katarini ne otrokom ni dovolila, da bi šli za pogrebom.

(konec prihodnjič)

 fotka: Angels M. Pomata

Zgodbe življenja najdete v zbirki: