Grižljajčki
Grižljajčki
S prvim septembrom je Mali začel obiskovati vrtec. »Saj ne
boš jokala, ker boš sama doma?« ga je zaskrbelo.
Roko je porinil globoko v žep, kjer so se skrivala različna
bučkina semena. Že od zgodnjega jutra je trmasto vztrajal, da jih vzame s seboj
in pokaže novim prijateljem.
»Mogoče jih bomo z vzgojiteljico posadili v lončke?« je na
glas razmišljal, ko se je poslavljal od avtomobilčkov, ki jih je moral, hočeš
nočeš, pustiti doma.
S tišino, ki se je po njegovem odhodu vtihotapila v
stanovanje, nisem imela kaj početi. Nihče me ni spraševal, zakaj so ceste
speljane po tleh, ne pa tudi po zraku, zakaj črvi delajo rove po jabolkih in
zakaj je češnja začela cveteti, četudi je bilo do pomladi še daleč. Najbolj me
je žalostilo, ker sem ostala brez priročnega in izkušenega kuharskega
pomočnika.
Če sem ga poslala na vrt po peteršilj, mi ga je zadnje čase
prinesel le majhen šopek, ne polno naročje. Med seboj je že razlikoval riž,
ješprenj in ajdovo kašo.
Kadar sva šla v trgovino, se je zmeraj ustavil pred polico z
zdravo hrano, da sva kupila jabolčne krhlje, oreščke, suhe slive in črnuljo (polnozrnati kruh). Četudi se mi
je nenehno motal pod nogami, je bila njegova družba tudi zelo koristna.
»Babi, babi, za kosilo smo imeli slastne makarone!« je
oznanil že na pragu, ko se je okoli druge ure končno vrnil domov. Vsa osupla
sem zajela sapo.
»Od kdaj pa so makaroni slastni?« Kadar sva jih pripravljala
za kosilo, je protestiral, da jih ne bo jedel, ker so zanič.
Radovednost mi ni dala miru, zato sem ob prvi priložnosti
pobarala vzgojiteljico, naj mi pove, kakšni so čudežni vrtčevski makaroni, ki
so se Malemu zdeli tako zelo dobri.
»Nič posebnega. Makaroni pač. Z ragujevo omako,« mi je
odvrnila.
V soboto, ko je Mali ostal doma, me je že zarana vrgel iz
postelje ter presenetil z novico, naj se pripravim, da bo on dežurni.
Namrščila sem čelo: »Kaj to pomeni?«
»Pometal bom po tleh, mizo bom pobrisal najprej z mokro krpo,
nato še s suho, poskrbel bom za serviete in jedilni pribor, prinesel krompir iz
kleti …,« je začel naštevati.
Ko sem mu želela pomagati, me je le pogledal izpod čela: »Ni
treba, hvala. Sam bom!«
Krpa je morala biti ravno prav mokra, pravzaprav točno
toliko kot tista v vrtcu. Žal nisem imela na zalogi belih serviet, zato je negodoval,
preden se je sprijaznil s pisanimi.
Žlice in vilice so bile poravnane v vrsto in tudi krožnik,
ki ga je prinesel na mizo, je srečno prestal potovanje od enega konca kuhinje
do drugega.
Ker se je iz sklede, v kateri se je kuhala juha, kadilo, mi
je milostno dovolil, da sem mu nalila dve zajemalki na krožnik. Na kolena si je
pogrnil dodatni prtiček, preden je začel jesti.
Ne vem več, kaj sem ga hotela vprašati, a me je vljudno
opomnil: »Babi, med jedjo se ne govori!«
Opazovala sem ga in nenadoma ugotovila, kako odrasel je
postal! In to kar čez noč! Stisnila sem pesti v iskreni želji, da bo ob sebi
zmeraj imel dobre, srčne in živahne učitelje. Takšne, ki ga ne bodo polnili le
z znanjem, temveč tudi z življenjsko modrostjo.
Po kosilu se je ponudil, da mi skuha kapučino. »Sem pač
dežurni!« je rekel važno. Ta beseda mi je postajala vedno bolj všeč. Privezal si
je predpasnik, k pultu porinil stol in vzel iz omare eno od skodelic.
Počutila sem se kot kraljica.
Sadni jogurt
Potrebuješ:
navadni jogurt
skodelico domačih
jagod
žličko medu
žlico sladke smetane
kepico sladoleda
Očisti sadje, ga
pomešaj z medom in pokapaj z nekaj kapljicami limone. Zmesi dodaj jogurt, spet premešaj.
Okrasi s smetano, tik
preden se lotiš sladke dobrote, pa dodaj še malo sladoleda.
Komentarji
Objavite komentar