WIZARD TROUBLES IN THE LAND OF FAIRY TALES.

-

 

 


 

Pred dnevi sem na Amazonu objavila eno od svojih otroških knjig: WIZARD TROUBLES IN THE LAND OF FAIRY TALES.

Knjigico je ilustrirala Karin Berce.

https://www.amazon.com/dp/B09XLTC7F7#SalesRank

 Vesela bom, če novico o knjigi poveste sorodnikom in prijateljem, ki živijo v tujini.

Pravljici je dodana tudi pobarvanka, knjiga pa je primerna za otroke od 3 – 100 let.💖💖

Pripoveduje o majhni deklici, ki se odpravi iskat čarobno nogavičko, v kateri so shranjene skrivnosti. Naleti na strašnega čarovnika, ki živi v zanemarjenem gradu. Ali ji bo uspelo, da očisti njegov grad? Kdo ji bo pri tem pomagal? Kaj pomeni dobrota in prijateljstvo tudi med tistimi, ki se še nikoli niso srečali?

Na objavo že čakata tudi pustolovska detektivka Dot on B., ter kriminalni roman Where is the Child.

 

Še odlomek:

 

Once upon a time, at the Three Brooms Cafe in the Land of Fairy Tales, a red stocking went missing.  This raised a huge alarm as hidden in the stocking were all the mysterious secrets and magic spells.

“Who has the courage to go out into the wide, wide world and look for the missing red stocking?” the Queen Mother asked early that morning. 

But nobody answered.  This was understandable as the best and most popular cartoon about the Queen on Mars was on television, right at that moment, which nobody wanted to miss. 

It was a good thing that the Queen Mother spotted Ada running across the night sky, tickling the stars with her bare feet, making the stars squeal with laugher and joy. 

The Queen Mother frowned, banged her broom on the wooden floor, and shouted: “Come home immediately, Ada!  Put on your boots!  I need you to go out into the wide, wide world and search for the missing red stocking!”

“All right!” laughed her cheerful child, spinning around on her heels. “Go I shall!”

Day and Night lived together in a lovely little house at the edge of the third galaxy. 

Ada banged on the window.  “Knock, knock, knock!”  

But nobody answered.  So, Ada went up on her tiptoes and peeked inside. There was Day, slumped over a table and snoring away.  Night was standing on her head, wiggling her toes, and trying to wash her hair in a bucket.

“Can I help you?” offered the little princess who had completely forgotten why she had come. 

Without waiting for an answer, Ada rolled up her sleeves, squeezed out a dollop of shampoo and helped wash Night’s thick black hair, that shone like gold.  Night sighed with pleasure. The South Wind then blew out a warm breeze that quickly dried her hair. 

 

 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več